Uspeh je v naših dneh uzurpiral mesto, ki ga je v predvčerajšnjem svetu – pred tremi ali štirimi generacijami – zasedala čast. Že nezapisana beseda je tedaj pomenila zavezo, ki je ob morebitni prelomitvi vodila v nujnost »kvitiranja«. Med nekatoliki je to pretežno pomenilo dvoboj. Vanj vpletena moža sta se že zaradi izražanja medsebojnega zaničevanja najprej s hrbtoma postavila drug proti drugemu, potem pa sta se oddaljila vsak v svojo smer. Pištoli sta sprožila v trenutku, ko sta se na ukaz tretje osebe spet zagledala, a tedaj si nista bila več nič drugega kot tarči. Katolikom je vera, ki je zaradi poslednjega ljudem teološko potrebnega bogo-človeškega žrtvovanja – v Bibliji je opisano kar štirikrat – v načelu izključevala dualistična pojmovanja in podobne črno-belo tehniko poveličujoče slike sveta, dopuščala samo sodelovanje v besednih, se pravi metaforičnih dvobojih.

Nemara je prav ta tradicija iz nekronanega bavarskega kralja Franza Josefa Straußa naredila poslednjega evropskega velemojstra polemične izmenjave mnenj. Njegovi legendarni besedni dueli s kanclerjem Helmutom Schmidtom, ki je že vrsto desetletij intelektualno najprodornejši »starejši državnik« človeštva, so mu prinesli sloves alpskega Churchilla. Tudi somišljeniki so ga imeli za politika z motorjem kamiona in zavorami mopeda. Zato ni čudno, da je Helmuta Kohla, s katerim se je moral politično spoprijateljiti, če se je hotel približati uresničitvi leta 1975 izrečene formule: »Vseeno mi je, kdo bo pod menoj [nemški] zvezni kancler,« označeval za polstenocopatarskega politika.

Prav tako ne gre pozabljati na Straußovo izjavo: »Mi ne potrebujemo nikakršne opozicije. Mi smo že demokrati.« V času hladne vojne so bile te besede najodkritejša napoved možnosti preoblikovanja kapitalizma, ki je v svojem jedru red, v nekaj mnogo strožjega – v sistem. Ker je bil znameniti bavarski prvak zaradi skrajno neelegantne formulacijske neposrednosti rojen antiretorik, je bila to zelo resna napoved. Mnogi ljubitelji Marxove literature so jo dojeli kot grožnjo; ob njej so še zdaj vznemirjeni, saj bi se utegnile črke, ki so jim razvnele dualistično delujočo domišljijo, preobraziti v stvarnost. Njihovo komajda še artikulirano besedno slikanje zagovornikov preobrazbe kapitalizma v sistem kot promotorjev hudodelsko inovativnega neoliberalizma, za nameček pa še kot nosilcev okorelega konservativizma, razkriva pravcato paniko. V dobi dlančnikov in doživljanja uspeha kot ultimativne kategorije bi bila straußovska konfiguracija javno-privatnega življenja kaj drugače učinkovita kot v epohi telegrafa in zavezanosti časti...

Kar je bilo, je medtem prešlo – a ne povsod. Straußu je Bavarce kljub hudim izkušnjam z rdečim, belim in rjavim terorjem uspelo zanimirati za kraljevski vstop v sedanjost, ko je bila ta še prihodnost. Na neopisljivo grozo propagatorjev flambirane snežne kepe z imenom urbana kultura se je informatizacija v deželi pravljičnih gradov Ludvika II. odvijala v okviru enakega izročila kot industrializacija, tj. ob potokih piva, gorah klobas in ob zvokih Dorfmusikanten aus Oberkrain. Drugod se je krivulja akcionističnega zanosa zasukala navzdol: gromovniki, ki so po Straußovem zgledu ropotali proti iskalcem blaženosti v zatišnih legah zgodovine, so namesto divje mačke priklicali nasedlega kita. Nesojeni obratovodje zadnje izmene niso več našli svoje primerjalne prednosti. Strauß jo je – za zmerom. In to tako, da vsi (lahko) vemo zanjo. Najsijajneje jo je izrazil v duelu s kanclerjem Schmidtom, ki je menil, da obstajajo zmote, potvorbe in Straußovi govori. Za slednje je sodil, da kar pokajo od namernih nenatančnosti. Temperamentni Bavarec je šefa bonnske vlade potem razsvetlil s samointerpretacijo, da je pač človek, ki ima vedno približno prav, medtem ko se njegovi oponenti zmerom eksaktno motijo. Hamburžanu Schmidtu, ki je kot prvi socialdemokrat opustil ideološko podkleteno gospodarsko politiko in se mu je uspelo promovirati v vlogi čarovnika kriznega menedžmenta – pretresi po naftnem šoku 1973 so bili dolgotrajni –, poslej ni ostalo drugega, kot da je na parlamentarnih zasedanjih ob nastopih zgovornega tekmeca z juga tiho bral časopis.

Strauß je ljudem znal dopovedati, da človek, ki ima približno prav, zmerom potrebuje druge. Kdor koli že je. Zagledancu v eksaktnost pa drugi niso pomembni. Še posebej ne v primeru, če odkrije svojo primerjalno prednost.

Ob nedavnem intelektualnem samovžigu, ki ga je povzročilo iskrenje med Noamom Chomskym in Slavojem Žižkom, smo se o tem lahko poučili iz prve roke. Moža, ki vizualno in akustično obvladujeta levo poluto planetarne scene, sta v živo demonstrirala, kakšna komedija so spori med eksaktno – bodisi prav bodisi narobe – mislečimi ljudmi. Ko je ameriški lingvist slovenskega filozofa prikleščil zaradi izrazne laksnosti, je slednji začel docirati o zevu med kontinentalno in anglosaksonsko tradicijo in o tem, da je za nekatere netočnosti, ki jih je izustil, kriv tisk njegove domovine. In short: drugi so (ne)potrebni vir zmede.

Toda če govorimo približno prav, je treba priznati, da do česa hujšega od bevskanja Rousseaujevega psa Sultana na Davida Huma v 18. in Wittgensteinovega mahanja s kaminsko grebljico proti Karlu Popperju v 20. stoletju na omenjeni filozofski relaciji ni prišlo. Po drugi strani smo o domačem tisku od samega Žižka poučeni, da ga ne bere. A ker smo svojo primerjalno prednost našli v krizi in se dodobra sprakticirali v njej, odlični pa smo tudi v naivi – ali kot rečejo nekateri: primitivnosti –, se ob najnovejši lingvistično-modroslovnih obratih nismo niti nasmehnili...