Takšno bližnje srečanje z medvedi, ki se je odvilo v enem od znamenitih ameriških narodnih parkov, ki so ga letos goltali plameni, je pri nas tako rekoč znanstvena fantastika. Preganjanje, ki ga izvaja lovska bratovščina, je medvedom v kosti zakoreninilo strah pred človekom. V Sloveniji se medvedom še nikoli ni godilo tako slabo, odkar imajo status ogrožene in trajno zavarovane vrste. Od leta 1998 do leta 2010 so v Sloveniji po uradnih podatkih pobili kar 1120 medvedov oziroma v povprečju 93 medvedov na leto. Nikjer na svetu ne izvajajo tako radikalnega odstrela kot ravno v Sloveniji. Pobijejo jih dvakrat ali trikrat več kot takrat, ko so bili lovna divjad, povprečna starost pobitih kosmatincev pa znaša manj kot tri leta... »Nenavadno se mi zdi, da medved še vedno prenese tako visok odstrel,« je bil v zadnjem desetletju že nekajkrat zgrožen dr. Boris Kryštufek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije in z Univerze na Primorskem.
Vedno ni bilo tako. V drugi polovici 19. stoletja, še v času, ko so medveda drugod po Evropi preganjali kot škodljivo zver in so oblasti razpisovale nagrade na njegovo glavo, so na Slovenskem že pisali temeljne osnove varstva narave in trajnostnega razvoja. Veleposestniki Auerspergi so na Kočevskem pred sečnjo zavarovali zadnje ostanke pragozdov in zavarovali rjavega medveda. Od leta 1889 je bil medved po gozdnih veleposestvih v jugozahodnem delu današnje Slovenije in sosednjem Gorskem kotarju v zdajšnji Hrvaški že zavarovan kot posebej dragocena vrsta divjadi. Streljali so samo posamezne problematične medvede, ki so povzročali škodo. Druge so varovali in jim postavili celo mrhovišča. Do prve svetovne vojne so bili Auerspergi s svojimi vizionarskimi novostmi pred časom. Z aktivnim varovanjem medveda in ohranitvijo pragozdov so orali ledino ne samo v evropskem prostoru, temveč v svetovnem merilu. Medved je bil v tedanji Evropi na poti izumrtja.
Rjavi medved je v preteklosti poseljeval celotno Evropo z izjemo velikih otokov, kot so Islandija, Irska, Korzika in Sardinija, v zadnjih stoletjih pa je z večanjem vpliva človeka iz večine predelov izginil. Človek je medveda izrinil z uničevanjem naravnega habitata, predvsem zaradi krčenja gozdov, intenzivne kmetijske rabe prostora in urbanizacije. Tisti kosmatinci, ki jim je že uspelo preživeti sistemsko uničevanje njihovih habitatov, so se morali soočiti še z grožnjo neposrednega uničevanja z intenzivnim lovom, ki je nazadnje pripeljala do izumrtja medveda v pretežnem delu Evrope. Rjavi medved je preživel le v Skandinaviji, jugovzhodni Evropi in v posameznih enklavah v sosednji Italiji (v Abrucih in Alpah) in Španiji (v Pirenejih in Kantabrijskih planinah). V celotni Evropi danes živi približno 50.000 medvedov, od tega približno 35.000 v evropskem delu Rusije. V Sloveniji jih živi največ 500. Njihova populacijska gostota je odvisna od prehranske osnove in populacijskih nihanj ter odnosa človeka in izvršenega odstrela. Največjo gostoto medvedov so zabeležili ravno na območju Slovenije in balkanskih držav, kjer se njihovo število giblje od 100 do 200 medvedov na 1000 kvadratnih kilometrov. Bistveno nižja gostota, od 0,5 do enega medveda na 1000 kvadratnih kilometrov, je na območju Finske in Norveške.
