Udarni adut med slovenskimi izgovori je pomanjkanje izkušenj. Že res, da imajo tekmeci za seboj več velikih tekmovanjih, toda če hočeš priti med elito, ki konstantno igra v svetovni ligi in na svetovnih prvenstvih, moraš nekoga iz elite pahniti ven. Na lepe oči ni še nihče prišel zraven. Jasno je, da pot do svetovne lige vodi prek zmagoslavja v evropski ligi, a tam se je predlani na zaključnem turnirju na Slovaškem dogodil enak kolaps kot zdaj na Danskem – poraz na ključni tekmi. Tedaj so odbojkarji krivili utrujenost in dolgo tekmovanje skozi celotno poletje. Saj ne veš več, kdo je tukaj nor. Enkrat je evropska liga odvečno tekmovanje, spet drugič je narobe, ker je ni. O pomanjkanju izkušenj pa samo še to – sedem članov trenutne reprezentance je že igralo na zaključnem turnirju lige prvakov (Flajs, Pajenk, Šket, Gasparini, Kamnik, Vinčić in Vidič), dva, ki nista (Urnaut, Čebulj), pa sta vajena najtežjih tekem italijanske lige.

A vrnimo se v čas priprav. Vsi reprezentanti so v en glas ponavljali – tokrat je prišel naš čas. Trdili so, da je ekipa dozorela, da so vsi odlično pripravljeni, da je vzdušje enkratno, da dihajo drug za drugega… Selektor Luka Slabe si je tik pred odhodom celo zaželel, da bi prav oni prekinili prekletstvo Slovenstva. Čeprav ni povedal natančno, kaj je s tem mislil, je brez dvoma ciljal na sindrom večnega poraženca. Na koncu odbojkarska reprezentanca ne bi mogla biti bolj slovenska, kot je bila.

Govoričenje o dobrem vzdušju pa ne pomaga prav nič, če se tovarištvo ne pokaže na igrišču. Vsi fantje v reprezentanci so sicer lepo vzgojeni, dostopni in preprosti ljudje, toda počasi bi že bil čas, da pokažejo malce več poguma, malce več srčnosti in malce več bratstva. Ni po vsaki napaki soigralca konec sveta. Vedno manj bo tudi priložnosti za uspeh. Leta neusmiljeno tečejo, igralskega zaledja pa ni, saj je slovenski bazen s talenti kalen in plitek.

Odbojkarji so zdaj v neprijeten položaj pahnili tudi vodstvo zveze. Sponzorskih sredstev je v vseh panogah malo, a če jih hočeš pridobiti, moraš pokazati vsaj kakšen rezultat. In kaj naj pokažejo odbojkarji? 13. mesto? Pa še to v času, ko bi od košarke opito javnost predramil zgolj zares vrhunski rezultat. Ne preveč lepa zahvala vodilnim možem zveze, ki so z limitiranimi sredstvi ugodili praktično vsaki njihovi želji. Vključno s tisto, da so zamenjali prejšnjega selektorja Veselina Vukovića, zdaj pa jim poskušajo v domovino prinesti še evropsko prvenstvo leta 2017.

Vedno pa lahko zapišemo, da bo na drugem prvenstvu bolje. A kaj, ko smo spet pri večnem izgovoru poražencev.