Zakaj se to dogaja? Je to posledica podnebnih sprememb?

Do določene mere je to možno. Tudi človek jim s posegi omogoča širjenje. Če bi bila Slovenija nenaseljena, se določene vrste vsekakor ne bi mogle širiti. Ne poznamo pa točnega vzroka, zakaj določena vrsta postane invazivna.

V Evropski uniji je več kot 12.000 tujerodnih vrst, med katerimi naj bi bilo od 10 do 15 odstotkov invazivnih. O kakšnih številkah govorimo v Sloveniji?

Pri nas je okoli 30 do 50 tujerodnih invazivnih rastlinskih vrst – odvisno od tega, kako strog kriterij vzamemo – in še nekajkrat več vrst živalskih skupin in gliv. Invazivne postanejo tiste vrste, ki se najbolje prilagodijo novemu okolju. Dokler so nezaželene rastline na njivah, ni težav, ker poznamo veliko načinov mehanskega odstranjevanja in celo paleto pesticidov. Ko pa se začnejo širiti tujerodne rastline v naravne ekosisteme, teh pristopov ni več. V gozd namreč ne moremo s pesticidi. Posledica tega je izpodrivanje naših ogroženih vrst ter na dolgi rok poenotenje flore in favne po vsem svetu.

Povzročajo pa tudi konkretne gospodarske težave. Evropski komisar za okolje Janez Potočnik je nedavno dejal, da tujerodne invazivne vrste v EU na leto povzročijo za 12 milijard evrov škode. Obstajajo ocene samo za Slovenijo?

Skupne ocene škode nimamo, vemo pa za posamezne rastlinske vrste, koliko škode približno povzročijo. Največ seveda vemo o škodi, ki jo povzročajo pleveli na kmetijskih površinah, medtem ko je pri invazivkah, ki se širijo po naravnih ekosistemih, težko oceniti škodo. Že nadziranje in odstranjevanje povzroča stroške. Japonski dresnik je danes ob skoraj vseh rekah in na mnogih zasebnih vrtovih, vse delo z odstranjevanjem pa je treba všteti v škodo. Podobno je s pajesenom, ki zraste tudi 20 metrov visoko in ki ga v mestu srečamo v razpokah asfalta. Če ga pustimo rasti, se bodo razpoke širile, začela bo vdirati voda, poškodovani bodo temelji in podobno. A v Sloveniji je naš odnos do invazivk šele v začetni fazi. Če se v Angliji, na primer, na parceli pojavi japonski dresnik, parcela avtomatično dobi plombo in lastnik z njo ne more trgovati, dokler rastline ne izkorenini. To je velika spodbuda za lastnike.

Ali pri nas povprečen državljan sploh pozna invazivke?

Ljudje jih slabo poznajo, zato se problema ne zavedajo in posledično ne ukrepajo pravočasno. Takoj ko invazivki dovolimo, da se na enem mestu preveč razraste, potrebujemo zelo veliko napora, časa in denarja, da se je znebimo. Zato je v prvi vrsti pomembna ozaveščenost. Invazivk ni tako grozno veliko – recimo, da jih je okoli 50 res problematičnih. Če človek eno od teh rastlin vidi na vrtu, je pomembno, da ukrepa nemudoma. Tedaj to pomeni le nekaj ur kopanja.

Nedavno je tudi Bruselj predlagal, da se naredi seznam 50 najškodljivejših vrst, ki naj bi jih sistematično zatirali po vsej Evropi.

Gre za pomemben korak, saj bomo s tem končno dobili zavezujočo pravno podlago za ukrepanje. Na ravni EU se je namreč vrsto let razpravljalo, s kakšnim pravnim sredstvom naj bi se lotili problematike. Namesto strategije so zdaj pripravili predlog dokaj precizne uredbe. Vprašanje pa je, kdaj bo prišlo do njenega učinka, kajti to je šele zadnja verzija predloga, ki mora še skozi vso formalno proceduro. To pomeni, da bo uredba ob najugodnejšem razpletu potrjena šele leta 2015.

Prej ste omenili japonski dresnik, ki raste na številnih ljubljanskih javnih površinah. Snaga ga sicer pokosi, ampak ga ne izruje in sežge, kot bi z njim menda morali ravnati.

To je izredno trdoživa vrsta, zelnata trajnica, ki ima pod zemljo zelo razrasel in globoko segajoč sistem olesenelih korenik. Ko kosimo enoletne zelnate poganjke, glavnina »grma« pod zemljo ostane. Četudi bi vse prekopali, bi veliko koščkov korenik ostalo pod zemljo in iz vsakega koščka bi lahko pognal nov »grm«. Rešitev je kvečjemu v pogostejši košnji. Če bi površine z dresnikom nekaj let zapored kosili enkrat na mesec, bi počasi izčrpali podzemne dele. To pa je povezano z vztrajnostjo in stroški.

