Mesto Guiyu na Kitajskem velja za svetovno prestolnico predelave elektronskih odpadkov. 150.000 moških, žensk in otrok vsak dan razstavlja odslužene računalnike, telefone, monitorje in drugo elektroniko, ki jo v mesto na jugovzhodu države pripeljejo tudi z drugih koncev sveta. Za lastnike takšnih obratov, ki jih je samo v Guiyuju 5500, je to dober vir zaslužka. V napravah se skrivajo zlato, srebro, baker, kositer, paladij in druge (žlahtne) kovine. Le da je treba do njih priti.
Zato delavci naprave razstavljajo na najmanjše delce ali jih kemično obdelujejo, kar je ob pomanjkanju ustrezne zaščite nevarno, saj so v izdelkih svinec, kadmij in druge nevarne snovi. Zaposleni v poceni obratih ročno lupijo žice, brez zaščitne opreme segrevajo vezja, da lahko odstranijo elemente, ali jih pomakajo v kisline, da se izloči svinec, kar sproža kemične reakcije in nevarne hlape. Vse to pušča posledice na delavcih v Guiyuju in okolju. Raziskave okoliških univerz kažejo, da ima mesto največjo koncentracijo rakotvornih dioksinov na svetu, znatno nadpovprečno število naravnih splavov, za petdeset odstotkov višjo navzočnost svinca v krvi otrok od zgornje priporočljive meje, velikanska je onesnaženost rek in drugih voda v okolici s kemikalijami in tako naprej.
V petih letih več kot podvojena količina odpadkov
Guiyu je največje, a še zdaleč ne edino takšno mesto na svetu. V Gani, Nigeriji, Indiji, Pakistanu in drugod v Afriki in Aziji imajo številne takšne obrate in nič ne kaže, da bi jim zmanjkalo dela. Po podatkih ameriškega Nacionalnega centra za biotehnološke podatke je svet leta 2011 proizvedel 41,5 milijona ton elektronskih odpadkov. Do leta 2016 se bo količina več kot podvojila, na 93,5 milijona ton. Eden od razlogov za takšno rast je vse večja dostopnost elektronike zaradi nižjih cen. Razlog so tudi spremenjene navade potrošnikov, ki so včasih nove aparate kupovali, ko so stari odpovedali, danes pa hočejo novo različico telefona, še preden je stari odslužil. Vzporedno s tem je tudi razvoj elektronike zelo hiter in mu uspe ustvariti potrebo po novostih. »Elektronski odpad narašča po najvišji stopnji od vseh vrst odpadkov. Mnoge države v razvoju so postale odlagališče za odpadke preostalih delov sveta. Mesta, kamor te odpadke odlagajo, pa je izredno težko očistiti zaradi zapletene mešanice kemikalij, ki jih vsebujejo,« pravi hongkonški profesor okoljskih znanosti Ming Hung Wong, ki se je pred dnevi v Melbournu udeležil največje svetovne znanstvene konference o čiščenju kontaminiranih območij CleanUp2013.
Vsi zavrženi aparati niso za odmet. Če še delujejo, se jih lahko klasificira kot rabljene predmete in njihov izvoz ni sporen. Drugače je z nedelujočimi predmeti, ki štejejo za elektronski odpad. Njihova reciklaža je lahko dober posel, a podjetja težijo k selitvi obratov v države s cenejšo delovno silo (največji evropski je v Bolgariji, kjer imajo povprečno najnižje plače v EU) ali k izvozu, da se izognejo strogim okoljevarstvenim zakonom oziroma dragi reciklaži. Vendar elektronski odpad sodi k baselski konvenciji iz leta 1989 o prepovedi pošiljanja nevarnih snovi iz razvitih držav v države v razvoju. Torej je takšen izvoz načeloma nezakonit.
Afriški voditelji se prebujajo
Evropska unija je leta 2003 sprejela še lastno direktivo o odpadni električni in elektronski opremi (WEEE), ki so jo lani posodobili s ciljem, da bi EU reciklirala 85 odstotkov električnega in elektronskega odpada. Posodobljena direktiva uvaja tudi strožje ukrepe pri preprečevanju izvoza, a je njena uspešnost tu vprašljiva. Številne pošiljke elektronskega odpada, ki romajo iz evropskih pristanišč, so skrite ali pa je blago lažno deklarirano kot rabljena elektronika ali donacija. Pregled vseh zabojnikov pa je fizično nemogoč. V največjem evropskem pristanišču, nizozemskem Rotterdamu, pregledajo manj kot pet odstotkov zabojnikov, ki so namenjeni izvozu.
Eden velikih ciljnih trgov takšnega črnega evropskega izvoza je Gana. Petinosemdeset odstotkov vse elektronike pride v državo iz Evropske unije, obenem pa podatki OZN kažejo, da je tretjina rabljenih izdelkov, ki pridejo v roke Gancev, v resnici neuporabna in gre torej za elektronski odpad, čeprav so deklarirani kot rabljeni, a delujoči. Zaradi takšnih podatkov se prebujajo tudi afriški voditelji, ki so avgusta prvič sprejeli izjavo za boj proti uvozu elektronskih odpadkov in za doslednejše izvajanje baselske konvencije. Eno bitko pa je svet v razvoju letos že dobil. Na majski konferenci o izvajanju baselske konvencije so razvite države, vključno z EU in ZDA, poskušale vnesti izjemo, da prepoved izvoza nevarnih materialov ne bi veljala za elektroniko, ki je nedelujoča, a jo je mogoče popraviti. Vendar so države v razvoju protestirale in onemogočile poskus z argumentom, da takšna izjema ne pride v poštev, saj je mogoče marsikaj razglasiti za blago, ki ga je mogoče popraviti, tudi če ni zares tako. »Države v razvoju že zdaj ne morejo nadzirati poplave računalnikov, telefaksov, tiskalnikov in televizij, ki prihajajo iz Severne Amerike in Evrope v imenu 'pomoči revnim' ali 'premoščanja digitalnega razkoraka',« je dejal Jim Puckett iz organizacije Basel Action Network. »Industrijske države se do preostalega sveta vedejo kot do digitalnega odpada. Ni čudno, da države v razvoju niso navdušene nad poskusi, da bi stvari še poslabšali.«
