Evropa čaka na svojo “mutti”

Zaželena predvidljivost

So torej za Evropsko unijo nemške volitve sploh pomembne? Skozi celotno kampanjo je Merklova poudarjala, da nemška dejavnost v Uniji ni zastala, čeprav je bilo bolj ali manj očitno, da se je z nekaterimi odločitvami, vsaj kar zadeva evrsko območje, »tehnično« zavlačevalo. To velja predvsem za oblikovanje bančne unije in utrditev celotnega sistema reševanja dolžniške krize na jugu evrskega območja.

Da Nemčija znova vzame vajeti v roke, je nujno potrebno. Grčija, ki jo pravkar pretresa nov val nezadovoljstva javnih uslužbencev zaradi varčevalnih ukrepov, pričakuje novembra nov sporazum o finančni pomoči. Premier Samaras je že zahteval, da država dobi premor oziroma da se nova tranša pomoči ne poveže z dodatnimi varčevalnimi ukrepi, a je zdaj že zloglasna evropska trojka (mednarodni denarni sklad, evropska komisija in evropska centralna banka) neomajna. Čeprav so Merklovo na plakatih protestnikov v Atenah pred časom našemili v nacistično uniformo in ji narisali značilne ozke brke, od Nemčije pa zahtevali, da jim povrne škodo iz druge svetovne vojne, je jasno, da imajo Atene več možnosti za dogovor s trdno stoječo kanclerko, kot pa če ta obvisi v nenaravni koaliciji s SPD.

Tudi Portugalska računa, da bo s tretjim zagotovljenim kanclerkinim mandatom Merklova že prislovična »mutti« tudi širše in ne samo v Nemčiji. Nihče ne pričakuje, da ne bo ostala matriarhalno striktna in bo še naprej zahtevala, da vsakdo pospravi svojo sobo, bo pa vsak kolikor toliko priden lahko pričakoval kakšen posladek in zaščito pred nevarnostmi. Lizbona se je pohvalila z 1,1-odstotno gospodarsko rastjo v drugem četrtletju letošnjega leta in po triletnem padanju le-te optimistično napovedala konec reševalnega finančnega primeža s predvidenim vstopom na normalne finančne trge že v prihodnjem letu.

Prej omenjena trojka dvomi, da se bo Portugalska izognila drugemu paketu s strogimi varčevalnimi ukrepi povezane finančne pomoči, a znova naj bi bila Nemčija tista, ki bo dirigirala, v kolikšni meri še vztrajati pri dosedanji politiki odrekanja in kje odpreti ventile za nekoliko več zraka v javnih financah. V nič drugačnem položaju ni Irska, ki sicer že tretje četrtletje beleži gospodarsko rast, a je primež javnega dolga ne izpusti in bo letos ostal pri okoli 125 odstotkih bruto družbenega proizvoda.

V teh predvidljivih, a ozkih okvirih dolžniških in proračunskih težav je podobno predvidljiva Merklova želena izbira tudi za Španijo in navsezadnje Slovenijo, čeprav kakšnega posebnega zanimanja za nemške volitve pri nas ni opaziti; morda zato, ker nas ob stalnih razočaranjih vse manj zanimajo celo domače. Povsem drugače je na Otoku. Britanci, znani po tem, da ljubijo barvitost in politični hrup, ki pa mora biti v angleščini, se redko zanimajo za volilno dogajanje na celini. Tokrat izjemoma skupaj z mediji pozorneje spremljajo nemške volitve, zasluga pa gre političnim voditeljem s premierjem Cameronom na čelu. Ne gre za navijanje, prej ocenjevanje, kaj Nemčija s tako rekoč zagotovljenim nadaljnjim kanclerstvom Merklove pomeni za EU in Veliko Britanijo. Spomniti velja, da se Cameron s svojimi konservativci sprva z Merklovo ni najbolje razumel, torijci so med drugim leta 2009 tudi zapustili poslansko skupino evropske ljudske stranke v evropskem parlamentu, kjer so prej sedeli skupaj s poslanci nemških krščanskih demokratov. Kamen spotike je bila pretirana kanclerkina sla po federalizaciji EU in tudi njeno tesno sodelovanje s Francijo oziroma predsednikom Sarkozyjem.

