Prelepo septembrsko jutro v Teheranu. Sonce še ni dobro vstalo, pa je zrak že segret na 35 stopinj in diši po opojnem vonju osvinčenega bencina. Čez trg Enkelab mimo teheranske univerze vozijo novi Renaultovi in Peugeotovi avtomobili, tu pa tam kakšen nov jeep in veliko podobne pločevine.

Ob cesti prodajajo sveže sadne sokove iz melone in manga, v katere nasujejo toliko sladkorja in zmletega ledu, da od sadja ostane le še spomin. Izložba malo boljše trgovine se posmehuje sankcijam in 44-odstotni inflaciji s steklenicami z balzamičnim kisom, ameriškimi omakami za meso na žaru, z Lindtovo čokolado in persilom. Neonski napis vabi v kavarno v prehodu, kjer na pultu stoji stroj za espresso, natakar pa govori italijansko. Običajno jutro v prestolnici velike države.

Še ena vojna

»Salam alejkum.« Mir s tabo. »Alejkum salam.« In mir s tabo. Nekaj milijonov ljudi si vsak dan na teh pločnikih zaželi mir. V zraku pa je ves čas vojna v Siriji. Morda tudi vojna v Iranu. Vojna povsod, kamor na zemljevidu seže oko. Za mnoge Irance je napad na civiliste s kemičnim orožjem v Damasku osebno neprijeten. Najprej zato, ker so bili v osemdesetih letih sami tarče napadov z bojnimi strupi. Iz Iraka je na Iran priletelo 100.000 izstrelkov z bojnimi plini. Ubitih je bilo vsaj pol milijona vojakov in civilistov, morda milijon. Vojna ni spremenila ničesar. Niti meja niti razmerja sil. Drugič je napad v Damasku neprijeten, ker je v državljanski vojni Iran zaveznik Bašarja Al Asada, tako kot je bil njegov oče Hafez edini arabski zaveznik Irana, ko ga je napadel Irak. Združene države sedaj obljubljajo še en velik spopad. Še eno vojno, ki naj konča vse vojne. Tarča vsega vznemirjenja pa je že vsaj eno desetletje Iran.

Teheran pa je miren. Nič na cesti ne govori o tem, da je leta 2009 tukaj tri milijone ljudi prebilo policijske kordone na velikih protestih proti ponarejanju glasov na predsedniških volitvah. Voditelje upora so obesili, zaprli ali pa so pobegnili iz države. O demonstracijah se ne govori več. Porazi so strašna izkušnja. Še posebej če se je ljudem že zdelo, da so zmagali. Iranski režim je ponovno trdno na oblasti in ima druge skrbi. Lahko si privošči, da je nekoliko popustljiv do državljanov. Na volitvah je zmagala oskubljena reformistična opozicija. Ulica je pokorjena. Promet pa je gost in kaotičen tako kot v Kairu, le da Iranci čez mesto peljejo sto dvajset kilometrov na uro. Taktika preživetja na cesti je podobna kot pri razumevanju politike – kar je za njimi, je stvar drugih ljudi. Gledajo samo, kaj se dogaja pred njimi.

Kar se je Teheranu odvijalo pred očmi, pa je bilo tudi za kraje, ki so vajeni nepredvidenih življenjskih zapletov, skoraj neverjetno. Država se je pol meseca pripravljala na ameriški napad na sosednjo državo. Res se je zdelo, da lahko Američani vsak hip bombardirajo Damask, Iranci pa zaprejo ožino Šat el Arab v Perzijskem zalivu, skozi katero gre polovica svetovne nafte. Potem bi se lahko zgodilo kar koli.

Ob univerzi so na enem kilometru avenije Enkelab samo knjigarne in prodajalne časopisov. Na vseh naslovnicah je bil ameriški zunanji minister John Kerry v družbi Bašarja Al Asada in Vladimirja Putina. Kerry je v kongresu iskal odobritev napada na Sirijo in je v zgodbo nekoliko nerodno povlekel tudi Iran.

»Iran upa, da boste pogledali stran,« je izsiljeval z znanim sovražnikom. Vse je bilo na las podobno Iraku iz leta 2003. Bašar Al Asad je zamenjal Sadama Huseina. »Naša neaktivnost jim bo dala pretvezo, da vsaj narobe razumejo naše namene, če jih že ne bo prepričala, naj jih preizkusijo.«

Sklenil je s stavkom, ki je bil vreden perzijskega pesnika Hafiza. »Poslušajo, da bi slišali naš molk.« In na koncu so Američani slišali prav to.

