Prvič, vsi govorimo »mi«, v bistvu pa je vedno v ospredju »jaz«. Naj se vsi še tako širokoustijo z izrazi ekipa, skupaj, vsi za enega, eden za vse, skupinski borbeni duh, smo na terenu videli tisto, kar na ravni družbe spremljamo dobrih deset let. Borbo egov, borbo narcisov in skrb za lastno rit.

Drugič, videli smo nesposobnega šefa in kapetana. Šefu ni uspelo niti izoblikovati dobre ekipe kot odgovor na situacijo na terenu niti pravilno postaviti taktike in strategije, še manj reagirati v kriznih situacijah. Na vseh ravneh upravljanja v tej deželi srečujemo ta problem. Slabe vodstvene strukture, še slabše direktorčke, upiranje spremembam in jamranje v trenutkih, ko se pojavijo težave. Japec Jakopin je že večkrat povedal, da naš problem niso problemi kot taki, temveč totalen manko odgovorov in akcij na te probleme. Mi pač živimo s tem, da se nam nekaj zgodi. Na terenu smo to v sredo videli zelo nazorno. Barka se potaplja, šef pa sedi in ne reagira. Ter pozabi, da ima na klopi ljudi, ki nas lahko rešijo pred brodolomom.

Tretjič, v ključnih trenutkih se ne razumemo, si zabijemo avtokoš ali smo v napoto drug drugemu. Ko se je v sredo lomil rezultat, sta se dva naša igralca zaletela in izgubila žogo. Eden je bil besen, drugi izgubljen. Tretji pa je potem še v paniki vrgel žogo v avt. Enako, kar počnemo z našo državo od njenega nastanka. Prerivamo se pri koritu, spotikamo drug drugega in priložnosti mečemo skozi okno. In se na koncu s stisnjenimi zobmi skregamo.

»Črevesje te države je zapacano,« je dan pred vojno v Stožicah v oddaji Preverjeno ugotovila avtorica knjige Skrito povelje Draga Potočnjak. Nič novega. Čreva so ne le zapacana, temveč zafeclana. Rentgenska slika pokaže absurdno stanje. Simptom pa lahko najdemo recimo v ekscesu z animiranim filmčkom o aferi Patria, ki so ga prikazali na nacionalki v oddaji Infodrom. En dogodek, poenostavljeno predstavljen z dejstvi tistim najmlajšim. Potem pa totalna histerija. Najprej skoči v zrak ena stranka, potem še vsa ostra peresa, ki s to stranko simpatizirajo, na koncu celo varuh naših pravic Lado Ambrožič. Na nacionalki se odgovorni še bolj podelajo v gate kot naši košarkarji in prispevek izbrišejo iz arhiva, potem se opravičijo za nedopustno napako in na koncu bodo našli grešnega kozla ter ga poslali na cesto. Če še razumem brezhrbteničnost in totalno izgubljenost vodilnih na nacionalki, pa me je razžalostil prvi resen test novega varuha. Lado je le potrdil izpade političnega histerika, ki skoči pokonci takoj, ko mu nekaj ne diši. Oziroma ko prepozna zarote in sovražnike v vsaki nedolžni TV-oddaji. Torej, za varuha Ambrožiča je šlo za nedopustno novinarsko in uredniško napako, izgubila se je verodostojnost nacionalke, kočljivo je takšne teme uvrščati v oddaje in končna resnica se lahko le sluti.

Resnica je preprosta. Dokler bo duh zarotništva strašil po nacionalki, bodo vsepovsod videli nedopustne napake. Tudi v zabavnih oddajah in v nastopih stand up komikov. Mi pred ekrani pa v smeh. Ali v jok. Zapis po vojni v sredo je bil preprost: »Dajte še Ano Marijo Mitič gor, da sesujem TV do konca…«