Frankofilstvo, značilno za njene predhodnike, je Merklovo minilo s prihodom Hollanda, v Londonu pa so začeli ceniti njen trd pragmatizem in hitro našli stične točke. Ena takšnih je bila februarska blokada evropskega proračuna, ki so ga predlagale Francija, Italija in Španija. Cameron si z Merklovo v Berlinu lahko obeta tudi nekaj simboličnih zmag, da se izvleče iz pasti, v katero se je zapletel sam, ko je obljubil referendum o nadaljnjem članstvu v EU, če bo seveda politično preživel naslednje domače volitve. Kaj takega od tekmeca Merklove, socialdemokrata Peera Steinbrücka, ne more pričakovati, saj mu je ta že dal jasno vedeti, da si ne more ustvariti Unije »a la carte«, torej da Britanija iz nje vzame, kar ji je všeč.

Da si ne želijo spremembe v Berlinu, pa so dali vedeti tudi britanski laburisti, ki sicer v evropskem parlamentu sedijo skupaj s Steinbrückovimi socialisti. Očitno je za britanske politike Merklova najbolj po meri njihovih domačih in evropskih bodočih načrtov, še posebej ker je za socialdemokratskega kandidata glavna evropska os Pariz–Berlin–Varšava.

Nekoliko presenetljiva, ne pa tudi nerazumljiva je zadržanost francoskega predsednika Françoisa Hollanda pred nemškimi volitvami. Gotovo si je zapomnil, kako je Merklova favorizirala njegovega tekmeca Sarkozyja, še maja letos je v intervjuju za Wall Street Journal vehementno trdil, da »ne daje vtisa, da jo bolj skrbi za Evropejce kot Nemce«, njuni odnosi pa ostajajo pod ravnijo tistih, ki so desetletja vladali med Berlinom in Parizom.

Nemških volilcev Evropa ne zanima

Konservativni britanski politik Andrew Gimson je za Times komentiral: »Če bi bil nemški volilec, bi se tako zelo jezil nad tem, kako se obe veliki stranki (CDU/CSU in SPD) upirata evropskim temam, da bi volil Alternativo za Nemčijo.« Volilni uspeh AfD (Alternative für Deutschland) bi lahko postala velika zgodba volilne nedelje, je v torek zapisal Gimson. V praznem prostoru evropskih tem, ki ga v predvolilnem boju puščata v javnosti obe veliki tekmici, krščanska unija in socialdemokrati, se je mlada stranka namreč odlično znašla in odteguje glasove nemškim liberalcem (FDP), ki bi jih ti nujno potrebovali za nadaljevanje sedanje vladajoče koalicije.

Alternativo so ustanovili februarja letos in v njej je svoj pristan našlo predvsem konservativno meščanstvo, ki se navdušuje nad tržnim liberalizmom in kritizira evropsko politiko kanclerke Angele Merkel. Stranka je projekt gospodarskih elit in izhaja iz tožb proti projektu reševanja evra, ki so jih vložili na nemško ustavno sodišče, ter izjave proti evropskemu mehanizmu stabilnosti ESM, ki jo je podpisalo 189 profesorjev. Večina javnomnenjskih inštitutov sicer stranko, ki se nagiba v smer desnega populizma, v javnomnenjskih raziskavah trenutno še postavlja pod parlamentarni prag petih odstotkov. Toda kako veliko je število tistih, ki bodo evroskeptikom v nedeljo zaupali svoj glas, je trenutno povsem nemogoče oceniti, je nedavno pojasnil šef javnomnenjskega inštituta Forsa, Manfred Güllner. Ljudje namreč v javnomnenjskih raziskavah, tudi če so tej stranki po svojem prepričanju blizu, ne povedo, da jo bodo v resnici volili.

S parolo »Nemčija ne potrebuje evra« se stranka predstavlja kot edina prava opozicija evrski politiki kanclerke Angele Merkel in zahteva ponovno uvedbo nacionalnih valut ali ustanovitev manjših stabilnejših valutnih povezav, denimo severnega evra. Po zadnji javnomnenjski raziskavi inštituta INSA je AfD presegla mejo petih odstotkov glasov, ki ji omogoča vstop v parlament. Mobilizacijska moč evroskeptikov, od februarja do sedaj je stranka nabrala 17.000 članov in prepričala precej več volilcev, kot je to uspelo denimo piratski stranki, ni več le obrobna skrb, temveč dejavnik, ki ga bo morala kanclerka upoštevati ne glede na to, ali bodo evroskeptiki prišli v parlament ali ne.

