Vrnitev izgubljenih vinarjev

Sladka 70. in 80. leta

Borut Ličen iz ljubljanske vinoteke s primorskim imenom Movia pravi, da so iz štajerskih kleti prihajala predvsem vina visokih kislin, ki so jih uravnavali s sladkorjem, in čeprav so bili korak pred Primorci, ker so etiketirali že veliko pred spremembo političnega sistema, so zaspali v trenutku, ko se je na trgu začelo povpraševanje po kakovostnih suhih vinih. »Takrat se je v Sloveniji zgodil vzpon vinske kulture,« opozarja Ličen.

Vinar Franci Cvetko iz kleti Kogl izhaja iz teze, da priljubljenost določenega tipa ali stila vina določajo stopnja poznavanja vina, prehrambne in življenjske navade, družbena ureditev in splošni standard družbe, zato je Štajerska v sedemdesetih in osemdesetih letih ponujala vina z ostankom sladkorja. »Verjetno je bil to korak, ki je pritegnil takratnega rojevajočega se vinskega pivca. Družbena ureditev je omogočala dokaj dober standard široki množici, ki je gojila bogate prehrambne in življenjske navade, katerih del je bila tudi rastoča kultura pitja vin. Vinskemu pivcu začetniku je tak stil vina zagotovo godil.«

Robert Gorjak, vinski strokovnjak, ki trenutno deluje v jareninski kleti Dveri Pax, meni, da so bile eden od vzrokov za popularnost štajerskega vina takrat vodilne velike kleti. »Ormoška, ljutomerska, ptujska in mariborska so enostavno pridelovale boljša vina kot primorske. Lahko bi bilo tudi obratno. Kakovost je namreč odločitev in ni nekaj, kar je zapisano v zvezdah. Očitno je bila koncentracija znanja, vrhunskih kadrov, šol in še česa takrat odločno na strani Štajercev. Tako ni naključje, da je bil prvi slovenski vinar zasebnik, Stanko Čurin, ravno Štajerec. Na roke jim je šla takratna moda bolj aromatičnih vin in vin z ostankom sladkorja,« je prepričan Gorjak. A stvari so šle navzdol. Že konec osemdesetih so se zbudili Primorci, predvsem v Brdih, v Vipavski dolini in na Krasu. Štajercev dvajset in več let ni bilo nikjer.

Primorska vinska vstaja

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Tomaž Sršen pravi, da so trg v času osamosvojitve zavzeli tisti, ki so več znali. »Primorci so se hodili učit vinoznanstva k Italijanom, ki so se učili od Francozov. Postali so bolj svetovljanski. Ti stili vin, šolanje v barikih in dodatno znanje so privedli do tega, da so ta suha vina lažje našla pot na mize restavracij, ker so se enostavno bolje podala k jedem. Večkrat na teden so tudi osebno prihajali v Ljubljano in druga mesta k svojim strankam, ki so se navezale na njih.«

Tudi Franci Cvetko meni, da je bila ključna osamosvojitev. Družba v času ob in po osamosvojitvi ni bila več naklonjena normi družbenega in je poveličevala vse, kar je predstavljalo zasebno. Za razliko od Štajerske se je na delu Primorske v vinogradniških družinah takrat zgodila »mlada generacija«. »Otroci so od staršev prevzeli kmetije ter s prenosom novosti in trendov iz tujine zagnali 'novi vinski val'. Ta je prinesel nov stil suhih in še posebej rdečih vin, takšne trte so zaradi povojne razdeljenosti na njihovo srečo v večini že bile v vinogradih.«

Štajerska je v tistem času še ohranjala slog prejšnjih časov, mladi gospodarji vinogradniških kmetij so bili redki, v vinogradih so bile skoraj izključno bele sorte. So pa po Cvetkovem mnenju v obeh regijah ostajale velike kleti, ki se nikakor niso zmogle preoblikovati v obliko lastništva, ki bi hitreje sledilo zahtevam časa. »Pravzaprav se je to zgodilo tudi v drugih gospodarskih panogah in posledice vsak dan bolj občutimo,« je prepričan vinar iz Kogla, ki sodi ob Kupljenu in Valdhuberju med redke, ki so od staršev prevzeli kmetije in vinograde.

Moderna vina iz prenovljenih kleti

Že povprečni pivci vidijo, da so se vina na Štajerskem v zadnjem času spremenila na bolje. Borut Ličen iz vinoteke Movia, ki je imela pred časom praktično samo primorska vina, pravi, da lahko ponudi tudi Protnerja, Dveri Pax in Kupljena. »Štajerci imajo nekaj novih kleti in nekaj izvrstnih enologov, ki ne gledajo samo v Avstrijo, ampak tudi v Novo Zelandijo in v Avstralijo. Temu je treba dodati nizke cene in dejstvo, da ljudje zdaj spet pijejo lahka vina,« ugotavlja Ličen.

A ko pravi lahka vina, misli hkrati tudi suha vina. Tehnično to pomeni, kot ugotavlja Tomaž Sršen, da morajo imeti odlično grozdje, kar pomeni, da je treba več delati v vinogradih in kleti. »Če bodo nadaljevali tako, kot delajo zdaj, bodo kmalu pridobili 'izgubljene' pozicije, saj so njihova vina lažja in bolj primerna za pitje kot legije primorskih heavy metalcev. Štajerci imajo s svojo pozicijo in legami močno prednost zaradi pitnosti vin. Vprašanje pa je, ali bodo to znali izkoristiti.«

Franci Cvetko je prepričan, da so se na Štajerskem zgodile spremembe, ki so posledica globalnega razvoja družbe. Dežele »novega vinskega sveta«, kot so Avstralija, Nova Zelandija, Južna Afrika in Čile, so temu novemu pojmovanju načina življenja zelo hitro ponudile primeren stil vin, ki so zdaj sveža, mladostna, sortno značilna in prijetno pitna. Vina, kakršna narekuje čas in življenjski slog. »Današnja vinska Štajerska sledi tem spoznanjem,« pravi Cvetko.

Poseben premik je po besedah Roberta Gorjaka pomenil tudi prihod angleške enologinje in svetovalke Angele Muir MW v začetku prejšnjega desetletja, ki je spravila v red dve največji kleti na Štajerskem – ormoško in ptujsko. Naslednja stopnja pa sta bila nastanka kleti Verus in Dveri-Pax. »Vsi omenjeni so pokazali, kako pridelati jasna, moderna, aromatično izdelana, všečna vina, ki hkrati izkazujejo svoje poreklo,« pravi Gorjak, ki misli, da so štajerski vinarji še vedno premalo aktivni. Čeprav je jasno, da imajo vse niti igre v svojih rokah – najsi gre za prodajo vin v trgovinah ali za turizem in vinski turizem, v katerem je gotovo velika prihodnost.