Za pogovor smo bili dogovorjeni v prostorih Jelovice v Šenčurju. Kako gre podjetju v današnjih časih?

Pred petimi leti sem v podjetje vstopil z jasnimi cilji, da je treba proizvodno družbo reorganizirati in jo preusmeriti na najzahtevnejša tržišča. Našli smo vizijo v smeri energetske varčnosti, v skladu s to usmeritvijo pa smo kasneje preoblikovali celotno družbo. Iz tipičnega lesno proizvodno usmerjenega predelovalnega podjetja smo postali ponudnik celovitih storitev na področju energetske varčnosti, in to na tržiščih, kot so Nemčija, Švica, Italija, Avstrija in Slovenija. Sicer izvažamo produkte v več kot dvajset držav. Zastopanje na najzahtevnejših tržiščih zahteva od nas velika vlaganja v razvoj, biti pa moramo v stalnem stiku z zadnjimi trendi na področju energetske varčnosti. Danes skoraj 70 odstotkov proizvodnih zmogljivosti izvozimo, zaradi česar imamo relativno stabilno poslovanje, in kljub krizi, ki je prisotna, vsako leto povečujemo obseg. Usmerjeni smo predvsem v izdelavo individualnih hiš, javnih objektov, kot so vrtci, šole, različne nadgradnje, v energetsko sanacijo in proizvodnjo energetsko varčnih oken in vrat. Les je naš osnovni gradnik. Dodal bi, da osebno verjamem, da ima Slovenija na področju lesne predelave izjemen razvojni potencial, ki ga danes ne izkorišča niti do polovice.

Bo lesni potencial Slovenije vaš naslednji poslovni izziv?

Moji poslovni izzivi se dotikajo razvoja Jelovice, poleg organske morda še akvizicijske rasti. Želimo si več sodobnega povpraševanja na domačem trgu tako s strani fizičnih oseb kot tudi javnih naročil. Govorim o pametnem povpraševanju, ki poleg pametne gradnje prinese tudi učinke na okolje ter energetsko varčnost. Priložnost je, da Slovenija še ujame vlak, ki ga pelje in usmerja Evropska unija.

Ste pri 40 letih ponosni na poslovno pot, ki ste jo prehodili?

Ponosen sem na celotno pot. Od izobraževanja do nabiranja izkušenj v tujini, v Nemčiji in Avstraliji. Zasluga za to gre verjetno trdemu delu ter nekaterim močnim osebnostim in vzorom, ki so vplivali na moj razvoj. Med njimi bi vsekakor izpostavil svojega prvega šefa Ivana Pungerška in partnerja v družbi Ivana Žerka. To sta osebi, ki sta s svojimi pogledi na poslovni svet in vrednotami, med katere sodijo vztrajnost, trdo delo in poštenost, najbolj vplivali na moj razvoj.

Čutite, da ste v najboljših življenjskih poslovnih letih?

Najboljša leta so lahko dolgo obdobje. Skozi različna obdobja prihajajo do izraza različne lastnosti. Pri mlajših je to večja ambicioznost z več energije, z leti prihajajo izkušnje, uravnoteženost in več razumevanja za različne situacije. Osebno menim, da so najboljša leta, ko lahko v poslu uspem in družbi vračam, šele pred menoj.

Pravite, da je čas edini, ki ga ne moremo nadomestiti.

Čas je edina dobrina, ki je ne moremo imeti v neomejenem obsegu in se vsakomur izmed nas izteka. Zato je smiselno, da izkoristimo priložnosti, ki se nam v življenju ponudijo. Ob tem moramo upoštevati vse tradicionalne vrednote, ki lahko pozitivno vplivajo na naše življenje. Treba je imeti uravnoteženost med poslovnim in osebnih življenjem.

V svojem profilu na spletnem portalu Facebook na igrišču za golf pozirate z Anžetom Kopitarjem. Ste radi v družbi najboljših, slavnih?

Dobre stvari in tisti, ki puščajo sled, lahko skupaj naredijo še več. Tako kot moje življenje zaznamuje delo, tako trdo delo in odrekanja zaznamujejo Anžeta Kopitarja, Primoža Kozmusa, Jureta Koširja... Ljudje iz poslovnega sveta se srečujemo z ljudmi iz športa, kulture. Mislim, da je v prepletanju bistvo našega druženja, saj skupaj lahko storimo več. Med nami ne gre zgolj za druženje, saj lahko skupaj iščemo nove poti. Kot smo mi pomagali na dobrodelnem turnirju Anžeta Kopitarja, tako pomagamo na turnirju Jureta Koširja ali pomagamo pri nakupu kakšnih medicinskih aparatov. To je tisto, kar lahko vračamo v okolje. Poslovni svet lahko od tega dobi promocijo in nekatere povezave v tujini, za katere mislim, da so za uspeh slovenskih podjetij izjemnega pomena. Slovenski trg je namreč premajhen, da bi lahko zgolj v njem delovala uspešna podjetja. Slovenija ne sme preveč ozko gledati na notranji prostor, saj je zunaj meja morje priložnosti.

Dobrih osem mesecev ste predsednik Atletske zveze Slovenije. V javnosti v tem času niste nastopili pogosto. Načrtno?

Moje gonilo tako v poslu kot športu je, da sem vedno raje nekaj naredil in potem o teh stvareh govoril, kot najprej govoril in potem to skušal narediti. Mislim, da je pred atletsko zvezo veliko ključnih odločitev. Nekaj smo jih letos že naredili, nekaj jih bomo še v prihodnosti.