Obama na Bližnjem vzhodu sledi politiki svojega predhodnika Georgea W. Busha. Tako kot vsak drug ameriški predsednik vsaj od  Eisenhowerja naprej grozi, da bo bombardiral še eno arabsko državo. Svet se zdi popolnoma predvidljiv, vendar zna sedanji predsednik z izbiro tarč presenetiti. Bush je svoj svet jasno definiral kot os zla: Irak, Iran, Severna Koreja. Vmes so se razmerja zapletla. Ameriška invazija na Irak je iz smrtnih sovražnikov naredila iskrene zaveznike. Bagdad in Teheran sta prijateljski državi. Iraški vrhovni verski vodja ajatola Sistani in iranski verski vodja ajatola Hamenej sta kolega in prijatelja. Ajatola Sistani je dobil zatočišče v Iranu pri Hameneju, ko ga je Sadam Husein pregnal iz države. Novi iranski zunanji minister Mohamed Džavad Zarif je na vrhuncu sirske krize odpotoval v Bagdad, da bi koordiniral zunanjo politiko obeh držav. Američani so iz raztreščene osi zla naredili federacijo. Obama je zadnjih pet let grozil, da bo šel v vojno z Iranom. Potem pa je svojo državo pripeljal na rob vojaške intervencije v Sirijo. Zgrešil je za tisoč kilometrov. Med obema državama je Irak.

Idealisti in realisti

Na severu Teherana se je svetovalcu vrhovnega verskega vodje za Ameriko in Evropo Fatemiju upravičeno zdelo, da je v političnem vrhu pomembne države. V roke je vzel globus in s prstom kazal na države okoli Perzijskega zaliva. Svet se mu je zdel privlačen, na obrazu s tri dni staro brado se je prikazal skoraj hudomušen nasmeh.

»To, kar danes slišite od Edwarda Snowdna o tem, kako Amerika vohuni po vsem svetu, smo mi vedeli že med revolucijo leta 1979.« Takrat so študentje teheranske univerze vdrli v ameriško veleposlaništvo in zajeli 400 talcev. V roke pa so dobili tudi kupe razrezanega papirja, ki so jih pedantno ponovno sestavili v diplomatske depeše. Na roke zlepljen analogni wikileaks. Dokumenti so govorili o tem, da je bila ambasada vohunski center. »Sedaj vi berete, da Amerika vohuni za Brazilijo, Francijo in Evropsko unijo. Povsod. Mi smo takrat odkrili, da so Američani vohunili za nami in imeli vohunske naprave tudi v francoskem veleposlaništvu.«

Iranske oblasti so vedno presrečne, ko se izkaže, da njihove teorije zarote proti njim niso paranoične konstrukcije, ampak jih potrjujejo dejstva. Snowden je pokazal točno tisto sliko sveta, ki jo sami opisujejo trideset let. Amerika in Evropa sta svetovna zarota proti islamski republiki.

»Naše stališče je, da zahodne države ne napadajo Sirije zaradi človekovih pravic ali uporabe bojnih strupov, ampak zato, ker je Sirija zaveznica Irana.«

S tem se je John Kerry strinjal v kongresu, ko je dal vedeti, da ZDA ne bodo mogle obvladati Irana, če ne ukrotijo Sirije.

»Bašar Al Asad je zaveznik Irana,« je nadaljeval svetovalec Fatemi. »Mi vemo, da sta tako njegov oče Hafez kot on delala napake. Predvsem na področju človekovih pravic njihovih državljanov.«

Standard kršitev človekovih pravic pa je za iranske funkcionarje Saudska Arabija. V primerjavi z njo je Iran res zgledna reprezentativna demokracija, Sirija pred vojno pa nekje vmes. Vendar zgolj v tej primerjavi.

»Zahodne države protestirajo zaradi tega, nič pa ne rečejo o istih kršitvah v Saudski Arabiji. V Saudski Arabiji ženske nimajo nobenih pravic, tudi avtomobila ne smejo voziti. Če človek tudi malo nasprotuje oblasti, mu odrežejo glavo.«

V Iranu ne režejo glav, ampak prestopnike proti državi obešajo. Vendar ima Iran pred drugimi zalivskimi državami veliko prednost. Po standardih islamske republike je ravnokar dobil liberalno vlado. Liberalizem je že na oko viden po tem, da tudi državni uslužbenci hodijo v službo v majicah s kratkimi rokavi, ženske so si nadele pisane rute in jih nosijo potisnjene daleč nazaj, nihče pa jih ne nadleguje zaradi močnih ličil in rožastih oblek. Res je prišla nova oblast. Selekcija kandidatov na volitvah je arbitrarna in v rokah verskega vodje Hameneja. Volitve pa so resna zadeva in njihovo potvarjanje sproži upor. Iran je trdoroka in toga islamska republika, ni pa islamska diktatura. Volitve znajo prinesti presenečenja.

