V sezoni 1985/86 sem bil mladinski selektor Jugoslavije, igrali smo po slovenski strategiji. Igrali smo z dvema podajalcema iz Slovenije (Hribar in Smrke) in v sistemu 5-1. V njem so sodelovali še Dimc iz Žalca ter Tanasković, Miljković in Kovač iz Srbije, torej trije Srbi in trije Slovenci – imeli smo hladno glavo in vroče srce. Srbski del ekipe je v Atlanti leta 1996 osvojil olimpijski bron, v Sydneyju štiri leta kasneje, ko sta se jim pridružila še oba Grbića, pa so bili zlati. S strategijo hitre lahke konjenice. Ta značilnost je bila včeraj očitna. Slovenci so diktirali visok ritem, saj so dobro opravili bazične priprave. Tempo akcij je bil maksimalen. Mirno, aktivno in raznovrstno taktiko so uporabili zlasti v zadnjem setu. Ko so tekmeci povedli 8:3, se naši niso vdali. Verjeli so v svojo moč in rezultat spremenili v 25:19 v svojo korist. To je strašen podvig. To zmore le zrela ekipa, pa ne le v tehnično-taktičnem smislu, ampak tudi tista, ki je sposobna proizvajati posebno bratsko energijo. Očitno je v ekipi razčiščena osnovna dilema – kdo je igralni, moralni in kdo formalni vodja.
Toda danes je nov dan, kajti treba bo premagati Finsko. Ta je trop lačnih volkov, zato se lahko odbojkarjem zgodi kaj takega, kot se je košarkarjem. Zdaj nas bodo vsi zelo resno vzeli. Se strinjam z Luko Slabetom, ki je rekel, da je časa za evforijo le deset sekund. Kajti danes lahko nastopi že depresija, če ne bomo imeli hladne glave in vročega srca, in to je treba negovati kot punčico lastnega očesa.
Fantom iskreno čestitam. Ponosen sem na njih. Zavedajo se, da je le po zmagi življenje lepo. Mnogim so ga včeraj polepšali.
Viktor Krevsel je starosta slovenske odbojke ter nekdanji jugoslovanski in španski selektor.