Postal je trofejna divjad
Z razpadom domovine naših prednikov Avstro-Ogrske so se za populacijo rjavega medveda na Slovenskem začeli slabi časi. Kraljevina Jugoslavija jih je ogrozila z izvajanjem agrarne reforme in razlaščanjem veleposestnikov. Stanje je postalo tako kritično, da so oblasti leta 1935 z odredbo prepovedale loviti medveda na območju takratnih srezov Kočevje, Črnomelj, Novo mesto, Logatec in Ljubljana. Leta 1940 so njegovo populacijo ocenjevali na 60 do 80 osebkov. Druga svetovna vojna na populacijo medveda – čeprav so ga partizani občasno imeli na svojem jedilniku – ni vplivala negativno. V povojni Jugoslaviji je medveda že od leta 1945 dalje varovala nova lovska zakonodaja. Prva petletka je v celoti minila brez lova na medveda, sredi 50. let pa so s posebnim dovoljenjem pristojnega ministrstva streljali samo posamezne problematične medvede, ki so povzročali škodo in domnevno ogrožali prebivalstvo.
V poznih petdesetih letih so številčnost ocenjevali na 160 osebkov za celotno ozemlje Slovenije. Lovna doba na medveda je bila uvedena leta 1966. To je bilo obdobje četrtega, to je tako imenovanega brionskega plenuma centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Razmere v tedanji državi so bile izjemno pregrete. Josip Broz Tito in njegova partija sta namreč obračunala z Aleksandrom Rankovićem, tedanjim podpredsednikom SFRJ in prvim človekom državne varnosti, ter izvedla obsežno čistko v varnostnih organih takratne države. In po letu 1966 tudi medved ni bil več nedotakljiv. Medved je postal trofejna divjad.
Medved je v samostojno Slovenijo vstopil z lovsko hipoteko. Po lovski terminologiji je bil označen za divjad, nanj je bila razpisana lovna doba, ki se je začela oktobra, ob zadnjih pripravah medvedov na zimsko spanje, in končala z aprilom naslednjega leta, ko so se predramili tudi najbolj zaspani medvedi. Lovci so jih na leto v povprečju pobili približno 40. Model se je spremenil šele v samostojni Sloveniji. Druga vlada dr. Janeza Drnovška je septembra 1993 popolnoma zavarovala ogrožene vrste živali. Medved je bil kot redka in ogrožena vrsta skupaj z volkom in risom trajno zavarovan. Pravni položaj ogroženih vrst je vlada kasneje utrdila še z drugo zakonodajo. Medved, volk in ris že od leta 2004 nimajo več statusa divjadi, sezona lova na njih pa je bila ukinjena. Današnji pravni status velikih zveri je povsem v skladu s sodobnimi spoznanji, strokovnimi in varstvenimi načeli in izhodišči ter evropsko zakonodajo. Uradni status medveda bi bil lahko zgled tudi drugim državam in bi gotovo prispeval k mednarodnemu ugledu Republike Slovenije, če ne bi po vsem prelitem črnilu na uradnih papirjih v slovenskih gozdovih potekal svojevrsten lovski holokavst.
Lov na medveda je postal kulten. Je svojevrsten fetiš, pri katerem lovci sproščajo prikriti nagon po plenjenju. Po uplenitvi medveda lovci v svojevrstnem ritualu tako imenovanega zadnjega grižljaja orosijo dve vejici s krvjo ubite živali. Prvo zataknejo nesrečni živali v gobček, drugo s čestitkami izročijo uplenitelju, ki si jo zatakne za klobuk. Tako se po starodavnem običaju poklonijo življenju. Medveda zatem oderejo. Kožuh gre v prepariranje, meso v prodajo. Medvedovo lobanjo po posebnem postopku prekuhajo in »pobelijo«. Za ponosnega lovca na medveda prava trofeja ni (le) kožuh kosmatinca. Trofejni part lova na medvede vsebuje namreč načine in metode, ki bi jih lahko mirno uvrstili v rubriko »Saj ni res, pa je«. A bizarni kult trofeje je kruta resničnost krvave sage o rjavem medvedu na Slovenskem. Trofeja pri medvedu je – naj se sliši še tako nenavadno – sredica penisa, tanka hrustančna kost v sredini medvedovega spolovila. Za lovsko bratovščino naj bi bila to ena najbolj zaželenih trofej. Lovec si po uplenitvi medveda po posebnem postopku pripravi tako želeno trofejo. Spolovilo odrežejo, po poldrugi uri prekuhavanja naposled izluščijo trofejo – sredico medvedovega penisa. Uplenitelja, ki je prvič ustrelil medveda, praviloma čaka še dobro zalit lovski krst. Posušeno medvedje spolovilo si naposled s ponosom lahko zatakne za klobuk.