Z denarjem je bržkone povezana tudi košnja alergene pelinolistne ambrozije, čeprav je ukrepanje zoper njo zakonsko predpisano.

Od leta 2010 imamo predpis, ki določa, da morajo lastniki parcel, na katerih se pojavi ambrozija, to odstraniti. Sistem dokaj dobro deluje, fitosanitarna inšpekcija ukrepa, ampak težava je, ker je že vsa nižinska Slovenija polna ambrozije. Največji lastniki parcel, kjer se ambrozija pojavlja, pa so gospodarske družbe, na primer Dars in Slovenske železnice, ki bi imele s temeljitim odstranjevanjem zelo velike stroške. Vemo pa, da je velike firme težko prisiliti v kako dodatno aktivnost. Kar počne Dars, je morda dovolj za omejitev širjenja peloda ambrozije, nikakor pa ne za izkoreninjenje te nadloge. Ambrozija ima namreč zelo trajno zalogo semen v prsti, kar lahko posamezne populacije še desetletja ohranja pri življenju. Če bi se je želeli popolnoma znebiti, ji torej ne bi smeli dovoliti, da razvije semena. To pa bi lahko dosegli le, če bi ambrozijo redno do tal kosili na tri tedne. Cestarji pa jo pogosto kosijo na mesec dni ali še redkeje – ravno v takem časovnem intervalu, da lahko razvije semena.

Katere tujerodne invazivne vrste pri nas, poleg ambrozije, še predstavljajo neposredno grožnjo človekovemu zdravju?

Nekaj jih je še alergenih, ampak ne tako zelo kot ambrozija. Pajesen ima na primer tudi alergen pelod. Rastlina, ki človeka neposredno ogroža, pa je orjaški dežen. Ta ob dotiku povzroča hude poškodbe kože, ki se lahko v obliki mehurjev pokažejo šele čez nekaj ur ali celo dni. Strupene snovi, ki jih vsebuje, namreč postanejo strupene šele pod vplivom ultravijoličnih žarkov. Posledice so zelo hude, saj traja nekaj mesecev, da se rane zacelijo, brazgotine pa lahko ostanejo vidne še nekaj let. Rastlina je na srečo pri nas še redka. V Ljubljani se je orjaški dežen že pred desetletji razširil iz botaničnega vrta. Čeprav ga imamo pod nadzorom, je težava, ker uspeva prav ob igrišču osnovne šole. Populacija tamkajšnjih otrok je zaradi tega neposredno ogrožena.

Do zdaj smo v glavnem govorili o invazivnih rastlinskih vrstah. Kako pa je z živalskimi?

Številčno so povsem primerljive z rastlinskimi vrstami. Čeprav niso tako opazne, lahko povzročajo zelo veliko škodo. Vsi poznamo nutrijo, ki jo lahko v Ljubljani opazimo ob vsakem mostu čez Ljubljanico. Nutrije povzročajo neposredno škodo zaradi načina življenja. Kopljejo namreč rove v rečne nasipe, s čimer povečujejo erozijo. Predstavljajo pa tudi konkurenco nekaterim domorodnim živalskim vrstam. Slavnejši in tudi čedalje opaznejši je tigrasti komar, s katerim imajo ljudje zadnja leta tudi precej osebnih izkušenj. Z njimi je podobno kot s klopi. Ni vsak tigrasti komar nosilec bolezni, a bolezni, ki jih prenaša – najbolj znana je nilska mrzlica – so zelo hude. Eden večjih škodljivcev pa je španski lazar, ki je bil letos na vrtovih zaradi obilice dežja res prava nadloga.

Nekatere tuje vrste tudi izpodrivajo naše avtohtone. Najbolj poznan je bržkone primer s soško postrvjo, ki je zaradi vnosa ameriških sorodnic malodane izginila.

To je sistematično počel človek. A pri sladkovodnih živalih ni treba, da vrsto prinesemo z druge celine, da predstavlja tujek v ekosistemu. Dovolj je že, če jo prenesemo iz drugega povodja – recimo iz črnomorskega v jadransko, kar pomeni na primer iz Sore v Idrijco. Z ribami je sploh težava, ker so jih ribiči desetletja zelo nekritično vlagali vsepovsod. Podoben problem je z ameriškim signalnim rakom, ki ne samo da izpodriva naše vrste rakov, ampak je lahko tudi prenašalec račje kuge, ne da bi sam zbolel.