Kar trije socialni ukrepi od 16 se dotikajo domov za starejše, a žal predvidevajo poenostavitev vlog za sprejem v dom ter z informacijsko tehnologijo podprte evidence. Starejši z vlogo nimajo težav, že zdaj pa jih mnogi (ali pa njihovi svojci) oddajo v elektronski obliki. O tem smo se prepričali z nekaj telefonskimi klici, zato upamo, da v kabinetu premierke, kjer naj bi skrbeli za uresničevanje teh načrtov, za ugotavljanje, ali je vloga za sprejem v dom prezapletena, ne bodo ustanovili posebne delovne skupine, kot so jo na primer na ministrstvu za izobraževanje za preučevanje uvedbe šolskih uniform.

Starejši bi bolj kot enostavnejšo vlogo za sprejem potrebovali ustreznejše razmere v domovih. Na primer več zaposlenih, ki bi jih negovali. Pravila, ki to urejajo, so stara več desetletij in so še iz časov, ko so v domovih živeli vitalni starostniki, danes pa je ponekod tudi več kot 80 odstotkov negibnih in potrebujejo precej zahtevnejšo nego in oskrbo. Če domovi iz oskrbnin, ki gredo iz žepov stanovalcev, ne bi pokrivali nezadostnega financiranja zdravstvene nege, bi jim ostalo več denarja za dostojne in zdrave obroke ter bi se na jedilnikih manjkrat pojavili konzerva sardel, mlečni zdrob in hrenovke.

Tu pa se v zgodbo vplete potica. Predvideni vladni ukrepi namreč močno spominjajo na čas Marije Antoanete, ki je živela tako »daleč« od revnih, da jim je, potem ko so ji potožili, da nimajo kruha, svetovala, naj jedo potico... Odtujenost predvidenih ukrepov od potreb ljudi v naši državi so podkrepili še podatki o revščini, ki jih je statistični urad objavil skorajda sočasno z uvrstitvijo ukrepov med delovna gradiva vlade. Pri nas pod pragom tveganja revščine živi 271.000 ljudi. To so tisti, ki imajo na voljo manj kot 606 evrov na mesec. Štiričlanska družina z dvema odraslima in z dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, mora imeti na voljo vsaj 1273 evrov na mesec, da ni uvrščena med revne.

Da so največje žrtve takšnega pomanjkanja ravno otroci, socialni delavci in nevladne organizacije opozarjajo že dolgo. Ne le, da so prikrajšani za nova oblačila, za obšolske dejavnosti, mnogi so prikrajšani celo za hrano. In ko smo že pri hrani, tudi ta povezuje zgodbo s potico z današnjim časom. Podobno kot naj bi si zgodbo s potico in kruhom izmislili zlobni pariški mediji, je medijem konstrukcijo lačnih šolarjev očital nekdanji minister za socialne zadeve Andrej Vizjak. Da so zanje poskrbeli – 57 odstotkov učencev ima subvencionirano malico, 10 odstotkov pa kosilo – nas te dni prepričujejo na ministrstvu za izobraževanje in nam s tem dokazujejo, da se ukvarjajo tudi z resnimi temami, ne le takšnimi, kot so šolske uniforme. Teh so se pač morali lotiti; ker je pobuda o njih prišla iz poslanskih klopi, so jo, kot vsako, resno preučili, saj menijo, »da se je v zrelih demokracijah treba ustrezno odzvati na takšna ali podobna vprašanja...«.

Še bolje bi bilo, če bi se ministrstva in drugi, ki snujejo velike dokumente s hvalevrednimi cilji, odzivali na stiske in potrebe državljanov. Med več kot 300 ukrepi namreč obubožanih in zanemarjenih starostnikov ali pa (v mnogih primerih še vedno) lačnih šolarjev nismo zasledili.

Na srečo pa (vsaj za zdaj) tudi šolskih uniform ne.