Če pogledamo podrobno, vidimo, da je bil ta prostor sorazmerno zaprt. To so zaskrbljujoča dejstva.

Uroš Grilc, minister za kulturo v Pogledih

Predstavitveni, da ne rečem promocijski intervju. Res prijazna vprašanja in vratolomna uvodna misel, da poteze ministra vodijo »do najbolj radikalnih sprememb kulturnopolitičnega modela po letu 1945«. Sveta preproščina. Uroš Grilc je imel v kratkem času ministrovanja lep kos medijske pozornosti. Prijaznosti. Spremljali so ga od sestanka do sestanka, posvetov o predlogu Nacionalnega programa za kulturo pa vse do Triglava. V kratkem času je kliping ministrstva napolnil hitreje kot njegovi predhodniki v daljših ali polnih mandatih. Hvala bogu, nič o govejih juhah, štrudljih in fotografijah prvih šolskih ali kulturnih korakov. Uroš Grilc je v slednjem pametnejši od premierke. Mene preprosto ne zanima, kaj gospa zna skuhati, kaj rada je in kako pride do vladne palače. Zanima me zgolj to, kaj in kako dela v vladni palači, ubira, pardon, briše korake do socialne in pravne države. Nož zna očitno res vihteti, reže odlično. Ko ne bo več kruha, potic, bomo očitno pristali na štrudlju.

Ostanimo pri jubilejih. Prva ugotovitev, da je večina direktorjev in direktoric nevladnega sektorja v kulturi od leta 1993, ko je administrativni ukrep sprožil ustanavljanje privatnih zavodov, še vedno na vodilnih pozicijah – drži. Malo se jih je zamenjalo. Zakaj torej ne prepustijo mesta drugim, novim, mlajšim? Odgovor prav gotovo ni eden, enostaven, enoznačen. Morda zato, ker ne morejo nikamor drugam, morda zato, ker je to edini način, da delajo svoje predstave, festivale, projekte. Morda zato, ker se za te honorarje drugi ne bi tako gnali. Morda zato, ker jim to najbolj ustreza. Za smešne pokojnine iz naslova samozaposlenih še niso godni. Ti zavodi so njihovi otroci, zrastli so iz duha devetdesetih en zavod en umetnik. Če lahko javnim zavodom očitamo, da se razen direktorja v kadrovskem arzenalu nič kaj dosti ne sproži, vsi drugi so tam od nekdaj in jih bodo ven samo še odnesli, velja torej na nevladni sceni »očitek« za vodilni kader. Ne glede na to, ali se strinjam ali ne, razumem. Brez teh celic je prostor prazen. Če so zavode zagnali iz entuziazma, da svoji umetnosti dajo dom, na začetku brez omembe vrednega finančnega zalogaja, jih ne bodo sedaj, ko so se razrastli in od tega živijo, prepustili nekomu drugemu in vstopili v prazen prostor. Si želite še več vrhunskega kadra na cesti? Mednarodna gostovanja, predavanja, delavnice so lahko dodaten priliv, očitno ni dovolj za preživetje ali pa zgolj popestrijo delo doma.

Te dni brskam po arhivih, berem kritike, zapise, gledam predstave s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let preteklega stoletja. Ples, gledališče, akcije, projekti iz tistega časa sevajo drznost, pogum, srčnost, pionirstvo, norost, vztrajnost, predvsem pa kirurško domišljenost. Nič ni nastalo zaradi pogodbenih obveznosti, strateških načrtovanj, kje pa, delali so natanko tisto, kar so želeli, mislili, verjeli, sanjali. Neue Slowenische Kunst je bil fenomen svetovnega formata. Istega leta 1984 je Ksenija Hribar ustanovila Plesni teater Ljubljana, dve leti kasneje je Dragan Živadinov postavil Krst pod Triglavom, leta 1989 poteka festival Jugoslavija s svetom. Zgodila se je zasedba Metelkove. KUD se je zgodil malo prej. Zgodil se je slovenski sodobni ples in razcvet sodobnih uprizoritvenih praks. Skratka, na prodornih posameznikih, kolektivih je slonela umetniška pomlad v letih razburljivega življenja mlade Slovenije.

Prisilili so tudi kulturno politiko, da jih je opazila, ne samo bežno. Nekoč je bil potreben organiziran upor, da je, recimo, mesto Ljubljana sprejelo ukrep o rednem sofinanciranju nevladnih organizacij. Ni šlo gladko, še vedno se zatika, no, sedaj reže. Po drugi strani lahko družno ugotavljamo, da je predstav in dogodkov veliko več, da se je scena razdrobila, da ni več povezanosti, solidarnosti in da smo vsi skupaj zamudili priložnost, da val podaljšamo. Zadržimo, oplemenitimo. Institucionaliziramo. Kar pa ni samo stvar scene, temveč predvsem politične volje.

Torej so postavili, med njimi tudi večni direktorji nevladnih organizacij, slovensko sodobno umetnost na zemljevid sveta. Dvomim, da belgijski minister ali ministrica za kulturo tako govori o fenomenih, ki so vzpostavili belgijski bum. Ti danes zgledno živijo in dokaj nemoteno delajo. So tudi ambasadorji Belgije, nenehno na poti. Na državne stroške. Nihče jim ne očita, da niso prostora prepustili drugim, mlajšim. Ker imajo slednji dovolj drugih možnosti, da delajo. Administracija pri nas ni samo omogočila zasebne iniciative, temveč je sčasoma lačna in še bolj bohotna hlastala za kvantiteto. Ta plat zgodbe govori o političnem tempu, tudi stampedu. Umetnost je bila po osnovnem ustroju vedno neprimerno, kaj šele primerljivo bolj radikalna, kot bi to zmogla biti katera koli kulturna politika. Spremembe, ki so se dogajale v zadnjih 20 letih, so bile silovite. Kulturna politika je zmogla komaj ujeti in urediti ta nori ritem, seveda vedno prepočasi. Toda trend se obrača. Vse več je prilagajanja administraciji, ta vse manj ve (sodeč po zakonih, ukrepih), kaj proizvaja teren, kakšne tegobe ga mučijo, kako preživi in ustvari še kakšen presežek. Reformna evropska sredstva najprej služijo administrativnemu opolnomočenju, šele potem, če sploh, umetniškemu razcvetu.