Kaj ste naredili in kaj boste v slovenski atletiki naredili v prihodnosti?

Ocenili smo dejansko stanje, na osnovi vizije smo določili strategijo. Zdaj nas čakajo operativni koraki. Moj cilj v atletiki je popeljati Slovenijo na mednarodni atletski prostor. Tako v športnem kot organizacijskem smislu. V atletiko moramo pridružiti celoten rekreativni prostor in s tem zagotoviti več sredstev za njen razvoj v Sloveniji. Pod naše okrilje spada najhitreje rastoča športna panoga, to so rekreativni teki. Smo na področju Balkana. Prek povezovanja na tem področju se lahko aktivneje vključimo v delo evropske ter svetovne atletske zveze. Zato smo kandidirali tudi za izvedbo evropskega kongresa leta 2015 in ga uspešno pridobili. V prihodnjih mesecih se priključujemo balkanski atletski zvezi, kar bo tema naslednje seje upravnega odbora atletske zveze. Na podlagi vabila pričakujemo, da bomo podali tudi uradno kandidaturo. Želimo prevzeti eno vodilnih razvojnih vlog. Letos smo imeli nekaj visokih obiskov, med katerimi sta bila predsednik evropske zveze Hansjörg Wirz in podpredsednik Jean Gracia, ki nam je predstavil izkušnje na področju rekreativne atletike. Dogovorjen pa je tudi obisk podpredsednika Mednarodne atletske organizacije Sebastiana Coa, potrjen pa novembrski prihod Sergeja Bubke. Želimo si gostiti eno sejo predsedstva IAAF v prihodnjem letu. Prepričan sem, da je prihodnost v sodelovanju, ne zapiranju, pa v izmenjavi izkušenj v strokovnem in trenerskem delu. Menim, da lahko Slovenija prevzame izjemno pomembno vlogo med 14 balkanskimi deželami. Tekmovalci se bodo lahko priključili tekmam na tem področju ter imeli močnejšo konkurenco in večje izzive.

Pravite, da ste ocenili dejansko stanje, na osnovi vizije ste določili strategijo. Kakšna je in kateri so največji izzivi slovenske atletike?

Izzivi za slovensko atletiko so na področju vrhunske in rekreativne atletike ter v izvedbi tekmovanj. Atletika si kot kraljica športa zasluži večjo profesionalizacijo posameznih funkcij in te tri so ključne. Zato so potrebna sredstva, ki jih nabiramo na daljši rok. Želim si, da bi bilo pokrivanje strokovnega dela profesionalna funkcija. Imamo povsem prazno področje rekreacije, kjer si želimo večje urejenosti. Kar zadeva organizacijo tekmovanj, si Slovenija zasluži izvedbo dveh močnih mednarodnih mitingov, kakršen je v Velenju. Takšen bi moral biti tudi v Ljubljani. Bolj bi se morali povezovati s sosednjimi državami. Se pravi imeti manj tekmovanj na lokalnem nivoju, več pa v ožji soseščini. Radi bi, da bi imeli tri range tekmovanj: mednarodne mitinge, tekmovanje za državna prvenstva in atletski pokal ter mini mednarodne mitinge.

Slovensko stroko že dobra dva mandata vodi Martin Steiner, ki pravi, da je prišel čas, da funkcijo prepusti zanamcu, sam pa le aktivno pomaga. Katera imena imate konkretno v mislih?

V letošnjem letu smo se veliko ukvarjali s postavljanjem temeljev. Pisarna atletske zveze je na tem področju ustrezno delovala. Razvojnega preboja pa v takšni obliki ne moremo narediti. Pisarna danes ponuja pomoč, ključne vloge pa igrajo zunanji sodelavci, kakršen je Martin Steiner. Želim si, da bodo ključne stvari izvajali profesionalci. Slovenija je lahko izjemno zadovoljna, da ima osebe, kot je Martin Steiner. Kljub dopolnjenim letom si želi še sodelovati in imeti ob sebi mlajšega profesionalca. O imenih ne bi govoril. Lahko pa rečem, da bodo ljudje, ki danes delujejo v atletiki, z novo odgovornostjo prevzeli nekatera druga področja. V Evropi so transformacije narejene v vseh sodobnih družbah. Spreminja se sistem financiranja. V preteklosti je bilo financiranje športnim panogam namenjeno skoraj pretežno iz državnih sredstev in precej manj iz sponzorskih. V vseh razvitih državah se preveša v obratnem odstotku. Ponujati moramo torej storitve in iz njenih naslovov pridobiti čim več sredstev.

Nekateri uspešni slovenski atleti iz preteklosti so nam rekli, da ste z njimi stopili v stik in jih povabili k sodelovanju. Kakšnemu?

Ena izmed naših pomembnih nalog je, da v atletiko ponovno pripeljemo atlete. Z njihovim pogledom lahko ustvarimo dodano vrednost. Imena, kot so Brigita Bukovec, Gregor Cankar, Brigita Langerholc, Jolanda Čeplak in nekatera druga, so močno zaznamovala slovensko atletiko. Z njimi se dogovarjam, da bi dali z izkušnjami dodano vrednost tako na področju promocije kot organizacije. Atletska zveza obstaja zaradi atletov in družbe kot takšne. Atleti, ki so bili v tem športu deset ali dvajset let, so zame največji ambasadorji tega športa tako doma kot v tujini.