Stefan Kornelius je urednik zunanje politike pri nemškem dnevniku Süddeutsche Zeitung. Velja za odličnega poznavalca kanclerke ter njene politike in se jezi nad tem, kako malo so ji v predvolilnem boju mar evropske teme.

Nemški parlament se bo namreč v tednih po volitvah ukvarjal z vprašanji, ki bodo odločala o prihodnjem ustroju Evropske unije in nemški vlogi v njem. »Gre za velike in pomembne teme,« je za Dnevnik povedal Kornelius in zdi se, da državljane Evropske unije bolj zanimajo nemške volitve, kot Nemce zanima usoda Evrope.

Ko kanclerka spregovori o odstotkih

Pri tem ne gre le za krizne države, za tretji paket denarne pomoči Grčiji in govorice, ki krožijo v tej deželi, da se bo Merklova po volitvah zavzela za nadaljnji odpis dolgov. Gre tudi za evropski proračun, ki so ga sicer že blagoslovili šefi vlad članic Evropske unije, a še ni šel skozi parlament, gre za veliko denarja, za njegovo prerazporejanje, in gre tudi za predvolilni boj, ki se bo kmalu začel – spomladi so namreč volitve v evropski parlament. V prihodnjih tednih se bo odločalo o bančni uniji, o načinu, kako se bodo nadzorovale in likvidirale banke, ki niso sposobne preživeti, kdo bo odločal o tem in kdo bo to plačal.

Medtem ko je Nemčija še do nedavna nasprotovala temu, da bi o likvidaciji bank odločala evropska komisija, ker da za to ni nikakršne pravne osnove v obstoječi pogodbi EU, je Reuters konec tedna poročal, da naj bi v Berlinu pripravljali kompromis. Po njem bi Nemčija po volitvah pristala na bančno unijo po členu 114 obstoječe pogodbe EU in ne bi več vztrajala pri tem, da bi jo morali spreminjati. Iz krogov blizu nemške vlade so tedaj sporočili, da se razmišlja o različnih scenarijih, vendar pa je vse odvisno od koalicijskih pogovorov po volitvah. Dan zatem so iz Berlina takšna poročila zanikali.

Nemška vlada ne le pred volitvami, temveč tudi sicer nerada govori o bančni uniji, saj se v ljudskem jeziku ta pogosto razume kot mehanizem, ob katerem bo za dolgove južnoevropskih držav plačal nemški davkoplačevalec. Toda Stefan Kornelius meni, da bi prav o teh temah Merklova svojim volilcem morala spregovoriti in dejati: »To je moj načrt, to želim storiti, tudi o tem odločate na volitvah.«

Navsezadnje bo nemški parlament zagotovo kmalu spet odločal tudi o tem, katere nadaljnje nacionalne pristojnosti bo še prenesel na Bruselj. Evropa stoji pred nadaljnjo harmonizacijo gospodarskih in finančnih sistemov. To so zagotovo velike, tudi dramatične odločitve, ki bi morale zanimati tudi nemške volilce, meni Kornelius, vendar se jih obe največji stranki v predvolilnem boju nista lotili iz povsem pragmatičnih razlogov. Zato, razlaga Kornelius, ker je tako kompleksne teme volilcu težko preprosto razložiti, poleg tega so si stališča obeh velikih strank v zunanjepolitičnih vprašanjih zelo podobna.

Socialdemokrati bi se seveda lahko zavzeli za več solidarnosti z južnoevropskimi kriznimi državami in za to, da se za pomoč nameni več davkoplačevalskega denarja, da varčevanju ob stran stopijo tudi investicije. Toda to zagotovo niso napovedi, ki bi jih nemški volilec rad slišal, zelo verjetno pa je, da jih tudi v primeru, ko bi se socialdemokrati dokopali do oblasti, tako ne bi uresničili. Kot partner velike koalicije pod taktirko Merklove bi morda poskrbeli za nekoliko drugačno retoriko, a osnovne smernice nemške evropske politike bi ostale enake kot doslej.

