Po srečanju so se moje misli poigravale tudi s primerjavami med slovensko in francosko gastronomijo. Francija je svetovna vinarska in kulinarična velesila, sinonim za vrhunsko kakovost, visoko kuhinjo, inovativnost in tradicijo. V Bordeauxu so vinske lege klasificirali že leta 1855, leta 1900 pa je izšel prvi Michelinov vodič. Od leta 1926 v njem restavracijam dodeljujejo zvezdice za kakovost. Michelinov vodič je danes razširjen v številnih državah sveta in pomeni zanesljiv kažipot v dobre, najboljše in vrhunske restavracije.

Pred leti je bil na obisku na Zemonu neki francoski novinar, ki mi je navdušeno pripovedoval, kako njihov ceh spoštuje francosko gastronomijo in tradicijo. Z izpostavljanjem dobrih in najboljših, je povedal, se dviguje celotna gastronomija, ljudje pa so ozaveščeni o tem, kar Francija ponuja. Zavrnil je kritiziranje kot zaviralno silo, izpostavil pa je pohvalo in konstruktivno kritiko.

Zdi se mi, da je pri nas včasih preveč pavšalnih sodb o gastronomski ponudbi. Nekaj je v zraku, da spodrsljaj naleti na večje zanimanje kot uspeh. Kot da bi manjkalo optimizma in pozitivne energije, ki sta – o tem sem globoko prepričan – nalezljiva in spodbudna. V Franciji se seveda dobro je, a za vrhunski obed je treba odšteti veliko, veliko več kot pri nas. Z vso odgovornostjo trdim, da je vrhunska kulinarika v Sloveniji dostopna v najboljšem razmerju med ceno in kakovostjo v Evropi, če ne tudi širše. V svetovnem merilu seveda nismo gastronomsko prepoznavni, kot je Francija, a imamo tudi mi svoje prednosti. Bodimo ponosni nanje.