Sodobna biološka zdravila uvrščamo v dve skupini: skupino terapevtskih proteinov, kot so inzulin, epoetini, interferoni in rastni hormoni; ta zdravila uporabljamo že več desetletij. Druga skupina so monoklonska protitelesa, ki so v klinično prakso začela prihajati konec 90. let prejšnjega stoletja. Ta so ta hip najsodobnejša in najpomembnejša skupina bioloških zdravil. Trenutno je za uporabo registriranih približno 30 bioloških zdravil; na ravni EU so registrirana centralno za uporabo v vseh državah evropske skupnosti, torej tudi za uporabo v Sloveniji.
Zdravniki predpišejo biološka zdravila kot nadomestno terapijo za zdravljenje sladkorne bolezni, slabokrvnosti ali na splošno pri pomanjkanju katere koli človeku lastne beljakovine. Čedalje več jih uporabljajo pri zdravljenju rakavih bolezni, pa tudi avtoimunih bolezni, kroničnih vnetnih bolezni (na primer revmatoidnega artritisa, kroničnih vnetnih črevesnih bolezni), kožnih bolezni (luskavice), bolezni dihal, živčno-mišičnih bolezni (multiple skleroze) in drugih. Uporaba teh zdravil je indicirana, kar pomeni, da je zdravljenje z njimi obvezno pri približno 20 boleznih. Vendar trenutno le manjši delež bioloških zdravil uporabljajo kot prvo izbiro zdravljenja bolezni. Večinoma z njimi zdravijo bolnike, ki so jih prej neuspešno zdravili z običajnimi načini zdravljenja, razlagajo pri Slovenskem farmacevtskem društvu.
Kako delujejo
Kadar v telo vdre tuj mikroorganizem, na primer virus ali bakterija, ga protitelesa prepoznajo kot vsiljivca in s svojim delovanjem omogočijo celicam imunskega sistema, da mikroorganizem uničijo. Ta koncept so uporabili pri razvoju bioloških zdravil, je pojasnil dr. Gašper Marc, predsednik Slovenskega farmacevtskega društva, zaposlen pri farmacevtskem podjetju Roche. »Tumorske celice se delijo in rastejo tako, da sprejemajo signale prek posebnih rastnih faktorjev, receptorji (neke vrste prijemališča, op. a.) za te rastne faktorje so na površini celice. Pripravimo pa lahko posebna protitelesa, ki te receptorje prepoznajo in blokirajo. S tem dosežejo, da tumor ne raste več ali se vsaj upočasni njegov razvoj. Raziskujejo tudi načine, da bi monoklonsko protitelo prepoznalo rakavo celico in nekako sporočilo telesu, da jo uniči – podobno kot organizem uniči viruse in bakterijske celice. Tako s pomočjo glikoinženiringa s posebnimi spremembami na molekuli monoklonskega protitelesa dosežemo, da prepozna rakavo celico in jo predstavi imunskemu sistemu, da jo uniči,« je pojasnil Marc.
Podoben koncept lahko prenesejo na druga področja zdravljenja, na primer alzheimerjeve bolezni. »Razvoj tega stanja povezujejo s tvorbo plakov na živčnih celicah v možganih. Tudi k zdravljenju te bolezni lahko pristopimo tako, da razvijemo protitelesa, ki plake prepoznajo, se nanje vežejo in na tak način omogočijo, da jih organizem prepozna kot nekaj, kar naj imunski sistem odstrani. Rezultati zdravljenja z eksperimentalnim zdravilom so dobri,« je pojasnil.
Zdravijo le izbrane bolnike
Z biološkimi zdravili ne morejo zdraviti vseh bolnikov, pač pa le določene: ista bolezen ima namreč pri različnih bolnikih drugačne molekularne značilnosti, kar povzroči, da ima isto zdravilo pri na videz isti bolezni različno uspešnost zdravljenja. Biološka zdravila so tarčna zdravila, kar pomeni, da je potrebna tarča v celici, prek katere zdravilo deluje. Pri raku dojke, na primer, je ta tarča prisotna le pri 15 odstotkih obolelih. »Vse bolnice slišijo, da obstaja možnost zdravljenja z biološkimi zdravili. A če ni tarče, je nesmiselno tako zdravilo uporabiti, ker ne bo učinkovito,« je pojasnil prof. dr. Branko Zakotnik z Onkološkega inštituta Ljubljana.
Ta zdravila so prinesla veliko dobrobit prav v zdravljenje onkoloških bolnikov. Kot je pojasnil prof. Zakotnik, se razlikujejo od citostatikov (kemoterapija), ki jih v zdravljenju prav tako uporabljajo in ponavadi kombinirajo z biološkimi zdravili. Citostatiki uničujejo vse celice v telesu, predvsem pa tiste, ki se hitro delijo (to so poleg tumorskih tudi krvne celice in celice sluznice). Biološka zdravila pa se vežejo na tarčo v rakavi celici (encim ali receptor na membrani celice) in zavirajo delovanje rakave celice ali te celo umrejo.
