Arheologija rock'n'rolla je bogata z albumi, ki odlično povzamejo duha in vsebino nekega časa. Vodja zasedbe The Kinks Ray Davies jih je že leta 1966 posrečeno označil kot »posvečene sledilce trendov«. Nemalo je tudi takšnih, ki brezciljno životarijo v preteklosti ali v kreativni nemobilnosti capljajo za časom, bolj redki pa so tisti, ki jim uspe napovedati čas in trende, ki se šele nameravajo zgoditi. In to je zgodba o enem izmed njih.
Čustva namesto dovršene izvedbe
V biografskem filmu Camerona Crowa Skoraj popularni, katerega dogajanje je postavljeno v leto 1973, se »Crowe« sprehaja z Lesterjem Bangsom, ki pravi, da je rock'n'roll mrtev in da so to, čemur smo priča, njegovi zadnji izdihljaji. Ta opazka radikalnega glasbenega kritika, ki je le nekaj let prej raztrgal celo čislani prvenec Kick Out the Jams skupine MC5, je bila po svoje na mestu, saj na drugi strani ameriškega kontinenta ni mogel vedeti, kaj šele slišati, da v newyorškem podzemlju že brbota nova vznemirljiva energija, ki samo čaka (ne)primeren trenutek, da udari na plan. Na pogorišču Velvet Underground se do tistega trenutka praktično ni dogajalo nič zanimivega, dokler stvari v roke niso vzeli New York Dolls ter zaživeli (in kmalu umrli) v maniri Morrisonovega krika: »Želimo svet in hočemo ga sedaj!«
In New York Dolls so se dobesedno tako tudi obnašali – četudi sprva niso vedeli, da bo tako. David Johansen, Johnny Thunders, Arthur Kane, Sylvain Sylvain in Jerry Nolan so samo želeli preganjati dolgčas ter izživeti sanje, ki jih ima vsak mulc, ko poprime za instrument – da svojo mladost, agresivnost in hedonizem prevede skozi ustrezne glasbene idiome. Govor je seveda o bazičnem, enostavnem rhythm'n'bluesu, zaigranem brez vsakršnega usmiljenja. New York Dolls namreč niso bili obremenjeni z okorelimi in zaostalimi pogledi na tradicijo, niti z lastnim instrumentalnim (ne)znanjem. Že takoj so spoznali, da bistvo glasbe ni v dovršeni izvedbi, temveč emociji, in tako sprovocirali mit o posebnosti rock'n'rolla. »Ko si videl igrati njih, si spoznal, da je tega sposoben vsakdo,« je zapisal Tony Parsons.
Preroki časa, ki je prihajal
Ko so se New York Dolls pojavili na sceni, so bili kritiki zmedeni. Preprosto niso vedeli, kako bi do njih pristopili ali kam bi jih uvrstili. Tisti, ki so iskali »attitude«, so ga dobili. Tisti, ki so iskali glamur, prav tako. Tisti, ki so zahtevali upor in aroganco – no, tudi njih niso pustili na cedilu. Vendar so šle lutke iz New Yorka še dlje – vse do tedaj slišano in videno so prignale na rob skrajnosti. In povečini tudi prek njega. Bili so zastrašujoče resnični, subjektivni in samodestruktivni. Dosledno so se izživeli in niso izgubljali časa, saj nihče od njih ni bil prepričan, kaj, če sploh, ga čaka naslednji dan. Vse, kar se je dogajalo njim, se je dogajalo tudi junakom njihovih pesmi. Od prvega dne naprej so slavili izvorni rock'n'roll, svoje mesto in svobodo – iz naftalina so potegnili izgubljenega posameznika, ki ga je histerična množica pregnala iz rock'n'roll pesmi. New York Dolls so ga našli v svojem mestu, ga oblekli v žensko garderobo in ga iz podzemlja pripeljali na ulice New Yorka. O posledicah niso razmišljali. Vsi ti impulzi nekontroliranega hedonizma in apetita za samouničenje so odtisnjeni na istoimenskem prvem albumu, ki je izšel poleti leta 1973. V njem je shranjena vrhunska filozofija pastiša, od ranih The Rolling Stones prek anarhične garaže in drže The Stooges ter glamurja T-Rex do dekliškega popa šestdesetih let – ali kot bi »poslušali Chucka Berryja na amfetaminih«, so pozneje zapisali v NME. Že uvodni krik z albuma, Personality Crisis, je New York Dolls krstil v preroke glasnega in umazanega rock'n'rolla ter ponastavil mitologijo (punk)rockovske mitologije z vsemi njenimi atributi, vključno s seksom, mamili in razbitimi hotelskimi sobami. Nič pametnega, boste dejali, a še zdaleč ni tako. Njihova potentnost je rock'n'rollu dala potrebno dozo adrenalina, najsi so jo črpali iz socialnih komentarjev (Vietnamese Baby) ali poiskali v demimondu New Yorka (Looking For a Kiss, Bad Girl, Subway Train). Predvsem so dali vedeti, da obstaja tudi drugačen svet (Private World), v katerem je dovolj prostora za silovite nalete (Pills), razglašene kitare in zlomljene ritme, deklamacije in provokacije ljudi, ki so že nekaj let pred Neilom Youngom vedeli, da je v rock'n'rollu bolje zgoreti kakor zbledeti.
New York Dolls so s svojim istoimenskim prvencem zarezali v najbolj zdravo tkivo uporniškega rock'n'rolla in z njim – prek spominov in z ubijalskim ritmom – upravičili vsak trenutek svojega obstoja in nagovorili čas, ki je šele prihajal. Ko se je okolica končno zavedla, kaj se je pravzaprav zgodilo, so že izginili s scene. Tega, kar so počeli, je bilo preprosto preveč – in bilo je prekmalu, kar so navsezadnje spoznali tudi sami (Too Much, Too Soon).