Vstane ter začne hoditi gor in dol po ulici. »Ej, vrni se. Nachbar trojka!« mu vzkliknem, ko našemu krilu končno spet nekaj uspe in se vrne upanje, da grozeča diagnoza vendarle še ni smrtna. Vrne se. Sam pred tem naročim šilce žganja, vendar odpijem zgolj srkljaj. Kar opazi in popolnoma involviran v energetska razmerja, ki lahko vplivajo na tekmo, v tem prepozna slab urok: »Spij šnopec do konca! Drugače ne bo šlo.« Nemudoma eksnem šilce in res za trenutek pomaga, kajti gorkotica se še niti ne začne polno širiti po prsnem košu, ko Goran Dragić akcijo lepo konča z metom s pol distance.
A čarovnija je imela kratkotrajen učinek. Našim ni in ni uspelo pasti v serijo, v kateri bi jim žoge, vodene s skupno željo vseh zanje navijajočih, začele padati v koš. Slab trend. Čutiš, da je slab, pa vendar upaš, da lahko mine. A pričakovanje »nepričakovane sile, ki se pojavi nenadoma in reši stvar«, se je zdelo vedno bolj brezupno. Pa vendar, predaje ni bilo do konca. Nekaj pred plus deset za Francoze Primož reče: »Grem vozit za našo reprezentanco.« Usede se na kolo in naredi nekaj pomiritvenih krogov pred kafičem. Tudi to ne pomaga. Zgubimo. Bljak. Dan kasneje pove: »Od živčnosti me boli desna roka. Doma sem moral vzeti tableto za umiritev srca. Doživel sem močno srčno aritmijo.«
Ni raziskano, zakaj prav košarka izmed vseh iger najbolj posrka gledalca. Ga totalno prevzame. Kot da bi si človek nadel na glavo konzolo, ki bi ga prek neposredne povezave z živčnimi končiči involvirala v igro. Kot da bi dogajanje na igrišču upravljal sam ali kot da obstaja možnost, da pred TV-sprejemnikom lahko vpliva na dogodke na igrišču in se mu na koncu zdi, da prenos energije ni uspel zgolj zaradi bedastega reporterja. Ni jasno, od kod ta stoodstotna identifikacija z igro, da se zaradi neklicanega time outa lahko razvije neusmiljena kritika kompletno vsega obstoječega. Košarka kot izrazito sankcioniran šport, v katerem vedno zmaga boljši in nikdar po naključju slabši, predstavlja videnje idealne tekmovalnosti srednjega razreda. Ni umazana, niti preveč nevarna, vseeno pa je skrajno energična in neizprosna ter seveda psihološka, kar je njena posebna slast. Ljudem ponuja psihotrilerje.
Ruralno v mestnem športu
Empirija v vsakem primeru kaže, da pojav ne izbira žrtev oziroma da v stanja zamaknjenosti vrže tudi največje racionaliste. Vlado Miheljak, politični analitik in kolumnist, izmed vseh športov najbolj ljubi košarko. Je košarkarski »bolnik«, kot se temu reče. Njegovi znanci pravijo, da je bilo v teh dneh bolje, če ga nisi srečal, saj ti je bil v košarkarski vnemi pripravljen sredi supermarketa pol ure razlagati taktiko in možnosti slovenske reprezentance. Torej ne politike. Tekme je, kot je dejal, gledal doma. »Da, košarka me najbolj pritegne. Po mojem je edini šport, ki meji na umetnost. Nikdar nisem imel pravega filinga za nogomet. Nogomet mi je dolgočasen. Premalo fantazije v kratkem času in na malem prostoru. Košarka je igra hitrih reakcij. Prvenstvo sem spremljal od pripravljalnih tekem naprej. Pustile so mi mešane občutke, sploh glede na visoke ambicije in realno manj visoke potenciale naše ekipe. Ne mečem ravno stvari po stanovanju, ko gledam tekme. Recimo, da jih spremljam primerno svojemu statusu. Končam pa s kratkimi nohti. Po naravi sem agnostik. Tudi pesimist. Vedno računam na najslabše scenarije,« je povedal politični analitik, čigar glas je po telefonu dan po tekmi s Francijo zvenel precej načeto.
