»Dovolite mi, da še naprej služim državi,« je na zadnjem predvolilnem zborovanju dejala Merklova, »poznate me, doslej smo dobro vozili in če želite še štiri dobra leta, potem veste, komu zaupati svoj glas.« Zase neobičajno hvalisavo je kanclerka trdila, da je bila v preteklem mandatu na čelu najuspešnejše nemške vlade po združitvi obeh Nemčij.

Ta trditev drži le deloma. Merklova je le ohranila to, kar ji je bilo v veliki meri že dano. V resnici vlada v zadnjih štirih letih ni izvedla nobene od velikih reform in razen tega, da je spremenila stališče do zapiranja jedrskih elektrarn, ni sprejela ničesar odločilnega. V zgodovini se bodo tega mandata kanclerke bolj spominjali po njenem reševanju evra in strogem varčevanju, ki ga je zapovedala Grkom, kot po velikih dejanjih doma. Tam je predvsem pragmatično gospodarila na postlani postelji, na prednostih, ki jih je nemškemu gospodarstvu prinesel obsežen paket reform trga dela in socialnega sistema pod imenom Agenda 2010. Toda tega je pred dobrim desetletjem sprejela koalicija socialdemokratov in zelenih pod taktirko socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja. Ta je reforme »plačala« z izgubljenimi volitvami leta 2005, še večji paradoks pa je, da rdečim škodijo še danes.

Reforma je sicer res postavila temelje za to, da se je nemško gospodarstvo v precejšnji meri izognilo krizi, a je hkrati povečala neenakost v nemški družbi, armado slabo plačanih prekernih delavcev in nevarnost revščine ostarelih. Infrastruktura v mnogih nemških mestih je na psu in Nemci, ki večinoma niso lastniki svojih domov, si najemnine zanje marsikje ne morejo več privoščiti. Vse to so teme, ki so socialdemokratom pisane na kožo, a so jim v tokratnem predvolilnem boju le malo koristile. Reforme je namreč podpisal njihov človek in medtem ko Merklova žanje njihove pozitivne sadove, socialdemokrati, kadar opozorijo na gorje, ki so ga povzročile, dobijo pod nos, da so jih zagrešili sami. Politika Agende 2010 je namreč ranila osnovne vrednote, kot sta pravičnost in varnost, ter od socialdemokratov odvrnila vse tiste njihove tradicionalne volilce, ki so vanje verjeli.

Po drugi strani je tudi kanclerka razumela, da volilce zanima predvsem, ali bodo za svoje delo dovolj spodobno plačani, da bodo lahko preživeli, in da jih skrbi, ali bo to zadostovalo, ko bodo ostareli. Zato je krščansko unijo zasukala v nekoliko bolj socialno smer in s tem spretno prevzela socialdemokratom njihove lastne teme. Tako o minimalni plači in zagotovljenih pokojninah zdaj govorijo oboji, sicer so razlike v predlagani izvedbi med strankama precejšnje, a jih običajni volilec ne zazna. O kanclerki gre sicer glas, da ji predvolilni boj ne gre najbolje od rok, a tokrat se ji je račun več kot izšel. Težje bo z obljubo o nadaljnjih štirih dobrih letih.