Se je takšni komediji možno smejati danes? V Mariboru, z njegovo tako tragikomično župansko satiro iz leta 2012? Zdi se, da Diego de Brea o tem ni povsem prepričan, zato niza tekst brez poudarkov in aluzij. Že od vsega začetka ima predstava težave: je to komedija zmešnjav ali satira, v kateri so liki v svoji posmehljivi neobrzdanosti prignani do karikature?
Uvodni prizor, ko župan mestne veljake seznanja s prihodom revizorja, ki bo razkril njihovo podkupljenost in zanemarjanje javnega sektorja, če se sodobno izrazim, namreč ne daje enotnega odgovora: župan (Vlado Novak) se zdi stvaren, realističen lik, ostali skušajo biti kar se da karikaturalni, a vloge niso izdelane do konca, do podrobnosti, ampak ostajajo v območju tipskih klišejev sodnika (Ivan Godnič), direktorja bolnišnice (Miloš Battelino), ravnatelja šole (Kristijan Ostanek); manjka jim tiste minuciozne tauferjanske izdelanosti lika. Ven štrlita le posestnika Dobčinski (Viktor Meglič) in Bobčinski (Nejc Ropret), ki do konca obvladujeta napetost in dialektiko para. Tudi služabnik Osip (Srdjan Grahovac) najde neko posrečeno ukrivljeno majavost nergavega sluge, a jo potem nekje na sredi predstave kar izgubi. Ana Andrejevna, gospa županja (Nataša Matjašec Rošker), zato s svojo do konca prignano mimiko podeželske trape nima pravega konteksta, kot bi šlo za neko solo miniaturko znotraj predstave, ven štrli tako ob možu kot ob lisjaškem Hlestakovu (Vladimir Vlaškalić). Ta pa svojo vlogo razvija vse bolje in bolje, vse bolj je jasna njegova natura malega lopova, brezbrižnega bleferja in tretjerazrednega zapeljevalca, ki vse spretneje plava v tem kalnem ribniku. A čudnih premen še ni konec, zadeva se, na drugem ekstremu, ponovi s trgovko Abdulino (Milada Kalezić): ta je, kot bi prišla iz kakšne druge predstave, spet povsem realistična, in edina z izborno izreko, medtem ko drugi tavajo med to in ono jezikovno lego, mestoma slabo artikulirano do nerazločnosti.
Kdor pozna tekst in tudi premišljenega Revizorja v režiji Mateje Koležnik ob 200. obletnici Gogoljevega rojstva, se že v prvem prizoru tudi sprašuje, ali bo režiser dosledno ohranjal prav vsako replikico do konca. Tega sicer De Brea ne naredi, nekaj oseb prečrta in nekaj prizorov tudi, a premalo, da ne bi že na polovici predstava začela šepati in se prihodi in odhodi, dialogi in monologi ne bi začeli kopičiti; in tudi zato igralci izgubljajo »špuro«, opuščajo stilizirane koreografije in tekajo za tekstom, v ponavljajočih se mizanscenskih pogruntavščinah, z odhodi na koleslju ali čez parapet lože ali s šibanjem kulise (scenografija Hansa Georga Schaferja s svojo renesančno voluminoznostjo ne deluje ravno malomestno zanikrno).
Prva premiera sezone, ki bo posvečena komediji in jo je režiral novi umetniški vodja mariborskega gledališča, je tako izzvenela nekako razglašeno, brez pravih poudarkov, brez zgoščenosti absurdnega komičnega in brez vsakršne aluzije na to, da smo pravzaprav eksemplarična dežela nadpoštenih županov, revizorjev (pravih in lažnih) in podpoštenih državljanov.