Na Zavodu za gozdove Slovenije izkoristijo poletne mesece za pripravo tako imenovanega strokovnega predloga za odstrel medveda (in drugih zveri). Pod vodstvom Marka Jonozovića, ki vodi tamkajšnji oddelek za prostoživeče živali, po svoji vsebini in dejanjih pa naj bi šlo dejansko za prikrito lovsko celico, določijo število in strukturo pobijanja medvedov za naslednjo lovsko sezono. Ob lanskoletni obravnavi strokovnega predloga, ko je Zavod za gozdove Slovenije predlagal poboj četrtine populacije rjavega medveda in tretjine populacije volkov, se je razkrilo, da je predlog vse prej kot strokoven. Za kako neverodostojen dokument gre, je razvidno že iz Jonozovićeve ocene številčnosti populacije medvedov, do katere so prišli ob povsem neresnem preštevanju kosmatincev – ob polni luni... Končna odločitev o sprejetju »strokovnega predloga« je v rokah pristojnega ministra za kmetijstvo in okolje. A doslej še ni bilo ministra, ki bi si drznil zavrniti zahtevo lovskega lobija po odstrelu medvedov.
Morda je bil lanskoletni postopek odvzema medvedov iz narave navzven videti še najbolj, če tako rečemo, demokratičen. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je sklicalo posvet strokovne in druge javnosti, določili so tudi rok za pripombe. A še preden se je rok iztekel, je tedanji minister za kmetijstvo in okolje Franc Bogovič že podpisal pravilnik za »odvzem« 72 medvedov in 8 volkov iz narave ter ga poslal v objavo v uradni list. Čeprav je minister Bogovič »strokovni predlog« Zavoda za gozdove Slovenije oklestil za 10 odstotkov pri medvedu in 20 pri volku, je šlo očitno le za javnosti všečno potezo in za politično izigravanje. Domnevni 10-odstotni izpad je ministrstvo nadoknadilo z izrednimi dovoljenji za individualni odstrel. Slednja so v pristojnosti Agencije RS za okolje, ki deluje pod okriljem taistega ministrstva za kmetijstvo in okolje, o pobojih, ki potekajo daleč proč od oči kritične javnosti, pa odloča ena sama oseba – biologinja Mateja Blažič. Med žrtvami tega odstrela so bili z utemeljitvijo, da predstavljajo neposredno nevarnost za človeka, pobiti tudi medvedki, ki so tehtali komaj okoli 26 kilogramov. To so istoletni mladiči, ki praviloma še sesajo mleko pri materi. Od maja lani je bilo v enem letu na račun odločb Agencije RS za okolje in pravilnika ministra Bogoviča skupno izločenih natanko 110 medvedov.
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, ki ga vodi Stanko Valpatič, je bilo nad prakso ministrstva, ki je zadolženo za varovanje in ohranjanje slovenske narave in naravnih znamenitosti, povsem zgroženo. Ukrepe in ravnanje slovenske vlade in pristojnega ministrstva so po njihovi vsebini označili za genocidne. Za poboj tretjine oziroma četrtine populacije dveh ogroženih vrst ter za sprejem sporne odločitve po njihovem mnenju ni ne zakonske podlage in ne strokovnih argumentov. V Valpatičevem društvu so se lani, ko so državni lovci pod vodstvom Zlatka Ficka v Primožih pri Kočevski Reki brutalno likvidirali mlado medvedjo družino, dodobra zavedeli, kaj se v nasprotju z uradnim zavarovanjem velikih zveri dogaja v slovenski naravi. Začudeni so, da pri tako občutljivih zadevah, kot je načrtovanje in izvajanje odstrela, ne sodelujejo neodvisni strokovnjaki in ni razumnega odločanja. Še več, vlado in pristojno ministrstvo obtožujejo, da pod vplivom vsemogočnega lovskega lobija skozi stranska vrata nezakonito uvaja redni lov na ogrožene vrste, ki je sicer popolnoma prepovedan.
