Pobožne želje o keynesijanski politiki rasti

V takšnem vzdušju in grozeči makroekonomski nestabilnosti je trenutna ministrska ekipa po drugih maratonskih pogajanjih na politični ravni dosegla soglasje o proračunu in varčevalnih ukrepih, pri katerih je ključno vprašanje posega v pokojnine zamenjala odprava »seniorske« olajšave. Koalicijsko usklajeni proračun seveda odraža trenutno makroekonomsko okolje in pri njegovem sprejetju se ponavlja od osamosvojitve naprej videna stara zgodba, saj mora vlada zaradi številnih pritiskov rezati številne postavke, ministrstva, politične stranke in različne interesne skupine pa pri tem brezkompromisno branijo svoje vrtičke, nekatere pri tem grozijo z izstopi iz koalicije, druge z množičnimi demonstracijami ali celo državljansko nepokorščino. Dežurni kritiki in nergači vseh vrst, nekateri mediji, interesne skupine in politične stranke bodo takšen usklajeni proračun seveda napadli z vsemi topovi in ga brezkompromisno raztrgali, češ da je po eni strani premalo programsko ali razvojno naravnan in da še povečuje obremenjenost gospodarstva ali da po drugi strani recimo obremenjuje, jemlje že tako revnim, zapostavljenim skupinam prebivalstva in je zato s socialnega vidika popolnoma nesprejemljiv.

Seveda bi bilo ekonomsko gledano najbolje imeti optimalno programsko in razvojno naravnan proračun, ki bi bil rezultat premišljene dolgoročne makroekonomske strategije in ki bi vse razpoložljive resurse namenil slovenskemu gospodarstvu, infrastrukturi in znanju. A vendar je usklajeni proračun v trenutnih finančnih razmerah verjetno najboljši možni kompromis. Še več, usklajeno sprejetje proračuna, pri katerem smo se izognili politični krizi, je izjemno močan pozitiven signal tujim finančnim trgom in evropskim institucijam, ki sporoča, da je naša vlada popolnoma operativna in stabilna, sposobna dogovora in nadaljnjega uveljavljanja danih zavez iz našega programa stabilnosti in nacionalnega reformnega programa. Pri tem so razpredanja o keynesijanski politiki rasti, ki bi temeljila na nadaljnjem državnem zadolževanju in velikih državnih investicijah, v trenutnem makroekonomskem okolju, ob izjemno odprti ekonomiji z majhnim lastnim agregatnim povpraševanjem, ko smo del evrskega območja brez svoje lastne valute in ko nam je dostop do tujih finančnih trgov zaradi izjemno visokih pribitkov zelo omejen, samo pobožne želje in metanje peska v oči. Bo pa seveda nedvoumno v naslednjem obdobju nujno imeti prav takšen optimalno programsko in razvojno naravnani proračun, pa naj ga bo sprejela ta ali katera koli druga vlada. In to ne zaradi tujih finančnih trgov in mednarodnih institucij, ampak predvsem zaradi nas samih.

V Sloveniji seveda ni vse tako črno, kot si slikamo sami in kot vsakodnevno predstavljajo številni senzacionalistični mediji, ob katerih gledanju in poslušanju bi človek z lahkoto padel v popoln obup in depresijo. Podatki o zmanjševanju števila nezaposlenih, o povečevanju izvoza, gradbene in predelovalne aktivnosti so tiste svetle točke in definitivni razlogi za optimizem, na katerih moramo graditi našo pot iz te depresije.

Pomen politične stabilnosti

V teh trenutkih je ena ključnih stvari, po katerih nas ocenjujejo tuji finančni trgi, prav politična stabilnost, zavezanost vlade k nadaljnjim strukturnim reformam in postopno, a vztrajno zniževanje proračunskega primanjkljaja. Ta politična stabilnost in dosledna zavezanost reformam ter prenehanje obremenjevanja gospodarstva in potrošnikov z novimi davki sta ključna za vzpostavitev zaupanja, za odpravo negotovosti med vsemi deležniki na tujih in domačih trgih. Ponovna vzpostavitev zaupanja in odprava negotovosti o prihodnjih korakih in politikah sta ključna in še kako potrebna signala za začetek povečevanja domače potrošnje in sta temelj za zagon gospodarske rasti.

Za poglobitev in utrditev tega zaupanja mora vlada seveda prednostno izvesti sanacijo razmer v bančnem sistemu ter brezkompromisno nadaljevati oziroma nemudoma izvesti napovedano privatizacijo, pri kateri so naše domače razprave o tako imenovanem nacionalnem interesu, strašenje z zlobnimi tujimi lastniki, ki imajo ne vem kakšne hudobne namene, o nekakšni gospodarski samozadostnosti, golo manipuliranje z dejstvi in javnostjo, ki določenim akterjem v tej državi seveda omogoča brezskrbno prisvajanje rent, podeljevanje udobnih služb, uslug, posledično negativno selekcijo, nepotizem, oportunizem in kar je še podobnih negativnih pojavov iz arzenala ekonomske teorije. Pri državnem lastništvu imamo tako opraviti z v ekonomiji dobro poznanim problemom agenta-principala in negativno selekcijo, ki je ne bo rešila nobena strategija ali način upravljanja, ampak samo prav brezkompromisna privatizacija.

Nadaljevati moramo tudi strukturne reforme, dosledno zmanjševanje transakcijskih stroškov, prenehati nadalje obremenjevati gospodarstvo, začeti ukrepe za postopno razdolževanje gospodarstva in izboljšanje poslovnega okolja ter nadaljevati konsolidacijo javnih financ. Vsi ti ukrepi so tisti pozitiven signal, ki ga čaka vsa svetovna in domača javnost, in bodo obrnili trenutne negativne trende, ključ vsega pa je potem seveda posledična gospodarska rast in nova delovna mesta.

Eden izmed možnih ukrepov, ki bi nemudoma prinesli nova delovna mesta, je prav premislek o odpravi, znižanju, prilagoditvi instituta minimalne plače ali vsaj popolni odpravi vseh indeksacij in morebitno vezanje minimalne plače na gospodarsko aktivnost. Številne mednarodne študije so namreč pokazale, da uvedba oziroma fiksiranje minimalne plače na nerealnih postavkah odnese številna delovna mesta. V Sloveniji smo tako po nekaterih ocenah izgubili tudi do 40.000 delovnih mest. Verjetno se bomo na tem mestu vsi strinjali z nekdanjim nemškim kanclerjem Schröderjem, da je vsako delo boljše od nikakršnega dela.

Končno so se tudi prebudila slovenska sodišča ter centralna banka z novim guvernerjem na čelu, ki je začela aktivno sodelovati pri sanaciji razmer v bančnem sektorju. Treba je izboljšati delovanje prav vseh državnih institucij, ki so ključ do stabilne gospodarske rasti, vsak uslužbenec državnih institucij pa bi se moral zavedati, da je tudi od njegovih individualnih dejanj, pravilnih in hitrih odločitev (na primer izdajanje gradbenih in številnih drugih dovoljenj) neposredno odvisna ekonomska aktivnost in s tem blagostanje celotne države.

»Znanje za napredek« je sicer moto Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, verjetno pa bi moral postati moto celotne države. Brez znanja seveda ni samozavesti, inovacij in sprememb, nenehnega iskanja, izboljšav, boljšega obvladovanja tveganj in negotovosti, ni vpeljave pravilnih politik in strategij, brez vsega tega pa tudi ne blaginje in dolgoročnega gospodarskega uspeha ter civilizacijskega napredka.

Doc. dr. Mitja Kovač, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani