»V devetnajstem stoletju je znala brati in pisati že precej več kot polovica prebivalcev in nekaj tega znanja so nekateri porabili tudi za rodoslovno evidenco. Zato imamo nekaj ohranjenih rodovnikov 'navadnih ljudi' tudi v devetnajstem stoletju. Če je bilo rodovnik treba predložiti kot dokaz za pridobivanje določenih pravic, je rodovnik izdelal, podpisal, žigosal in morda tudi opremil s koleki matičar. To je bil župnik. Taki rodovniki so bili potrebni tudi kandidatom, ki so se potegovali za štipendijo, katero je ustanovitelj štipendije namenil samo pripadnikom neke družine. Družine, ki so dedovale pravico do prejemanja take štipendije, so rodovnik vzdrževale vse do ukinitve takih posebnih pravic. Rodovnik se je torej izdeloval skoraj izključno za potrebe dokazovanja pravic,« pravi Peter Hawlina, predsednik slovenskega rodoslovnega društva, ki prav v teh dneh gosti v Sloveniji več kot 80 udeležencev tretje mednarodne rodoslovne konference v sodelovanju z ameriškim društvom Slovenian Genealogy Society International. To so predvsem potomci slovenskih izseljencev, ki iščejo svoje korenine in se raziskovalno, čeprav ljubiteljsko, ukvarjajo z rodoslovjem.

Iskanje korenin, brskanje po rodoslovju je bilo včasih celo usodno.

»Rodovnik je lahko usoden le v izjemnih dogodkih, kot so prevrati v družbi in v ekstremnih gonjah nacionalistov. Morda se kdo izogiba dokumentiranju in še zlasti objavljanju rodovnika, če bi s tem razkril sorodstveno povezavo z inkriminirano osebo. Danes smo pismeni skoraj vsi in pravim, da smo stopili v drugo dobo rodoslovja. Prvo je obdobje nepismenosti, sledi pismenost in že več kot dvajset let živimo v dobi računalniške pismenosti. To je tretje obdobje, četrto je obdobje interneta in peto obdobje genetike, ki je že tudi prisotno. Šele v tretjem obdobju se je rodoslovje zares razmahnilo. Takrat smo Slovenci tudi dobili rodoslovno društvo. In od takrat je rodoslovje na Slovenskem veliko bolj pregledno in primerljivo s svetom. S pojavom interneta pa tudi toliko bolj izmenljivo. Rodovnika namreč ne delamo zase, delamo ga za sorodnike, to smo pa vsi.«

Veliko različnega znanja

Zakaj bi sploh šli raziskovat preteklost, iskat veje prednikov?

»Včasih kdo poreče, da rodoslovci iščejo imenitne prednike ali celo pripadnike plemstva. Jaz takih ne poznam. Pripadnik plemstva za svojo pripadnost ve, je ne išče. Iskati sorodstvo s Plečnikom, Prešernom, Cankarjem in še kom, da ne naštevam, je res lahko dodatna motivacija. So tudi taki, ki bi se hoteli sorodstveno povezati z Martinom Krpanom ali celo Odisejem, Ramzesom, Atilo, druge prepuščam vaši domišljiji. Pa kaj potem, če sebi in drugim dokažeš tako sorodstvo? Jaz verjamem v paradigmo, po kateri ni kralja, ki med predniki ne bi imel pastirja, in tudi ni pastirja, ki med predniki ne bi imel kralja.«

Zakaj bi torej raziskovali?

»Zaradi radovednosti in večino meni znanih rodoslovcev poganja radovednost. Ta radovednost raziskovalca zaposluje in usmerja ne le v suho zapisovanje imen, priimkov, datumov in krajev rojstva, porok in smrti, če omenim samo osnovne atribute. Gre za spoznavanje mnogih drugih ved in disciplin in med prvimi so zgodovina, zemljepis, etnologija, pa diplomatika, onomastika, heraldika, medicina, arhivistika, kaligrafija, religija, pravo, mitologija… Spet ne bi bilo konec naštevanja, obvezno pa je tudi znanje računalništva in že omenjene genetike. Blagoslov in prekletstvo rodoslovja je v tem, da rodovnik ni nikoli končan.«

Do kod najdlje je sestavljeno kakšno drevo?

