Večinski mediji so nam v preteklih tednih postregli z množico apriornih zaključkov in vnaprejšnjih sodb o krivdi Al Asadove oblasti. Obstajajo pa indici, ki kažejo, da bi bila za napad s kemičnim orožjem, kot trdi Rusija, lahko odgovorna tudi opozicija, ki jo podpira zahod. Ključnega pomena bi bil že podatek, ki bi razodel, kakšen je izvor uporabljenega sarina. Gre za industrijsko proizveden plin ali za kuhinjski sarin, ki ga je po dokaj preprostem postopku mogoče sintetizirati v improviziranem, poljskem laboratoriju? Če je bil uporabljen tak strup, je krog osumljencev nedvomno širši od zgolj Al Asadove vojske.

Bojni strupi in borci za demokracijo

Rusija je pred tedni OZN predala 100-stransko poročilo o tem, da naj bi uporniki v kraju Khan al Asal blizu Alepa 19. marca letos uporabili bojni strup. Trimesečna ruska preiskava je priskrbela dokumente, ki vsebujejo natančne materialne dokaze in tehnične specifikacije. Ugotovila je prisotnost kuhinjskega sarina, ki je bil detoniran s pomočjo doma prirejenih projektilov. V trenutku, ko se je zgodil napad s kemičnim orožjem v predmestju Damaska, so bili preiskovalci ZN že na terenu v Siriji, in sicer z mandatom, da preiščejo omenjeni incident v okolici Alepa. O tem in drugih napadih z bojnimi strupi v Siriji je pred meseci spregovorila preiskovalka ZN in bivša glavna tožilka mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu Carla del Ponte. Javno je povedala, da obstajajo jasni indici o tem, da so uporniki uporabili kemično orožje, medtem ko ji niso poznane nikakršne sledi glede enake odgovornosti na vladni strani.

Da je živčni plin sarin predmet precejšnjega povpraševanja med »borci za demokracijo in človekove pravice« v Siriji, sicer govorijo številna na zahodu spregledana medijska poročila. V turški provinci Hatay, ki meji s Sirijo, so tožilci te dni proti skupini sirskih državljanov vložili obtožnico, ki jih bremeni poskusa nakupa dveh ton sestavin za proizvodnjo sarina. Iraška vlada je 1. junija letos uradno sporočila, da je s pomočjo tujih obveščevalnih agencij razkrinkala teroristično celico, katere pripadniki so v improviziranem laboratoriju proizvajali ta živčni plin. Pošiljke sarina naj bi bile namenjene tudi upornikom v Siriji. Delavci v kemični poljski kuhinji so priznali, da so bile pošiljke sarina namenjene upornikom v Sirijo. Turške oblasti so konec maja letos v mestu Adana aretirale 12 pripadnikov z Al Kaido povezane uporniške skupine, fronte Al Nusra, pri katerih so po poročilih turških medijev našli 2 kilograma sarina; turške oblasti, ki izdatno podpirajo upornike v Siriji, so kasneje (kot je poročal Reuters) prisotnost sarina uradno zanikale.

S prizorišča napada s kemičnim orožjem v v predmestju Damaska smo denimo takoj po incidentu prejeli poročilo reporterjev neodvisne agencije Mint Press, ki sta ga podpisala novinarja Dale Gavlak in Yahya Ababneh, veterana poročil z Bližnjega vzhoda za večinske medije (Associated Press, BBC, Times of Israel...), ki so njuno zgodbo kajpada preslišali. Priskrbela sta izjave upornikov v predmestju Damaska, ki so izvor »posebnega orožja« pripisali eni izmed prijateljskih pošiljk princa Bandarja bin Sultana aka Bandarja Busha, dolgoletnega veleposlanika Saudske Arabije v ZDA, ki je kot vodja saudske obveščevalne službe zadolžen za specialno vojno proti Al Asadovi oblasti.

Pred dnevi sta se iz ujetništva v Siriji vrnila belgijski profesor Pierre Piccinin da Prata in novinar torinske La Stampe Domenico Quirico, ki sta bila, preden so ju ugrabili in štiri mesece zadrževali uporniki, goreča privrženca »opozicije«. V Sirijo sta se odpravila, da bi poročala o »junaški revoluciji«, vrnila pa sta se prepričana, da je tako imenovana revolucija, v kateri ni ne duha ne sluha o na zahodu neštetokrat oglaševanih, dobrih »sekularnih upornikih«, v resnici v rokah verskih skrajnežev in kriminalcev. Po njunih besedah so v ujetništvu z njima še najbolj spoštljivo ravnali »slabi uporniki«, pripadniki fronte Al Nusra, medtem ko so bili njuni pazniki iz brigade Al Faruk, ki med propagandisti »revolucije« velja za »zmerno« uporniško frakcijo, nepredstavljivo kruti. Piccinin je v izjavi za belgijski kanal RTL neposredno po vrnitvi povedal, da sta izza priprtih vrat pisarne brigade Al Faruk s Quiricom prestregla pomembno sporočilo. General Svobodne sirske vojske naj bi v pogovoru z neznanim človekom po medmrežju v angleščini jasno in glasno povedal, da je bil napad s kemičnim orožjem 21. avgusta v predmestju Damaska provokacija upornikov, da bi izzvali vojaško posredovanje proti Al Asadovi vojski.

