Človekovo dostojanstvo ima dva obraza. Prvi je oseben. Gre za tisti vidik dostojanstva, ki ga človek z zavestjo in dejanji ustvari sam. V tem pomenu ima vsakdo toliko dostojanstva, kolikor sam čuti, da mu ga pripada. Če mi nekdo predlaga, da za denar storim neko neumnost ali nečastno dejanje, je to zoper moje dostojanstvo in tega ne bom storil. Nekdo, ki lastnega dostojanstva nima ali ga ima zelo malo, se bo pustil žaliti, klofutati, ustrahovati ali kako drugače poniževati, če bo le za to dobil kako povračilo v denarju ali nekem oblastnem položaju. Mnogi ljudje so danes v Sloveniji ravno v tem pogledu na hudi preizkušnji, kajti če želijo s svojo poštenostjo ohraniti lastno dostojanstvo, tvegajo izgubo službe ali kako drugo hujšo neugodnost. To seveda izkoriščajo ljudje brez osebnega dostojanstva, ki si na tak način s prikritimi ali odkritimi grožnjami podrejajo druge.

Drugi vidik človeškega dostojanstva je institucionalen, te je tisti, ki ga ljudem na splošno pripišejo državne in druge institucije. To dostojanstvo se zagotavlja predvsem prek pravnih mehanizmov, med katerimi so najpomembnejše človekove pravice in v njih vgrajeno načelo nediskriminacije. Če torej parlament, vlada ali ustavno sodišče oceni, da mora biti v skladu s temi pravicami zaporniška celica opremljena že skorajda kot kaka skromnejša hotelska soba, saj se s tem varuje človekovo dostojanstvo zapornika, je v tem mogoče videti precejšnjo humanistično naravnanost predstavnikov omenjenih državnih institucij. V presojo o tem, ali je to v celoti prav ali ne, se na tem mestu ne spuščam. Lahko pa rečem, da vsekakor ni prav, da na drugi strani mnogi pošteni državljani živijo celo v mnogo slabših bivalnih in splošnih življenjskih razmerah, pa se na to ti isti državni in drugi organi ustrezno ne odzovejo. Podobno ima denimo država prav, ko varuje pravice etničnih in drugih družbenih manjšin, pri čemer pa vsekakor nima prav, ko vseh drugih svojih državljanov ustrezno ne zavaruje pred nasilnimi pripadniki te ali one manjšine. Takih in podobnih primerov je pri nas ogromno in vsi kažejo, da smo kot družba ustvarili in dopustili številna nesorazmerja, krivice, ki jih bo treba v prihodnje vsaj v večji meri odpraviti oziroma preseči.

In zdaj k človeškemu delu in dostojanstvu. Če z delom na tem mestu preprosto označim vsako tisto človekovo zavestno delovanje, ki mu omogoča neki dohodek in s tem dostojno preživetje v družbi, potem je povezava med delom in človekovim dostojanstvom nadvse očitna. Če odmislimo invalidnost, hujše bolezni in druge objektivne naravne dejavnike, ki človeku onemogočajo, da bi se lahko preživel z lastnim delom, je prizadevanje družbe, da vsakemu človeku omogoči, da si lahko z lastnim delom ustvari dostojno življenje, izjemnega pomena. V naši družbi moramo, še posebno zdaj, v krizi, bolje dojeti pomen dela za posameznikovo dostojanstvo. To, kot rečeno, na eni strani pomeni, da mora država storiti kar največ, da ljudem omogoči delovna mesta, na drugi strani pa se moramo tudi posamezniki truditi dojeti, da je vsako delo, če je koristno drugim in ni nepošteno, častno in vredno.

Slovenija potrebuje več kulture dela. Nekoč, v prejšnjem sistemu, je – vsaj nominalno – veljalo geslo: »Delu čast in oblast!« Danes naj velja geslo: »Delu čast in spoštovanje!« Prav je, da se opozarja, da denimo študija na fakulteti ne gre prikazovati v luči znanega starševskega nasveta: »Študiraj, da ti ne bo treba delati.« Veljati mora napotek: »Študiraj, da boš lahko delal kaj dobrega in koristnega za družbo in zase!« Seveda vse to ne rešuje različnih problemov, ki se zaostrujejo v času krize. S tem ne mislim le na veliko nezaposlenost, pač pa tudi na problem vedno večje splošne družbene apatičnosti ter na pogosto nerealne predstave posameznikov, da je edina prava pot do uspeha tista, ki te hitro pripelje do veliko denarja. Takšna pot sicer pri nekaterih posameznikih ni izključena, toda pri večini je zaradi neetičnih metod in prijemov povezana z izgubo osebnega dostojanstva.

Nekdanji predsednik ZDA Bill Clinton je v svoji avtobiografiji (My Life, 2005, str. 330) opisal primer, ko je bila ob koncu 80. let prejšnjega stoletja na srečanje ameriških guvernerjev povabljena tridesetletna delavka, ki naj bi jim z osebnim pričevanjem pojasnila, zakaj se je raje odrekla socialni pomoči države ter sprejela skromno zaposlitev kot kuharica. Najprej je izrazila mnenje, da bi morali biti za delo sposobni ljudje, ki uživajo socialno pomoč, prisiljeni, da sprejmejo neko razpoložljivo delo, kajti sicer človek zapade v lenobnost in postopanje. Nato pa je na vprašanje, kaj je najboljše pri tem, ko se odrečeš socialni pomoči in sprejmeš delo, brez odlašanja odgovorila: »Ko mojega otroka v šoli vprašajo, kaj njegova mati dela za preživetje, lahko odgovori na to vprašanje.«