Merklova se je glede Evrope prikopala do nekaj pomembnih spoznanj, na katerih bo slonela tudi njena evropska politika po volitvah, ocenjuje Kornelius. Nemška kanclerka ni človek čustev in patetičnih govorov, to ji pogosto očitajo tudi kot slabost v primerjavi z njenim političnim očetom Helmutom Kohlom. Le redko kot pragmatična reševalka tekočih problemov spregovori o evropskem projektu. Nekega sončnega jutra aprila letos je naredila izjemo. Ob predstavitvi njene biografije z naslovom Die Kanzlerin und ihre Welt (Kanclerka in njen svet) je diskutirala s poljskim ministrskim predsednikom Donaldom Tuskom. Medtem ko je slednji poudaril pomen miru za celino, je Merklova dodala, da mir sam po sebi ni dovolj, temveč je na dolgi rok treba zagotoviti tudi blaginjo.

Na številnih mednarodnih političnih srečanjih je Merklova ugotovila, kako veliki gospodarski premiki se dogajajo v svetu in kakšen je gospodarski potencial Kitajske. Če Evropa ne bo bolj konkurenčna, bo izginila z zemljevida globalnih gospodarskih igralcev, razmišlja Merklova in na srečanjih šefov evropskih držav vselej znova ponavlja tri številke: Evropa ima 7 odstotkov svetovne populacije, ustvari 25 odstotkov svetovnega BDP in porabi 50 odstotkov vsega denarja, ki se na svetu uporabi v socialne namene. Če nismo dovolj konkurenčni, potem tudi ne moremo toliko potrošiti, ponavlja Merklova. Spominja na nekdanjo železno lady Margaret Thatcher.

Formula za reševanjekrize na listu papirja

Pred počitnicami leta 2011 je Merklova svoje sodelavce pozvala, naj oddih porabijo za razmislek in poiščejo formulo, s katero bi politika našla odgovor na gospodarsko krizo v EU. Našel jo je njen svetovalec za evropske zadeve Nikolaus Meyer Landrut, ki je vso zadevo spravil na list papirja, na katerem je bilo narisanih nekaj krivulj. Zgornje so nakazovale področja, kjer ni bilo nobenih problemov, in spodnje tista področja družbenega življenja, kjer jih je bilo veliko. Krivulje so pokazale, da na področjih, ki so bila znotraj Unije že usklajena in so bile pristojnosti v večji meri že v Bruslju, problemov ni bilo. Največja žarišča krize so bila na področjih delovne zakonodaje, davkov, proračunov in socialnih sistemov, torej na tistih, ki so bila še v pretežni pristojnosti nacionalnih držav.

Logični sklep tega lističa bi bil, da Evropa potrebuje gospodarsko vlado, skupno finančno politiko, harmoniziran davčni sistem in vsaj primerljive socialne standarde. Merklova se je tedaj znašla pred izbiro, ali pristojnosti za omenjena področja seliti v Bruselj ali pa jih pustiti v rokah nacionalnih držav in poskrbeti za to, da jih te same spravijo na zeleno vejo. Merklova se je odločila za drugo možnost in to utemeljila z dvema argumentoma. Prvič je bilo razpoloženje v javnosti vse prej kot naklonjeno temu, da bi se v Bruselj selilo še več pristojnosti, in drugič, davčni in socialni sistemi se v Evropi preveč razlikujejo med seboj.

Kanclerka je zato prepričana, da bodo pogodbe med vladami posameznih članic pri uresničevanju reform, ki jih potrebuje Evropa, bolj učinkovite kot federalizem. Kot primer take pogodbe je moč prepoznati bilateralno pomoč Nemčije Španiji pri boju proti brezposelnosti mladih. Nemška razvojna banka bo po tej bilateralni pogodbi pomagala financirati španska podjetja in okoli 5000 mladih Špancev se bo izobraževalo v nemških podjetjih, zato pa je Nemčija Španijo »spodbudila« k nekaterim potrebnim reformam šolskega sistema itd. Kaj to za Evropsko unijo v prihodnje pomeni in ali to ne pomeni, da se znotraj unije oblikujejo zveze in s tem že tolikokrat omenjena Evropa več hitrosti. V televizijski diskusiji je Merklovi bolj kot ne ušel stavek, da »vsega pa nam res ni treba nositi v Bruselj«, a v bistvu prav ta stavek kaže, kako razmišlja.