»V Saudski Arabiji ali Emiratih nikoli ne opazite kakšne spremembe v vladi ali politiki,« je bil Fatemi ponosen na dejstvo, da v Iranu vsaj predsednika države in vlado volijo vsaka štiri leta. Verski vodja je vedno isti in ima zadnjo besedo. »Tam je vedno vse enako. V naši državi imamo demokracijo. Predsedniki države imajo zelo različne nazore. Predsednik Hatemi je bil zelo drugačen od Ahmadinedžada, predsednik Rohani je tudi drugačen od Ahmadinedžada. Rohani je študiral mednarodno pravo in govori v jeziku mednarodnega prava. Zato zveni bolj razumljivo. Ahmadinedžad je bil idealist, Rohani je realist.«

Kdo je kaj rekel

Kakšna je v perzijščini razlika med političnim idealizmom in realizmom, je razložil profesor Fuad Izadi, ki predava na fakulteti za svetovne študije teheranske univerze. Navdušen privrženec režima je z veseljem povedal, da je diplomiral na univerzi v Houstonu v Teksasu, doktoriral pa na državni univerzi v Louisiani. Mladi Iranci hočejo študirati v Ameriki. Nihče ne sanja o Rusiji ali Kitajski.

Sovražnost med Iranom in Združenimi državami je protislovna reč. Državi ne moreta ena brez druge. V vseh uradih so na računalnikih Microsoftova okna nastavljena na Googlovo stran. Twitter in facebook sta strogo filtrirana, vendar ju niso prepovedali. Tako predsednik Rohani kot zunanji minister Zarif imata svoje strani na obeh. Na facebooku je tudi vrhovni verski voditelj Hamenej in se lahko zabava s potrjevanjem prijateljev. Vsi drugi pa se učijo povezovanja s svetovnim spletom skozi zadnja vrata. Internet je za običajne državljane počasen in luknjičav. Vsaka druga zanimiva stran je blokirana. V državnih uradih in na državnih medijih pa je prost in hiter dostop do vsega. Izadi je imel pred seboj laptop s prostim dostopom in je kar naprej hotel googlati. Če se stvari ponovno ne obrnejo narobe, bo internet kot privilegij šel v pozabo. Novi predsednik Hasan Rohani je med svojo predvolilno kampanjo propagiral prost dostop do interneta. Rohani pripada reformističnemu taboru, ki je že leta 1998 zmagal na volitvah s predsednikom Mohamedom Hatamijem. Vse njegove reforme so izpuhtele v nič, obljube odpiranja države in večje osebne svobode pa so se utopile med iraško vojno. Hatamija je nasledil Mahmud Ahmadinedžad, ki pripada struji, ki sama sebe imenuje principalistična. Iranska politična slika je na prvi pogled meglena in nejasna, vendar jo je mogoče hitro razstaviti na znane kategorije.

»Na zahodu Ahmadinedžadovi struji včasih rečejo konservativci, včasih fundamentalisti, včasih kaj hujšega,« je rekel Izadi. »Sami se predstavljajo kot principalisti. Usuljada, v perzijščini. Reformisti in principalisti prihajajo iz dveh popolnoma različnih šol mišljenja. Reformisti se osredotočajo na ekonomsko politiko. Zahtevajo svobodni trg z nekaj islamističnimi dodatki. Principalisti pravijo, da so za socialno pravičnost. Ahmadinedžad je uvedel univerzalni temeljni dohodek v višini 450.000 rialov za vsakega državljana. Revežem je treba pomagati, je jedro njihove politične ideologije. Principalisti bi bili v Evropi v krogu socialnih demokratov in levice, reformisti pa liberalnih demokratov, krščanskih demokratov in desnice.

Reformiste zanima na prvem mestu izboljšanje odnosov z zahodom.«

Predsednik Rohani prihaja v New York na zasedanje Generalne skupščine ZN. Pred odhodom je rekel, da bo govoril s skupino 5+1, v kateri je pet stalnih članic varnostnega sveta plus Nemčija. Poskusil bo rešiti problem iranskega jedrskega programa. Iran se mora znebiti sankcij, ker zaradi njih propada v državo tretjega sveta, v regiji pa Saudska Arabija v zavezništvu z Združenimi državami krepi svojo premoč. V Siriji nista nasprotnika ZDA in Iran, ampak Iran in Saudska Arabija.