Boštjan Napotnik - Napo, radijski in televizijski voditelj, pravi, da nasprotno od nogometa, ki ga gleda v »mroževski poziciji« in ga zmore gledati, četudi v tekmo ni emotivno vpleten, košarko zmore gledati samo kot navijač. »Pri basketu moraš besneti. Več je kombinacij, možnosti za intervencije, kot gledalec si v zadnji minuti še vedno lahko domišljaš, da se da obrniti tekmo,« je razložil dan po tekmi s Francozi, ko je bilo ob srečanju na ulici treba zgolj blago oplaziti knofek za start njegovega košarkarskega monologa. »Zakaj sedi Joksimović vso tekmo, zakaj sedi Slokar vso tekmo, čeprav bi lahko igral dobro obrambo? Sicer sem vse skupaj prenašal zelo stoično. Zdelo se mi je, da držimo rezultat, kljub vsem zgrešenim tricam. Sem pa pri Goranu Dragiću opazil trpeč obraz že v peti minuti. Kristusovsko trpeč izraz na obrazu. Parky se je pa stalno smejčkal. Ima ta mourinhovski nasmešek. Krč naših kar ni popustil. Itak smo pa vsi računali, da se bo Lakoviču odprlo, ker je na prejšnjih tekmah nakazal, da bi se mu lahko, pa se mu na koncu ni,« je povedal Napotnikov in odšel naproti dnevom brez košarkarskih vznemirjenj. Dnevom, ko bodo košarko, brata Dragić in ekipo spet zamenjali resnično prvi domačijski zvezdniki. Politiki seveda. Preden se je poslovil, je Napotnik, ki si je eno tekmo, Španija – Italija, ogledal tudi v živo, navrgel: »Mi gre pa na živce to, da na košarki spuščajo Golico, čeprav je Nachbar v intervjuju povedal, da oddajo Na zdravje pogleda kvečjemu po pomoti. Tumbajo ruralijo v šport, ki je mesten.«
Evforija in medalja ne gresta skupaj
Dejansko je na mestu vprašanje, s kakšnim namenom so organizatorji, potem ko smo zgubili s Francijo, v stožiški dvorani spustili Rožico Modrijanov. Da te še bolj zabijejo v realnost, ki je bila v tistih momentih za navijača itak težka? Kot da je šlo za šok terapijo. S Primožem sva se takoj po tekmi odpravila na iztek koncerta Srečne mladine, ki je igrala kar med tekmo. Tim Kostrevc, saksofonist in klaviaturist omenjene ter nekaj drugih zasedb, je bil vseeno pod vtisom tekme: »Gostoval sem na treh komadih, sicer sem pa hodil v sosednji kafič in na Kongresca gledat tekmo. Imeli smo pač zmenjen koncert. Nisem zadovoljen z Maljkovićem, čeprav je bila zadeva po drugi strani povsem realna. Razen Dragića, Nachbarja in Lakoviča, ki je že v zatonu, nismo imeli imen.« Z dekletom sta se udeležila tudi tekme v živo in bila navdušena nad vzdušjem. Predvsem na avtobusu, ki je vozil navijače iz centra v Stožice: »Izjemno pozitivno in nepozabno doživetje. Nobene agresije. Vsi so bili razpoloženi in veseli,« sta dejala.
Preverjeno terapevtska metoda za momente, kakršni so debakli in generalna sesutja, kot ga je lahko privrženec doživel minulo sredo zvečer, je, da se človek spomni Rentonovega monologa iz Trainspottinga. Torej tistega, ko prijatelj Rentona vpraša, ali je ponosen, da je Škot, Renton pa mu servira naslednji izliv: »Sovražim, da sem Škot. Mi smo nižje od jebeno najnižjega, izmečki planeta, najbolj borne, patetične, servilne, mizerne smeti, kar jih je smetilo civilizacijo. Nekateri sovražijo Angleže, jaz jih ne! Oni so zgolj bedaki. Nas so po drugi strani kolonizirali bedaki. Še poštene kulture, ki bi nas kolonizirala, si nismo uspeli izbrati. Obvladujejo nas kreteni in tega usranega stanja zadev ne more spremeniti ves svež zrak tega sveta.« To je monolog, ki ti pripadniku nacionalne skupine, ki se je opekla, da tolažilno vedeti, da tvoja nizka stanja samospoštovanja niso edinstvena. Da še kdo kje lahko čuti podobno. In če je to Škot, pa čeravno filmski, ni slabo. Škoti so navsezadnje dali James Bonda. Filmskega seveda, kajti v resnici je šlo za Srba, Duška Popova. Vendar pa kot da v primeru letošnjega evropskega prvenstva za takšno samotolaženje sploh ni razloga.
