V začetku septembra je v Ljubljani potekalo šesto mednarodno strokovno srečanje oftalmologov s področja refraktivne kirurgije. Postreglo je z aktualnostmi in najštevilnejšo udeležbo do zdaj.
Na kongresu je sodelovalo več domačih in tujih priznanih zdravnikov iz enajstih držav, med njimi prof. Farhad Hafezi, refraktivni kirurg, raziskovalec na očesni kliniki v Ženevi in eden od pionirjev operativnega zdravljenja roženičnega keratokonusa z metodo križnega povezovanja kolagenih vlaken roženice (tako imenovani cross-linking). Pred nedavnim je to metodo, pravzaprav aparat, ki izvaja zdravljenje, še izpopolnil, a je zbranim na kongresu dejal, da vsega ne sme razkriti, ker novosti še ni patentiral. Potrdil je, da je crosslinking klinično uveljavljena metoda za zdravljenje keratokonusa, z njeno razširjeno uporabo pa razvijajo in raziskujejo nove možnosti za zdravljenje drugih bolezni, med drugim za zdravljenje trdovratnih nepozdravljenih roženičnih razjed, ki se ne odzivajo na zdravljenje z zdravili. Razkril je tudi, da na pojav keratokonusa vplivajo hormonske spremembe, natančneje nepravilno delovanje ščitnice, pa tudi hormoni med nosečnostjo.
Dioptrija z razlogom
Pri keratokonusu očesna roženica (prozoren sprednji del očesa, skozi katerega gledamo) postaja vedno tanjša in se zaradi tega nepravilno izboči. Izbočenje ima za posledico slabšanje vida, včasih se pojavi dvojni vid pri gledanju z enim očesom, nekateri opisujejo bleščanje in občutljivost za svetlobo. »Te bolezni ne prepoznamo z izmero dioptrije, pač pa šele s poglobljenimi preiskavami stanja oči, z metodami, kot sta topografija in pahimetrija roženice, pri čemer računalniško posnamemo površino roženice,« je pojasnila organizatorka kongresa mag. Kristina Mikek, dr. med., spec. oftalmologije iz Centra za očesno refraktivno kirurgijo Morela okulisti, ki je leta 2006 k nam kot prva prinesla metodo cross-linking. To ime označuje navzkrižno povezovanje vlaken v roženici pod vplivom ultravijoličnih žarkov. Posledica tega je, da roženica postane bolj toga in biomehanično stabilna, kar prepreči razvoj nepravilnega izbočenja ali ustavi njegovo napredovanje.
Po novem ukrepamo takoj
»Od leta 2006, ko smo metodo uvedli, se je korenito spremenila doktrina zdravljenja,« je pojasnila sogovornica. »Včasih smo dejali, da mora bolezen napredovati, preden jo začnemo zdraviti. Na nedavnem kongresu v Ženevi pa so priporočili takojšnje ukrepanje, še posebno pri mladih pacientih.« Literatura pravi, da ta bolezen ljudi prizadene najpogosteje v starosti od 20. do 40. leta, po izkušnjah mag. Mikekove pa je veliko pacientov še mlajših, in sicer najstnikov malo po 12. letu. Na drugi strani pa je ena od možnosti »zdravljenja« keratokonusa prav staranje. Ali drugače: očesne strukture so v starosti bolj rigidne, tudi v roženici, zato se ta redkeje izboči.
Začetne oblike ne zdravijo
»Začetna oblika, ki jo imenujemo form furst keratokonus, je pogostejša in praviloma ne napreduje. To obliko največkrat odkrijemo naključno in pacientom ne povzroča težav. Pomagamo s predpisom očal ali kontaktnih leč ter paciente zgolj redno kontroliramo,« je pojasnila sogovornica. Pri napredovali obliki keratokonusa pacientom z očali le težko izboljšajo vid, običajno je potreben predpis poltrdih kontaktnih leč, ki vzdržujejo pravilno obliko roženice. Če kontaktne leče dobro prenašajo, je mogoče, da z njimi zelo dobro vidijo. Težava pa nastopi, ker mnogi dolgotrajno nošenje kontaktnih leč težko prenašajo. »V tem primeru in pri napredovali obliki obolenja pa je potrebna presaditev roženice,« je razložila in dodala, da podatki kažejo, da je od začetka zdravljenja s cross-linkingom leta 2006 presaditev roženice veliko manj, kot jih je bilo pred odkritjem te metode.
Ambulantno s kapljicami
Metoda cross-linking ne pozdravi keratokonusa, pač pa upočasni, v nekaterih primerih tudi prepreči napredovanje bolezni in odloži veliko bolj invazivno operacijo presaditve roženice. Kot je povedala mag. Mikekova, ki je metodo izvedla na približno sto očeh, je to uspeh, saj cross-linking pacienta manj obremeni in zahteva krajšo terapijo: »Zdravljenje poteka ambulantno s kapljicami in traja približno eno uro. Po posegu gre pacient domov in naslednji dan pride na kontrolo. Prvi dan so še prisotne bolečine, ki jih omilimo s kapljicam ali tabletami.« Oftalmologinja ugotavlja boljši rezultat zdravljenja pri mlajših bolnikih, ki imajo nižjo stopnjo napredovanja bolezni. Nekateri posledično, po letu do dveh, tudi vidijo nekoliko bolje. »Ni pa to v prvi vrsti zdravljenje, ki bi zmanjševalo dioptrijo,« je poudarila mag. Mikekova.
Druge novosti kongresa
Na kongresu so slovenski in tuji oftalmologi predstavili še izkušnje pri operaciji sive mrene z vstavljanjem različnih multifokalnih leč. Po takšni operaciji lahko pacient deluje brez očal tako za branje kot tudi za daljavo. Poudarili pa so, da je za uspeh vstavljanja takih leč pomembno, da je pacient s sivo mreno dobrega zdravja oziroma da nima pridruženih bolezni. Še posebno so opozorili na pomen zdravega očesnega ozadja. V takih primerih je uspeh operacije zagotovljen. Drugo zelo aktualno področje, ki ga je predstavil prof. Edoardo Midena iz Padove, pa je problematika zdravljenja sive mrene pri bolezenskih spremembah na očesnem ozadju, na primer pri bolezni rumene pege ali pri bolezenskih spremembah zaradi sladkorne bolezni (diabetične retinopatije). Pri teh boleznih v zadnjem času uporabljajo nova zdravila v obliki injekcij, ki jih injicirajo neposredno v oko. Te pomagajo, da bolezen na očesnem ozadju ne bi napredovala.
