Nadnaslavljanje gledaliških predstav ni nikakršna novost v kontekstu raznih gostovanj ali festivalskih uprizoritev, medtem ko za redno prevajanje v kakšen tuji jezik za zdaj skrbi le Slovensko stalno gledališče Trst, ki vse uprizoritve že kar nekaj let opremlja z italijanskimi nadnapisi, kar je bila za zamejsko gledališče skorajda nujna poteza. A o tujem občinstvu na domačih tleh so začela postopoma razmišljati tudi druga gledališča. Slovensko mladinsko gledališče (SMG) bo tako v novi sezoni ponudilo abonma Erasmus, ki naj bi bil namenjen tujim študentom ter vsem drugim ljubiteljem gledališča, ki ne razumejo slovensko; Gledališče Glej pa je že junija uvedlo projekt Glej, in English, ki bo od oktobra dalje vsako prvo soboto v mesecu prikazal predstave za tujce, bodisi odigrane v angleškem jeziku bodisi opremljene s tujimi nadnapisi.
Prenos na domači oder
»V Slovenskem mladinskem gledališču že sedem let pripravljamo gledališki festival Prelet, na katerem so zaradi obiska selektorjev in umetniških vodij gledališč iz tujine naše predstave z nadnapisi prevajane v angleščino, včasih tudi francoščino, italijanščino ali španščino. Opazili smo, da je festival iz leta v leto bolj zanimiv tudi za preostale ljudi, ki živijo v Sloveniji, pa ne govorijo slovensko. Poleg tega naše gledališče gostuje po vsem svetu in predstave vselej prevajamo v jezik okolja, kjer igramo, kar pomeni, da za določene predstave prevodi v različne jezike že obstajajo in ni razloga, da jih občasno ne bi uporabili tudi na domačem odru,« povod za uvedbo abonmaja Erasmus razgrne direktorica in umetniška vodja SMG Uršula Cetinski.
Abonma vključuje štiri predstave. Pasolinijev Amado mio v režiji Ivana Peternelja ter Zločin in kazen v priredbi in režiji Diega de Bree bosta nadnaslovljena v angleškem in španskem jeziku, avtorska projekta Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! Oliverja Frljića in Portreti II Vita Tauferja pa bosta pospremljena z angleškimi in francoskimi nadnapisi. »To je prva različica našega Erasmusa, na repertoarju pa imamo še več kot dvanajst predstav, ki bodo prišle v poštev v prihodnosti,« pristavlja Uršula Cetinski, ki za zdaj ne vidi potrebe po prevajanju celotnega repertoarja, saj bi to za seboj potegnilo dodatne stroške.
Dovolj tujega občinstva
V SNG Drama Ljubljana so prvi poskus nadnaslavljanja predstav z angleškimi nadnapisi izvedli decembra lani in ker je bila ta pobuda razmeroma dobro sprejeta, je želja ravnatelja Igorja Samoborja, da bi v prihajajoči sezoni vsako predstavo, če bo to izvedljivo, nekajkrat uprizorili tudi z angleškimi nadnapisi. »Če se bo pojavilo dovolj veliko povpraševanje, bomo uvedli tudi abonma, ki bo ponudil možnost spremljanja naših predstav v tujem jeziku,« zatrjuje.
»V prid nadnapisom govori dejstvo, da je v Ljubljani veliko tujih predstavništev in veleposlaništev ter turistov in tujejezičnih ljudi, ki ne morejo spremljati naše gledališke produkcije, a bi jo mnogi med njimi prav gotovo radi. Brez nadnapisov si o našem gledališču ne morejo ustvariti mnenja. Verjetno po krivici zanemarjamo možnost predstavljanja, ki bi imela širše odmeve,« se zaveda ravnatelj ljubljanske Drame. Umetniški vodja Gledališča Glej Marko Bratuš pa primakne: »Tujega občinstva je pri nas dovolj, vendar ga je treba najprej navaditi, da se tudi predstave rednega programa nadnapisuje.«
Da je odstotek tujejezičnega občinstva pri nas zadosten razlog za nadnaslavljanje, meni tudi direktorica in umetniška vodja Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) Barbara Hieng Samobor, a prednost na tem terenu daje tako ali drugače deprivilegiranim. »Po tem, ko smo v želji, da obisk gledališča omogočimo, olajšamo ali olepšamo tudi hendikepiranim obiskovalcem, smo zgradili dvigalo za invalide, lani uvedli serijo bralnih uprizoritev za slepe in slabovidne, letos pa imamo v načrtu reprize predstav s slovenskimi nadnapisi za gluhe in naglušne.«
Uničevanje čarovnije?
Čeprav nadnapisi v gledališču podirajo jezikovne prepreke, se postavlja vprašanje, ali so nemara lahko tudi moteči za spremljanje predstave. Igor Samobor je prepričan, da gledanje predstave ob branju teksta na zaslonu ne omogoča popolnega doživetja, saj v tem primeru živo dogajanje, ki je razpršeno po odru, težje spremljamo. »Gledališče govori z jezikom, ki ni samo verbalen.« Marka Bratuša pa skrbi, da nadnapisi uničujejo »čarovnijo gledališča, ko osvetljujejo namenoma temen prostor in gledalcem razkrijejo nekaj, kar ni bilo namenjeno, da bi videli«. Sicer pa je mnenje, da nas, glede na to, da smo že povsem vajeni podnapisov na televiziji, tudi v gledališču ne bi smeli motiti, lahko pa na odsekih, kjer je dovoljene nekaj improvizacije, povzročajo preglavice tehničnemu osebju.
Uršula Cetinski poudarja, da se emocionalni naboj od uprizoritve do uprizoritve sicer v odtenkih spreminja, a so predstave izjemno natančno zrežirane, besedilo pa je vselej isto, zaradi česar nadnapisi ne vnašajo odstopanj v kakovosti. »Gledalcu omogočajo, da spremlja zven jezika, hkrati pa razbira njegov pomen, kar pri prevajanju s pomočjo slušalk, ki je ponekod v navadi, ni mogoče.«