»Ta zdravila bi res morala prinesti fantastičen napredek, v praksi pa bi si želeli njihove še večje učinkovitosti,« je pojasnil Zakotnik. Vsa tarčna zdravila namreč niso prinesla enake dobrobiti v smislu preživetja bolnika in ozdravitve bolezni. Rakavo bolezen večinoma zazdravijo in bolniki ta zdravila jemljejo kot kronična zdravila. Izjemen napredek v zdravljenju pa so na primer prinesla bolnikom s kronično mieloično levkemijo in gastrointestinalnim stromalnim tumorjem. Pri slednjem je bila pred uporabo tarčnih zdravil pričakovana življenjska doba bolnikov, ki so imeli razsejano bolezen, ne glede na kirurško zdravljenje pol leta; z uporabo biološkega zdravila se je njihovo preživetje podaljšalo na več kot pet let, nekateri bolniki živijo tudi do deset let. »Ves ta čas jemljejo zdravila, dobro se počutijo, hodijo v službo, normalno živijo,« je ponazoril napredek Zakotnik. Pred dobrom desetletjem je bila kronična mieloična levkemija ozdravljiva samo s presaditvijo krvotvornih matičnih celic. Zdravljenje v obliki zdravil je bilo učinkovito le začasno. Z uporabo bioloških zdravil pa lahko bolniki živijo dolga leta brez znakov bolezni. Pri raku dojke se je z uporabo biološkega zdravila možnost ponovitve bolezni zmanjšala za polovico, kar pomeni, da se je za polovico povečala možnost ozdravitve bolezni. Terapijo bolnice prejemajo eno leto.
Biološka zdravila pomagajo tudi bolnikom s kronično vnetno črevesno boleznijo (KVČB), to je ulceroznim kolitisom in crohnovo boleznijo. Po doktrini bolnike z biološkim zdravilom – na voljo sta dve – začnejo zdraviti šele, ko so izčrpane vse možnosti standardnega zdravljenja. Vsakega bolnika, ki je kandidat za tovrstno zdravljenje, mora gastroenterolog predstaviti konziliju za KVČB, ki deluje v UKC Ljubljana in UKC Maribor in ki presodi, ali je bolnik res primeren kandidat. Kot je pojasnila Mateja Saje, predsednica Društva za KVČB, ki ima crohnovo bolezen že 30 let, dve tretjini bolnikov odgovorita na zdravljenje z biološkim zdravilom. Pred začetkom zdravljenja preverijo, ali ima bolnik latentno tuberkulozo ali hepatitis B, saj so bolniki, ki se zdravijo z biološkimi zdravili, mnogo bolj dovzetni za okužbe. Sajetova se je s prvim biološkim zdravilom začela zdraviti pred osmimi leti: »Učinkovalo ni več nobeno standardno zdravljenje, bolezen je bila v zagonu, ki ga ni bilo mogoče umiriti. Z novim zdravilom se je stanje zelo hitro in zelo dobro popravilo. Poleg težav s črevesjem sem imela velike težave s sklepi in že po drugi aplikaciji zdravila so se težave zmanjšale.« Žal je zdravilo začelo popuščati in po dveh letih in pol ni bilo več učinka. Nato je začela jemati drugo biološko zdravilo, vendar to zdravljenje ni bilo tako učinkovito kot prvo. Sčasoma so se Sajetovi začele pojavljati vrtoglavice in posumili so, da ima bolezen, podobno multipli sklerozi; zato so ji pred pol leta zdravilo ukinili. Še vedno preiskujejo, ali je šlo za neželene učinke biološkega zdravila ali kaj drugega. Žal se je z ukinitvijo zdravila bolezen spet poslabšala.
To niso čudežna zdravila
Tudi biološka zdravila niso brez neželenih učinkov: teh je sicer manj kot na primer pri citostatikih, zato se lahko uporabljajo več let, kronično, a bolniki potrebujejo podporna zdravljenja, da se neželenim učinkom izognejo ali jih omilijo, je poudaril prof. Zakotnik. Pri bioloških zdravilih se pojavljata dve skupini neželenih učinkov: kot reakcija na mestu aplikacije (bolniki ta zdravila dobivajo v žilo), druga skupina so okužbe, krvavitve, učinki na srčno-žilni sistem... Ti so lahko tako hudi, da mora bolnik prenehati jemati zdravilo.
Ker so ta zdravila plod sodobnih in morda še ne dovolj znanih tehnologij, je pri njihovi uporabi potrebna pazljivost in skrbno zbiranje podatkov o neželenih učinkih.
Slaba stran teh zdravil je tudi njihova visoka cena, pri čemer so novejša še dražja od zgodnejših. »Ko smo ta zdravila začeli uporabljati pred devetimi leti, je stala terapija za bolnika v povprečju 3000 evrov na mesec. Nova zdravila so dvakrat dražja,« je ponazoril Zakotnik. To pri zdravljenju seveda predstavlja omejitev, vendar lahko ta zdravila zagotavljajo vsem bolnikom, ki so primerni za tovrstno zdravljenje. Pomanjkljivost, ki jo opaža, pa je, da farmacevtska podjetja vlog za razvrstitev teh zdravil v sistem obveznega zavarovanja na zdravstveno zavarovalnico ne vlagajo sproti, torej takoj, ko Evropska agencija za zdravila (EMEA) novo zdravilo registrira za uporabo, zato so slovenskim bolnikom pogosto na voljo z zakasnitvijo.