Medved na Pahorjevem krožniku
Danes že nekoliko pozabljena vlada Boruta Pahorja je na prvi seji po izgubljenih državnozborskih volitvah decembra leta 2011, ko naj bi opravljala le še tekoče posle, poskrbela, da se s pobitimi medvedi in deli njihovih teles lahko trguje. Trgovanje z ogroženimi vrstami je v svetu namreč strogo prepovedano. To početje je razumljeno kot skrajno sprevrženo in ima pravno-formalno status nezakonitega ravnanja, za kršitve so zagrožene visoke denarne ali celo zaporne kazni. Slovenija je kot podpisnica konvencije CITES, ki ureja to področje, to dolžna spoštovati. V skladu z določili mednarodne in domače zakonodaje so možne tudi določene izjeme, ki jih v skladu s prej navedenim sprejmejo posamezne države. V Sloveniji glede tega vprašanja ni bilo nobene razprave ali razumnega posveta o tej izjemno občutljivi tematiki. V zatišju vrhunca političnega kolapsa je Pahorjeva vlada velikodušno podarila lovski bratovščini komercialni monopol nad populacijo slovenskega medveda.
Pahorjeva vlada je legalizirala trgovanje z ogroženimi vrstami živali po mednarodnem škandalu z medvedjim mesom. Severna liga, ena najbolj radikalnih populističnih strank v zahodni Evropi, si je namreč tistega poletja omislila piknik v pokrajini Trentino. Za goste so iz Slovenije uvozili 53 kilogramov medvedjega mesa, saj so z dogodkom nasprotovali naseljevanju rjavega medveda v tej pokrajini. »Nenavadno« in »barbarsko« sta namero radikalcev obsodila tedanja zunanji minister Franco Frattini in ministrica za okolje Stefania Prestigiacomo. Nakano jim je z zaplenitvijo mesa preprečil specializirani oddelek karabinjerjev. Razlog: meso so uvozili brez ustreznih dovoljenj.
Vrsta rjavi medved je kljub relativni številnosti ogrožena vrsta in je uvrščena na rdeči seznam ogroženih živalskih vrst. Rjavi medved je po kategoriji IUCN opredeljen kot prizadeta vrsta (oznaka E – endangered), to pomeni, da ji grozi izumrtje, če se bodo dejavniki ogrožanja še nadaljevali. Najbolj ga ogrožajo uničevanje in krčenje življenjskega prostora, prekinjanje selitvenih koridorjev in onemogočanje stikov z osnovno populacijo, na primer z zgraditvijo avtocestne in železniške infrastrukture, in lov. Nobenega dvoma ni, da o vrsti rjavi medved vemo še mnogo premalo. Slovenska populacija rjavega medveda po ocenah strokovnjakov šteje 440 osebkov. Čeprav gre za rezultat in oceno iz zdaj že daljnega leta 2007, velja podariti, da je takšno število občutno premalo za kratkoročno ohranitev vrste rjavega medveda in njegovo naravno naselitev alpskega prostora. Minimalna viabilna populacija rjavega medveda je vsaj 1000 živali oziroma več kot dvakrat toliko, kolikor ocenjujejo, da naj bi jih danes živelo v Sloveniji. Če populacija ni toliko številčna, da bi se v njej lahko izravnavale izgube zaradi odklona od enakomerne spolne strukture, zagotovitve genske raznolikosti, nepredvidljivih dogodkov v okolju in čezmernega poseganja v populacijo, se ji piše črna prihodnost.
Pred aktualnim ministrom za kmetijstvo in okolje Dejanom Židanom je nemara težka odločitev. Na svoji mizi ima gotovo že »strokovni predlog« Zavoda za gozdove Slovenije za poboj medvedov in volkov v novi lovski sezoni, ki se zvečine začne z oktobrom. Kako se bo odločil? Bo prisluhnil glasu razuma in bo v skladu z demokratičnimi standardi in slovensko zakonodajo zavrnil poboje velikih zveri? Ali pa bo slepo sledil lovskemu lobiju, ki zajeda slovensko naravo in naravne znamenitosti, vključno z rjavim medvedom in volkom, ki mu na Slovenskem grozi izumrtje? Dandanes se Auerspergov spominjamo po njihovih pozitivnih ukrepih in delih.