Zdi se, da je živelj letošnji košarkarski festival in njegov izkupiček dojel kanček drugače. Bolj trezno. Pri Franciju Keku, režiserju, igralcu in nekdanjem politiku, je treba takoj povedati, da je bil v mladosti košarkar. Menda sploh ne slab. Košarka mu je še vedno prvi šport. Kako je preživel zadnji mesec? Kdaj je najbolj norel? »Od veselja, ko smo igrali proti Španiji, od žalosti pa nikdar. Ker se zavedam realnega mesta naše reprezentance. Vseeno gre za šport, v katerem je Slovenija po številu registriranih igralcev na 20. mestu v Evropi, kar je sicer kar visoko, vendar pa smo po uvrstitvah bistveno višje. Košarka me seveda posrka. Ker me zanima. Gre za igro z nasprotnikom, ki ga lahko prevaraš, ponižaš, briješ norca iz njega, lahko pa se zgodi obratno. V glavnem sem gledal tekme sam, s tistimi, s katerimi sem si želel, pa sem komuniciral prek twitterja. Nisem imel vstopnic za tekmo. Všeč mi je bila atmosfera v dvorani. Himna, vzdušje, navijanje, ljudje na nogah. Bilo je prijetno videti. Smo pa sprejeli rezultate bolj realno. Imamo izkušnjo od prej. Evforija in medalja ne gresta skupaj. Realno dojemanje česar koli se mi zdi pozitivno,« je sklenil Kek. Okej, dodal je, da ga načeloma pri košarki najbolj spravijo iz tira zgrešeni prosti meti in ko igralec rine proti košu, ne da bi videl soigralce. »Rad bi poudaril, da me je posebej navdušil Zoran Dragić, ki je najbolj dajal energijo reprezentanci.« Da, Zoran Dragić, poba levje srčnosti.
Presežek v slovenskem življenju
»Himno se je pelo s polnimi pljuči in vsi smo peli. V Celju je bilo fenomenalno, potem v Ljubljani v začetku manj, na tekmi s Francijo pa je bilo tudi v Stožicah enkratno. Vso tekmo smo stali. Nisem razočaran. Ti dnevi so minili, morda tudi zato, ker sem videl že veliko tekem. Nasprotno. Imel sem se prelepo v dneh prvenstva. Zelo lepi dnevi so za menoj. Itak se ljudje najbolj navdušujemo nad energijo, ki je bila tokrat velika in prepričljiva,« je svoje vtise strnil Jernej Šugman, gledališki in filmski igralec, ki velja za bolj razvpitega privrženca košarke. Tudi nogometa. Pa vendar gre v tem primeru za košarko, pri kateri ga pritegnejo njena močnost, »našponanost«, istočasno pa njena prefinjenost. »Atmosfera na tekmah je bila pozitivna. Nisem zaznal enega primera agresije ali primitivizma,« je dodal pomirjeno in z nekim občutkom legitimnosti. Da je za njim dobra stvar.
Zdaj ko je prvenstva že skoraj konec in se je Slovenija vseeno uvrstila na svetovno ter naslednje evropsko prvenstvo, se dogaja za te kraje nenavaden premislek. Po eni strani je jasno, da cilj, torej medalja, vnovič ni dosežen, po drugi strani pa klasično iskanje krivca v trenerju, čemur se v zadnjih prenosih na primer ni mogel izogniti komentator Žibrat, torej gospod, ki smo ga zadnjih 20 ali več let vajeni predvsem, da je bil bolj ali manj brez svojega mnenja, po novem izpade skoraj banalno. Kajti če je gospod Maljković poskusil in morda celo uspel k vehementni brihtavosti nagnjeno slovensko občestvo s čim seznaniti, je razložil, da košarka pač ni računalniška igrica, v kateri je trener vsemogočen obvladač, ampak da gre za igro, ki jo igrajo tudi igralci, torej živi ljudje. Zdi se, da je sporočilo marsikdo dojel. Gre to razumeti kot korak naprej v sposobnosti dojemanja realnosti v podalpju?
Zoran Predin, znani slovenski glasbenik in izpričan košarkarski vnetež, meni, da košarkarska igra ljudi pretrese tako zelo zato, ker jo večina ljudi pozna in se znajo vživljati v igralce. »Zmaga s Španci je bila čista sreča. Najbolj sem norel, ko smo izgubili s Hrvati, ker se mi je zdelo, da so nas oškodovali. Tokrat na prvenstvu nisem imel situacije, da bi me kak igralec izrazito spravljal ob živce. Bil sem na prvenstvih v Litvi in Istanbulu. Menim, da zdajšnji ekipi manjka le korak do zrelosti in da se da to doseči že takoj na prihajajočem svetovnem prvenstvu. Odnos trenerja in igralcev je dozorel. Potrebovali so očeta, ki mu zaupajo. To se mi zdi pozitivno. Da so vsi žalostni, veseli ali zgroženi skupaj, da res dihajo skupaj in da to ni fraza. Treba je sprejeti to izkušnjo. Največ se naučiš iz porazov.«
Znani jugoslovanski novinar Duško Radović je nekoč, ko so se v bivši državi takisto izvajali razni ekonomskostabilizacijski programi, a je le košarkarska reprezentanca premagovala vse na svetu, zapisal: »Imamo košarkarje, ki si jih ne zaslužimo. Nogomet je naša realnost.« Če bi slovenski košarkarji postali evropski prvaki, bi se dalo njegovo trditev prenesti v nove slovenske razmere. Tako pa pač ne. Tudi košarka je naša realnost, obenem pa to spoznanje niti ni depresivno. Dokler je pristop pravi in dokler narod tak pristop ceni, je takšno košarkarsko doživetje, kot je bilo minevajoče prvenstvo, še vedno velik presežek v življenju.