»Reformisti mislijo, da je treba govoriti prijazno in potem druga stran ne bo mislila, da ste zares slabi. Stvari pa bodo šle na bolje.«

Vendar je Izadi nekoliko zadržan do tega, da bo taktika mehkega pristopa h konfliktu uspešna. Problema ne vidi v tem, da Iranci govorijo prezapleteno. Ahmadinedžad je slovel po tem, da v svojih govorih obljublja ogenj in žveplo, atomske bombe in konec sveta. Vendar so ga pogosto površno prevajali, tendenciozno razumeli in mu predvsem pripisovali grožnjo, da bo uničil Izrael.

»Tega ni govoril,« ga je vzel v bran Izadi. »Noben iranski voditelj ni rekel, da bodo napadli Izrael in ga uničili. Niti Ahmadinedžad, niti Hamenej, niti Homeini. Ahmadinedžad je govoril, da bo Izrael uničilo to, kar dela Palestincem, ko okupira njihovo ozemlje, jih zapira in ubija. Da škodijo sami sebi. Da tega ne bodo mogli početi v neskončnost. Prej ali slej bodo Palestinci dobili svoje ozemlje nazaj in to bo konec Izraela. To pa govorijo tudi mnogi Izraelci. Če bo izraelska politika ostala ista, bo to konec Izraela.«

Če bi bil spor samo stvar stila politične govorice, bi Rohani lahko konflikte vsaj z evropskimi državami brez težav rešil. Z Američani bo imel več težav, ker ti niso pozabili, da so med revolucijo ugrabili vso posadko ameriškega veleposlaništva in jih več kot eno leto držali kot talce. Jedro spora pa je drugje.

»Tukaj smo imeli revolucijo,« je rekel Izadi. »Nihče tega ne more zanikati. Imeli smo ljudsko revolucijo, ki je z oblasti vrgla zahodno orientirano oblast. Problem je, da nismo zahodno orientirana država. Če bi Iran postal tak kot Turčija, z Ameriko ne bi bilo nobenih težav,« je nadaljeval. »Turčija ima islamsko vlado, vendar je zaveznica Izraela in podpira ameriško politiko v Siriji. V Istanbulu lahko alkohol najdete tako pogosto kot vodo. Tuje družbe? Dobrodošle v Turčiji. Kaj je problem z Iranom? To, da noče postati še ena Turčija. Iran misli, da ZDA ne bi smele imeti bojnih ladij v naših morjih, da ne bi smele vtikati svojega orožja v vsako luknjo. Pri tem smo dosledni. Irak je napadel Iran in bil osem let v vojni z njim. Ko pa so Američani napadli Irak, je Iran protestiral. Ni nam všeč, da pridejo vojaki iz države, ki je 15.000 kilometrov stran, in okupirajo državo v naši soseščini. Isto je v Afganistanu. Okupacija nam ni všeč.«

En mir za vse vojne

Zemljevid sveta ima v Teheranu središče potisnjeno na vzhod. Vsaka ameriška intervencija vanj je povečala stopnjo kaosa. Napad na Irak je porušil delikatno razmerje groze, ki ga je vzpostavila hladna vojna. Iran in Irak sta z odstranitvijo Sadama Huseina sklenila politično zavezništvo, ki ustreza skupni veri. Sirija predstavlja obema most do Libanona, kjer Hezbolah draži izraelski vojaški monopol nad regijo. Izrael tudi okupira velik del sirskega ozemlja, kar štirim državam ponuja močno vezivo. Vsaj na zemljevidu je to videti kot sovpadanje interesov, ki se lahko razvije v močno zavezništvo in vzpostavi nov red. Lahko pa se sesuje in območje od Sredozemlja do meje z Afganistanom potisne v kaos.

»V primeru ameriškega napada na Sirijo bomo podpirali sirsko vlado in sirski narod,« je rekel svetovalec Fatemi s prstom na globusu. »Stopnja naše podpore bo ustrezala stopnji ameriškega napada. Če pride tudi do omejenega napada, pričakujem njegovo razširitev v konflikt velikih razsežnosti v celotni regiji.«

Z nastopom Rusije kot posrednika se je slika dopolnila. Iranci so do velikana na severu, ki jih je enkrat že okupiral, nekoliko zadržani. Fatemi je rekel, da je iransko razumevanje položaja daleč od njihovega.

»Rusi se hočejo vrniti v svetovno areno. Hočejo ponovno najti svojo staro vlogo in biti velik igralec. Naše zavezništvo s Sirijo pa je drugačno od ruskega. Nam ni v interesu, da je v tej regiji še ena vojna.«

Tukaj se zahod in vzhod najdeta na skupnem terenu. Vsi radi govorijo o velikem miru, ki naj sklene mir za vse večne čase. Pred pragom pa čepi strašilo še enega velikega spopada.