Kaj bi bilo, če bi bilo. Sam še danes pomnim tisoče podobnih čejev naših četrtfinalnih obračunov proti Nemcem v Srbiji in proti Grkom v Španiji, da o polfinalnem porazu s Srbijo na Poljskem niti ne govorim, a v četrtek zjutraj so se vsi ti naši čeji skrivnostno razblinili, skupaj z občutkom razočaranja. Ko sem namreč pogledal nazaj, razbremenjen navijaške neobjektivnosti in predinfarktne nervoze prejšnjega večera, nisem več videl čeja, ki bi nas popeljal do tako želene zmage.

No ja, če bi si Parker v prvi četrtini zvil gleženj, potem bi morda še šlo, tako pa je treba priznati, da so bili Francozi boljši in da bi tudi oni lahko prvi polčas odigrali veliko bolje in da zna tudi Tony Parker odigrati strelsko še bolj učinkovito in da bi tudi njihovi centri lahko dosegli kakšen koš več. In raje ne bi začel naštevati, kdo vse se je odpovedal nastopu za francosko reprezentanco.

Razlika v kvaliteti je bila pač očitna in mi smo lahko zgolj upali, da lahko še enkrat odigramo v takšnem transu, kot smo igrali proti Španiji ali na začetku tekme proti Grčiji, a dejstvo je, da smo mi ti tekmi odigrali nad svojimi zmožnostmi in se na njiju tudi maksimalno izčrpali. Kakor smo se izčrpavali ob rokoborskih zmagah nad Gruzijci in Čehi ter proti Italijanom. Medtem pa so Francozi ves prvi in drugi del zehali na in ob igrišču, ležerno izgubljali proti Nemcem, Litovcem in Srbom ter se še bolj ležerno prebili v četrtfinale z zmagami nad Belgijo, Izraelom, Ukrajino, Veliko Britanijo in Latvijo. Tony Parker in Nicolas Batum sta se na sredini tekmi najbrž prvič na tem prvenstvu zares prepotila.

Vsi radi govorimo, da odloča ena tekma, a v resnici je sistem tekmovanja tak, da je izrazito naklonjen kvalitetnejšim reprezentancam, ki imajo daljše klopi in ki lahko zmagujejo tudi takrat, ko ne igrajo na vso moč. To velja predvsem za glavne favorite prvenstva, Francoze, Špance in Litovce, ki imajo zares odlične dvanajsterice in več vrhunskih igralcev. Za razliko od njih mi, če ne igramo na vso moč, gladko izgubljamo proti Poljakom in Fincem.

Vse to pa seveda pomeni, da se v četrtfinalu za Francoze, Špance in Litovce prvenstvo šele zares začne, za nas pa po pravilu konča. Oni namreč pred izločilnimi boji pokajo od prihranjene energije, naši igralci pa so od pritiskov pred šestimi odločilnimi tekmami v predtekmovanju psihično že povsem na koncu, medtem ko se nosilci igre zbujajo v bolečinah, že dodobra načetega zdravja. To se je videlo v sredo popoldne, ko so se Španci poigrali s srbskim otroškim vrtcem, pa tudi zvečer, ko so Francozi potrebovali le kakšnih deset minut Parkerjeve virtuoznosti in eno tipično Batumovo vrhunsko vsestransko predstavo, da so brez večjih težav prevladali na igrišču, na katerem so naši pustili srce in dušo.

Zato nimamo česa obžalovati. Prvenstvo je bilo krasno. Dobili smo vse. Ekstatične občutke zadovoljstva, ko smo premagovali Španijo ali Grčijo, vrhunske trilerje proti Češki, Gruziji in Hrvaški, kjer smo doživljali živčne zlome in metali reči v televizorje, in na koncu enega najbolj poštenih četrtfinalnih porazov. Tokrat ne moremo reči, da nas je izločil kakšen francoski Pascal Roller. Ne, ven nas je po vseh pravilih sodobne košarke vrgla sveta trojica Parker-Batum-Diaw, trojica zvezdnikov, ki so pred polnimi Stožicami upravičili svoj sloves.

Pa še nekaj je. Omenjena trojica, še posebej pa Tony Parker, je v svoji karieri odigrala že nešteto podobnih tekem, naša glavna aduta na tem prvenstvu, Goran in Zoran Dragić, pa sta se na tako pomembni tekmi, v tako izrazito vodilnih vlogah znašla prvič.

Na koncu zato lahko obžalujemo le to, da naši resnično veliki košarkarski generaciji, ki ji od letošnjih izbrancev pripadajo Jaka Lakovič, Boštjan Nachbar, Jure Balažič in Nebojša Joksimović, drugače pa od velikih še Matjaž Smodiš, Primož Brezec, Sani Bečirović (in kot pridruženi član tudi malce starejši Rašo Nesterović), generaciji, ki je osvajala naslove mladinskih evropskih prvakov in nas dolga leta navdajala z upanjem v veliki preboj slovenske košarke, ni uspelo osvojiti medalje.

Letošnje prvenstvo je bilo njen labodji spev, četrto mesto na Poljskem pa bo ostalo njen največji dosežek. Hvala jim za vse. Štafeta je zdaj dokončno predana in Gogi, Zoki, Erazem & co. bodo kmalu dobili novo priložnost.