Najtemeljiteje pa se je preiskave domnevne krivde upornikov za napad 21. avgusta lotila mirovna organizacija za narodno spravo v Siriji Mussalaha, ki jo vodi katoliška nuna, predstojnica starodavnega krščanskega samostana John the Mutilated v kraju Kara v provinci Homs, mati Agnes Mariam od Križa. Organizacijo sicer sestavljajo ugledni predstavniki sirske civilne družbe, podpirajo pa jo številna mednarodna mirovna gibanja.

Del poslanstva gibanja Mussalaha je tudi vodenje evidence in prizadevanje za izsleditev izginulih civilistov v sirskem konfliktu. Med nedavno ofenzivo upornikov v Latakiji je bilo ob množičnih pobojih denimo ugrabljenih okoli 150 žensk in otrok. Alarm je pri Mussalahi začel zvoniti, ko so pripadniki družin ugrabljencev iz Latakije pozitivno identificirali izginule svojce med žrtvami na videoposnetkih napada s kemičnim orožjem v predmestju Damaska.

Mussalaha je opravila strokovno analizo videovsebin napadov, ki so jih na medmrežju objavili uporniški aktivisti. Posebna pozornost je bila namenjena sociološkemu in scenografskemu pregledu trinajstih posnetkov, ki so na priporočilo skupnosti ameriških obveščevalcev v ameriškem kongresu služili kot dokazno gradivo proti Al Asadovi oblasti za napade s kemičnim orožjem. Odkritja organizacije Mussalaha so precej šokantna, saj kažejo na množico nekonsistentnosti, ki ne porajajo le dvomov o avtentičnosti »dokaznega materiala« upornikov, pač pa vzbujajo tudi resne sume o kriminalnosti njegove režije.

Manipulacije z otroškimi trupli

Zaključek preiskave poudarja, da je v vsaj treh videih mogoče nedvomno ugotoviti manipulacijo otroških trupel za potrebe umetnih scenografskih učinkov. Ker so se posnetki na medmrežju pojavili večinoma le tri ali štiri ure po napadih, so bili glede na prikazano napredno vsebino zagotovo inscenirani pred dogodkom. Študija celotnega videomateriala priča o neujemanju med dejansko družbeno sestavo civilne populacije v Siriji in prikazanimi razmerami na območju, kjer so se zgodili napadi s kemičnim orožjem. Na videoposnetkih denimo ni zaznati v Siriji dominantne prisotnosti družine. Dvome o avtentičnosti vzbuja odsotnost žalujočih ob truplih žrtev, kar pomeni nedopustno kršitev bližnjevzhodne tradicije ravnanja z umrlimi. Poraja se tudi vprašanje, zakaj je med reševalci in žrtvami videti predvsem mlajše moške in otroke ter skoraj nobene ženske. »Zakaj mrtvi otroci niso v družbi svojih preživelih ali preminulih mater? So odrasli moški, ki spominjajo na militanteže in na rokah nosijo negibna telesa otrok, v resnici njihovi krvniki? So nesrečni otroci žrtvovani ugrabljenci iz Latakije? Kje so podatki o identifikaciji žrtev (območje napadov je pod nadzorom upornikov, op.p.)? Kje so dokumenti o njihovem pogrebu?« se sprašujejo preiskovalci organizacije Mussalaha. Avtorje videoposnetkov obtožujejo ubijalske manipulacije otrok v namen ponarejanja obtožb na račun Al Asadove oblasti in zahtevajo internacionalizacijo svojih izsledkov ter mednarodno preiskavo identitete žrtev napada s kemičnim orožjem.

Ob vseh naštetih argumentih, ki kažejo, da bi za napad lahko bili krivi tudi uporniki, pa bi si bilo navsezadnje vredno zastaviti tudi klasično detektivsko vprašanje: Cui bono?

Kdo bi imel v resnici korist od napada s kemičnim orožjem, ki bi povzročil vojaško posredovanje ZDA?

Al Asadova vojska že vsaj od zmagovite bitke za Kuseir pred meseci tudi z uporabo le klasičnega orožja na vseh frontah melje enote upornikov. Tako imenovana Svobodna sirska vojska in drugi mitološki »dobri« in »slabi« uporniki pa bi si z ameriškim vojaškim posredovanjem utrdili položaje na bojnem polju in se izognili svojemu napovedujočemu koncu.