Vsa naročila so v skladu z zakonom o javnem naročanju, trdi. Za vsako naročilo posebej namreč komisija na gimnaziji izbere najugodnejšega izvajalca. Kar osem let je bil to samostojni podjetnik Anton Klar iz Murske Sobote. Od leta 2004 do 2012 je šola z njim sklenila za 433.600 evrov poslov ali povprečno 54.200 evrov na leto. Leta 2010 so mu za izdajo medgeneracijske knjige plačali več kot 38.600 evrov. Julija 2009 pa je ravnatelj Kustec tiskarju Klaru odobril 15.000 evrov posojila, kar je v nasprotju z zakonodajo. Gimnazija pač ni finančna ustanova, ki bi smela posojati denar.
Knjige, majice in kravate
Kljub tej poslovni naklonjenosti ljutomerske gimnazije je samostojni podjetnik Klar zabredel v finančne težave in v insolventnost, aprila 2012 pa je šlo v stečaj podjetje Tiskarna Klar. Matjaž Polenčič, stečajni upravitelj Tiskarne Klar, je oktobra lani ugotavljal, da je bilo premično premoženje podjetja Tiskarna Klar prodano podjetniku Antonu Klaru, zaradi suma povzročitve premoženjske škode v višini 125.000 evrov pa so murskosoboški kriminalisti avgusta lani kazensko ovadili Klara in še eno osebo.
Na naslovu, kjer ima svoj sedež Anton Klar, deluje tudi družba Tiskarna digitalni tisk. Gimnazija iz Ljutomera je lani postala ena njenih najboljših strank. Od maja 2012 do avgusta 2013 so za tiskarske storitve plačali kar 193.013 evrov, samo v juniju, juliju in avgustu 2013 je bilo teh transakcij za približno 100.000 evrov. Za nakup kravat je gimnazija plačala 16.500 evrov, za potiskane majice pa je šola s 750 dijaki plačala 17.640 evrov. Strošek kravate in majice je torej na dijaka znašal kar 45 evrov!
Ne spominja se več, zakaj je posodil denar
Ne kaže pozabiti še Reklamne agencije Vizija Karmen Klar s.p. V času, ko je imel Anton Klar blokirane transakcijske račune, je njegova soproga izstavljala šoli tudi račune za tiskarske storitve. Skupna vrednost sklenjenih poslov je znašala 16.344 evrov.
»Vse te zadeve morate gledati kot celoto. Mi za naše dijake naredimo veliko in še več. Za Miklavža je vsak dobil potiskano majico, s tem povečamo njihovo pripadnost šoli,« je prepričan ravnatelj Kustec, ki se mu obseg naštetih poslov ne zdi sporen. »Dokler šola dobro posluje, mi ne more nihče nič očitati. Sporno bi bilo, če bili v finančnih težavah in bi se kdo okoriščal,« je prepričan.
Dodaja, da ničesar ne skriva, saj imajo vsako leto na šoli revizijo, ki jo izvaja podjetje Audit. Zakaj je Klaru leta 2009 posodil šolski denar, se ne spominja več. »Verjetno so bili v finančnih težavah,« domneva Kustec. »Vendar se je potem vse to poračunalo. Kasneje nisem več dajal posojil. Ne vem, ali zato, ker so me že takrat opozorili, da tega šola ne sme delati.«
V Mariboru 8000 evrov, v Celju 5000
Preverili smo na drugih slovenskih gimnazijah, koliko vsako leto namenijo za stroške tiska. Ivan Lorenčič, ravnatelj Druge gimnazije Maribor, nam je razkril, da je šola leta 2012 za omenjene storitve plačala 8445 evrov. Kar je šestkrat manj, kot Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer plača povprečno vsako leto podjetjem, ki imajo sedež na Lendavski ulici 1 v Murski Soboti.
»Najprej naj povem, da se za šolo tiska malo, saj zadnja leta ni več ni treba imeti v papirni obliki nekaterih vsakoletnih dokumentov, kot je denimo publikacija šole. Naš daleč največji zalogaj je šolski letopis, ki ima 150-letno tradicijo, v zadnjih letih pa je njegov obseg narasel na 200 in več strani. Strošek tiska je 3500 evrov,« nam je razložil Anton Šepetavc, ravnatelj 1. gimnazije Celje.
Vsako leto natisnejo tudi šolsko literarno glasilo, nekaj plakatov za koncerte in gledališke predstave, vstopnice in vabila za maturantski ples . »To pa je tudi vse. Za tisk na leto porabimo okoli 5000 evrov,« je povedal Šepetavc in dodal, da nimajo hišnega tiskarja.