Od izpada slovenske odbojkarske reprezentance z evropskega prvenstva so minili štirje dnevi. Dovolj časa, da se opravi prve temeljite analize in poišče globlje razloge za zadnje mesto v predtekmovalni skupini.
To je bilo prvo evropsko prvenstvo, na katerem v slovenski reprezentanci ni bilo Sebastijana Škorca, ki vse igralce pozna v dno duše. »S temi fanti sem preživel več časa kot z družino. Vem, česa so sposobni, zato je to neuspeh in razočaranje,« pravi Škorc, ki trdi, da je bil uspeh nad Srbijo napačna osnova za navdušenje: »Proti Srbiji je bila velika zmaga, a le proti imenu na papirju. Na igrišču to še zdaleč ni bila tista Srbija, kot je bila na prejšnjem evropskem prvenstvu.«
Visoki cilji pred prvenstvom so bili postavljeni tudi na osnovi igralcev, ki si kruh služijo v najboljših tujih ligah ali v najboljšem slovenskem klubu. »Imamo pet igralcev, ki so ali bodo člani klubov iz italijanske lige. S tem se lahko pohvalijo le redki,« je dejal Samo Miklavc, ki je bil član reprezentance na prvem evropskem prvenstvu leta 2001 v Ostravi. Enako je pritrdil Andrej Urnaut, ki je zbral 300 nastopov za jugoslovansko izbrano vrsto, dodatnih 40 pa še za slovensko: »Če pogledamo reprezentance v četrtfinalu, potem Slovenija zagotovo spada zraven.«
Drugačno perspektivo je podal Tilen Kozamernik, ki je pomočnik Glenna Hoaga pri turškem Arkasu: »Če pričakovanja in cilje gradiš na podlagi klubov, kjer igrajo slovenski reprezentanti, je to dvorezen meč. Za Slovence se trdi, da so v najboljših klubih, a treba se je vprašati, koliko jih dejansko igra. Če potegnemo črto, ugotovimo, da imata mogoče le dva igralca prve postave za seboj dobro klubsko sezono.«
Evropsko prvenstvo ni kraj za učenje
Pred prvenstvom je selektor Luka Slabe poudarjal, da ima dolgo klop in veliko enakovrednih igralcev, toda Miklavc meni, da bi bilo boljše, če bi bile zadolžitve bolj jasno določene: »Precej igralcev imamo na visoki ravni, toda potrebuješ tri nosilce igre, ki so v najboljši formi, ne pa da imaš dvanajst enakovrednih igralcev, ki si razdelijo vloge.«
Tilen Kozamernik, ki je v preteklosti že vodil slovensko žensko reprezentanco, izpostavlja, da se uspešnost ne sme meriti zgolj s končnim rezultatom: »Trud in opravljeno delo sta včasih še bolj pomembna kot končni rezultat, ki je vedno posledica več dejavnikov. Vse ti lahko vzame samo ena žoga,« je rekel in pripomnil: »Narejen je bil preskok v pristopu in dobrem načrtu priprav, kar je zasluga trenerskega štaba.«
Nesporno dejstvo je, da je Slovenija na prejšnjem evropskem prvenstvu v Avstriji naredila več, čeprav je imela skoraj isto moštvo in dve leti manj izkušenj. »Zakaj je tako, se morajo vprašati tisti, ki so bili zraven,« je pripomnil Škorc in nadaljeval: »Lahko rečemo, da smo se veliko naučili za prihodnjič, toda evropsko prvenstvo ni kraj za učenje. Na Danskem nam je bila postlana pot do četrtfinala, če ne višje. Ugodnejšega žreba ne bi mogli imeti.«
Evropska liga prinaša poškodbe
Reprezentanti so za glavni razlog slabih iger na najpomembnejših tekmah navedli pomanjkanje izkušenj. Premalo naj bi bilo samo nastopanje na evropskih prvenstvih, radi bi igrali tudi poleti v evropski ligi. »Vsi smo lahko pametni, a odigrati dvajset tekem v kratkem času je za slovensko reprezentanco problem. Ko smo predlani pod vodstvom Veselina Vukovića igrali evropsko ligo, smo bili na koncu utrujeni in imeli šest poškodovanih igralcev,« pravi Škorc. »Takšne stvari potrebujejo dober premislek. Prednost evropske lige je, da pridobivaš izkušnje, slabost pa, da nimaš dovolj igralcev za enakovredne menjave.«
Drugačen pogled ima Miklavc, ki trdi, da bi morala slovenska reprezentanca nujno igrati v evropski ligi: »Ni enako igrati prijateljske tekme ali uradne tekme. Potrebovali bi več dvobojev, ki se igrajo pod pritiskom, kjer je veliko kočljivih trenutkov.« K tem besedam je svoje dodal še Urnaut: »Tako mlada reprezentanca, kot je Slovenija, bi morala biti v evropski ligi, da bi napredovala in nabirala izkušnje.«
Dolgoročen načrt je najpomembnejši
Glavno vprašanje po koncu evropskega prvenstva je, ali je treba znova zamenjati selektorja. Andrej Urnaut, ki je starejši brat kapetana reprezentance Tineta Urnauta in zdaj že vrsto let trener, je bil povsem kratek: »Poglejte v druge reprezentance, kako ravnajo, ko se zgodi kaj takšnega. Če bi bil jaz selektor, bi po tako velikem neuspehu takoj odstopil.«
»Z bolj eminentnim selektorjem bi lahko naredili korak več, a to je povezano tudi z višjimi stroški. Zagotovo obstajajo evropski trenerji, ki bi takoj prevzeli tako perspektivno reprezentanco,« pravi Miklavc, a hkrati dodaja: »Slabeta poznam in vem, da je dal vse od sebe. Stvari se lahko v prihodnosti povsem obrnejo.«
Bolj kot ime selektorja je pomemben dolgoročni načrt, pa zatrjuje Kozamernik. »Postaviti je treba dolgoročen sistem in vanj zaupati. Luka je postavil osnove, a za to ni dovolj samo trener, ampak mora biti zraven podpora celotne odbojkarske zveze. Tudi če zamenjamo selektorja, lahko sistem obstane. Postavljena morajo biti pravila in dolgoročen načrt za vsaj dve leti. Zraven spada tudi redna komunikacija z reprezentanti, morebitna pomoč slovenskim klubom... Jasno je, da selektor ne more biti isti osem let, vedno pa se mora natančno vedeti, ali bo reprezentanca igrala v evropski ligi ali ne, kam se bo šlo na priprave in kje se bodo igrale prijateljske tekme,« je dejal.