»V svetem pismu najdemo rodovnik od Adama do Jezusa. Zgodovina pozna zlasti vladarske rodovnike, mitologija pa poleg vladarjev in bogov še polbogove, junake in osebe s posebno usodo, zlasti tragično. Omenil sem že rodovnike plemstva. Zlasti višje plemstvo je imelo rodovnike vedno dokumentirane in so bili vedno tudi javno znani. To poudarjam zato, ker se danes najdejo taki, ki mislijo, da je njihov rodovnik samo njihov in ga ne sme poznati nihče drug. Kdor danes začne raziskovati in dokumentirati svoj rodovnik, bo zelo hitro in brez stroškov napredoval pri dokumentiranju prvih treh ali štirih generacij prednikov, potem pa se navadno zatakne. Nadaljuje lahko s pomočjo arhivskega gradiva in posebej pomembne so matične knjige. Po letu 1600, redko pred tem, so začeli v župniščih katoliške cerkve voditi evidenco rojstev, porok in smrti. Pri rojstvu so vpisani otrok in oba starša, pri poroki ženin in nevesta ter njuni starši, nekaj manj podatkov je v vpisu smrti. Kdor svoje prednike in morda tudi sorodnike razišče, kolikor dopuščajo matične knjige, bo dokumentiral kakih 15 generacij prednikov. Če med temi ne bi prišlo do redukcije zaradi porok med sorodniki in če ne bi zašel v slepo ulico, bi že v desetih generacijah moral popisati več kot tisoč oseb. Zase jih imam nekaj manj kot 300, za vnuke okoli 550. Hči kolega Fonde jih ima 620 in če bi se Maja Fonda poročila z mojim sinom, bi njun otrok po številu dokumentiranih prednikov presegel trimestno številko. Tako bi lahko raziskanost merili po številu dokumentiranih prednikov. Raziskujemo in vpisujemo pa tudi sorodnike in ob tem lahko izdelujemo rodovnike rodbin od prvega znanega prednika z vsemi potomci. V moji datoteki je trenutno rekorder Luka Schiffrer, ki ima evidentiranih več kot 8000 potomcev, eden od mojih skrajnih prednikov ima vpisanih skoraj 4000 potomcev. Konec rodovnika bi načelno v naši kulturi našli pri Adamu in kdor se lahko priključi v rodovnik plemstva, se pravljično poveže tudi z Adamom. Rodovniki plemstva se povezujejo z rodovniki v grški mitologiji, ti pa s svetopisemskimi osebami. Vsi taki rodovniki pa so samo papirnati rodovniki in skorajda nič nimajo skupnega z biološkim rodovnikom.«

Prijetna in neprijetna presenečenja

Kakšen je občutek, ko imate po napornem in dolgotrajnem delu pred seboj vse veje predhodnikov?

»Vseh nimaš nikoli in vsako odkritje je raziskovalcu zanimivo in vsako mu naloži novo in obsežnejšo nalogo. Le redko se pri tem odkrije kaj prav posebnega, kaj takega, kar bi raziskovalca posebej razveselilo. Je pa rodoslovje početje, ki marsikoga zasvoji in pravijo, da je rodoslovje neozdravljivo, ni pa zdravju škodljivo. Vsako odkritje je zanimivo. Razveseljivo je, če si našel izhod iz slepe ulice ali če si pri svoji raziskavi odkril prekrivanje raziskovane družine z raziskavo nekega kolega. Ker večina članov rodoslovnega društva posreduje svoje rezultate v primerjavo kolegom in vsemu svetu, se računalniško zlahka najdejo povezave in prekrivanja, pride pa lahko tudi do neprijetnih odkritij.«

Tudi sami ste bili presenečeni.

»Šele pred dobrim letom sem zvedel, da oče moje tašče ni bil tisti, ki je bil poročen z njeno materjo. Torej sem zaman raziskoval in dokumentiral rodovnik Maksa Kušarja. Odščipnil sem njega in njegovo sorodstvo z rodovnika moje žene. Rodovnik moje žene se je zmanjšal za 19 prednikov in 135 sorodnikov. Hujše od zmanjšane evidence je spoznanje, da je po smrti vseh možnih informatorjev nemogoče ugotoviti, kdo je bil biološki oče moje tašče. V arhivu o njem ni sledu, ve se samo, da je bil konjeniški oficir italijanskega rodu.«

S takšnimi in podobnimi problemi so se letos ukvarjali Američani, ki predstavljajo drugo in tretjo generacijo potomcev slovenskih izseljencev, ki so se lotili lastnih raziskav v arhivih in obiskovali kraje, ki so jih pred sto in več leti zapustili njihovi predniki.

»Njihovi predniki so domovino zapustili kot državljani cesarsko-kraljeve monarhije, v tujini so se predstavljali kot Avstrijci, v novi domovini pa so se večinoma poskušali kolikor mogoče zliti z večinskim prebivalstvom. Stiki s sorodniki v domovini so povsem izumrli, se je pa prebudilo zanimanje za lasten izvor. Nekdanjih manjvrednostnih predsodkov ni več, ostala je le še radovednost, ki očitno in vidno narašča. Tudi to je dokaz, da je rodoslovje lahko posel in zaslužek tudi za tiste, ki živijo od turizma. Kakšen občutek jih navdaja? Želijo potešiti radovednost in če jim to uspe, težko skrijejo vzhičenje, priteče tudi kakšna solza sreče in zdrkne na šop papirjev. Zanimanje za rodoslovje spontano narašča tudi pri nas. V Slovenskem rodoslovnem društvu se ne trudimo, da bi to zanimanje spodbujali, naredimo pa veliko za to, da je vsakemu začetniku delo olajšano. Slovenski rodoslovci posnemamo in uspešno povzemamo zglede razvitejših. Poleg rednih mesečnih srečanj in predavanj je delo društva opazno s spletno prisotnostjo, knjižnico, referenčnimi datotekami, izobraževanjem, časopisom, razstavami in tudi z mednarodnim sodelovanjem.«