Ljubljanica in njene zanimivosti

Ljubljana, 20. septembra – Po vseh križih in težavah se bližajo letošnja gradbena dela v Ljubljanici svojemu tolikanj zaželjenemu koncu. Sicer imamo že jesensko vreme in bo kmalu pritisnila zima, da ne bo več tako hudo občutiti smradu, se vendarle vsi veselimo tega dogodka. Zvečer, dne 18. t. m. je bilo dno Ljubljanice od frančiškanskega mostu do cukrarne srečno zbetonirano. Tako je Ljubljanska gradbena družba kljub vsem naporom dovršila delo ob pravem času, celo en dan poprej. Delavci so v polni meri izvršili svojo dolžnost, saj so popoldne in zvečer omenjenega dne zbetonirali 19 m dna. Dno je zaključeno z močno betonsko nogo, ki sega nekaj nad 1 m pod betonsko ploščo. Dolžina doslej zbetoniranega dna znaša 868 m. Za to delo so porabili 8000 kubičnih metrov betona, za katerega je bilo potrebno 1,600.000 kg cementa. Odkopanega dna je okrog 72.000 kubičnih metrov, ki je bilo prepeljano v 90.000 vozičkih v jamo na Ljubljanskem polju. Po vsem tem spada regulacija Ljubljanice nedvomno med največja javna dela, kar jih je naše mesto kdaj doživelo.

Zdaj vlada v Ljubljanici še vedno zelo živahno življenje in na bregovih je še vedno dovolj radovednežev, ki ostro zasledujejo potek letošnjih zaključnih del. Res občudovanja vredno je dno pri frančiškanskem mostu, kjer sejejo delavci skozi velike mreže grušč. Ekonomija je vsepovsod v strugi zelo vidna, saj zbetonirano strugo dobesedno pometajo. Iz vode pobirajo delavci, obuti v visoke gumijaste škornje, deske in razno gradbeno tramovje, da bi ga ob nalivu ne odnesla voda. Seveda je na obeh bregovih nemalo zabavljačev, ki godrnjajo, naj bi rajši izpustili vodo in tako Ljubljančane vsaj za en dan rešili nič kaj prijetnih vonjav. No, delavci se kaj malo zmenijo za te, časih obupne tožbe. Mirno brodijo po vodi, lovijo les in so v veliko veselje gledalcev nenavadno vljudni. Časih prirajža po krasno zeleni ali krasno sivi Ljubljaničini gladini pol metra dolga, nevihtnosiva podgana. Delavec naglo poišče na gladini plavajočo veliko cunjo ali plahto papirja, jo z dolgim drogom prikrmari k sebi, jo dvigne in s spretnostjo cirkuškega žonglerja pokrije nam vsem dobro znano zver, da bi se kdo nad to grdobo predolgo ne zgražal. K temu je treba pripomniti le še to, da imajo te »majhne in lepe živalce« pred frančiškanskim mostom pravi letni teater. Hm, malo čuden nadomestek...

Takle izprehod ob Ljubljanici je kljub vsem kongresom, gostom, sejmom in krokadam dobro došlo razvedrilo. Človek, ki si od samega zadovoljstva robec tišči na nos, vpraša naše nabrežne prebivalce, ali kaj čutijo. In kako je potem presenečen, ko izve, da prav nič ne čutijo. Kdo ve, če ne bo posledica te navade in brezobčutja pri potomcih kak atavizem v zvezi s čutom, katerega instrument je nos. Že 25 let trpijo ti ljudje, kdo bi jim potem zameril!

Najbolj živahno je pa na dolnji strani šentpetrskega mostu. Brž ko se človek mostu približa, ga preseneti šumenju slapa podoben trušč. Zadeva je res čudna in da našim tehnikom izrazimo priznanje, kar dobro izvedena. Od glavnega kanala na levem bregu je napeljan k desnemu bregu močan lesen žleb, ki teče vzdolž desnega betonskega zidu in po katerem se izliva deroč potok ekskrementov v strugo pri cukrarni. Tega šuma se človek kmalu navadi, prav tako kakor hlapov, ki se dvigajo iz žleba. Zamakne se v konec betonskih obrežnih zidov, na katerih sta dva velika mlaja, okrašena z narodnimi trakovi. Preko struge od mlaja do mlaja je pa napeta žica, na kateri visi v sredini velik venec iz smrekovih vejic, prav tako olepšan kakor mlaj. Človek bi šel, tako je prevzet, takoj na veselico. Delo slavi zmago.

Odtod dalje do cukrarne je dno struge spet velika siva strahotno razmesarjena rana, po kateri kar mrgoli delavcev in vozičkov. Poglabljajo zadnji del struge. Na robu zbetoniranega dna grade nasip iz ilovice, ki bo nocoj dovršen. V nekaj dneh bodo pa tudi vsa dela končana. Po zelo veliki strmini od dna na vrh brega so položene tračnice. Po tej strmini teko neprenehoma polni vozički navzgor, prazni v naglem diru navzdol. Spušča in dviga jih jeklena vrv, pripeta na tuljavo motorja na bencinski pogon. V strugi sami, ki je preprežena s tiri, pa vršita manevrsko službo dva motorja, ki zganjata naložene vozičke do vznožja strmine, prazne pa odvažata na to ali ono mesto odkopavanja. To delo, ki je res vzorno organizirano, je vredno opazovanja. Gledalcev je na desnem bregu od jutra do večera dovolj.

Nekaj korakov dalje. Pri cukrarni smo. Treba se je ustaviti. Struga je taka, kakor da se je v njej izgubila mavrica ali pa da je kak slikar vrgel kako od sile moderno, razmazani paleti podobno sliko. Tu je resnično kraljestvo vseh dobrot, ki jih od sebe vrže razkošno in bedno živeče mesto. Tu je pravi raj za vse tiste, ki imajo resen namen pisati lirične pesmi, zakaj vonjave s te njive bacilov je na vsak način treba ovekovečiti, da nas pozni zgodovinar ne bo grajal kot slabe kroniste.

Za letos, upajmo, je pesem Ljubljanice končana, rime in pesniška mera za bodoče delo so skrivnost novega leta. Južni del mesta naj se, in prav stori, pripravi že letos. Nihče se pa ne more pritoževati, da nismo imeli letnega gledališča, in to celo z vsemi pritiklinami.

Po vsej Ljubljanici zavlada kmalu tišina. Motorji za mešanje betona že nekaj dni molče. Ko pride prvi jesenski, mrzli deževni teden, tedaj se voda vlije izza zapornic. Ljubljanica doživi – poplavo, naš meščan pa odrešenje.

Jutro, 21. septembra 1933