Spravili so se pred dvajsetimi leti

Medtem ko v Sloveniji že vse od osamosvojitve iščemo pot do sprave zaradi dogodkov med drugo svetovno vojno in po njej in ko je te dni spet v ospredju postavitev spomenika žrtvam vseh vojn v Ljubljani, saj se je iztekel javni natečaj, tako da bo sredi oktobra znano, kateri od 39 predlogov bo morda (morda pa tudi ne) postavljen v bodočem Južnem parku (ki ga zdaj sploh še ni) ob Kongresnem trgu, pa so visoko v poljanskih hribih za svojo spravo poskrbeli že pred natanko dvajsetimi leti. 24. oktobra leta 1993 so vaščani na cerkvico postavili spominsko ploščo v spomin padlim v drugi svetovni vojni, na kateri so imena padlih talcev, partizanov, domobrancev in nemškega vojaka.

Zgodbo o dogajanju med drugo svetovno vojno ter po njej, pa tudi kako je prišlo do postavitve spominske plošče in zakaj so na Gabrški Gori na ta simbol še kako ponosni, dobro pozna »mežnarica« Milena Dolenec, ki se je priženila na kmetijo Pr' Mežnarji. S te kmetije je med drugo svetovno vojno življenje izgubilo veliko sinov. »Cela vas je bila od začetka vojne zelo za partizane, saj so vsi vedeli, da se borijo za domovino, zato so se jim fantje tudi pridruževali. Tudi na tej kmetiji. Enkrat pa je neki politkomisar sredi vasi razlagal, kako bo treba pregnati duhovščino, kmetom zemljo odvzeti in materam otroke ter jih vzgajati brez vere. Naši ljudje pa so tukaj zelo verni in so začeli govoriti, da za kaj takega se pa že ne bodo borili,« je morda kar tipično zgodbo slovenskih vasi pripovedovala Dolenčeva. V vasi je prišlo do razkola, tudi do požigov in morije, a kot meni sogovornica, ne toliko zaradi ideologije. »Na tej kmetiji so bili zelo napredni, dobro so živeli. Ena od vaških deklet se je hotela poročiti z enim od fantov, pa je ta ni maral. Ko so bili partizani v vasi, je beseda dala besedo, na kmetiji so bili takrat že proti partizanom in ti so jo zažgali ter zminirali. Sinovi so že prej pobegnili, eni so se pridružili domobrancem, dva sta bila ustreljena kot talca, eden je prebegnil v Argentino, nekaj pa jih je po vojni prišlo nazaj in so jih pobili komunisti. Tako je bilo,« je zgodbo povedala Milena Dolenec.

Ponosni na spominsko ploščo

Po osamosvojitvi pa sta takratni ključar in takratni župnik prišla na idejo o skupnem obeležju padlih med vojno in po njej. Vaščani so bili za to, zamere so bile takrat po večini že pozabljene. »Dokaz za složnost v vasi sta lepo urejeni cerkev in njena okolica. Vsi skrbimo za to. Sem zdaj pride veliko pohodnikov, mnogi se ustavijo pri meni, da jim cerkev tudi razkažem. In mnogi se začudijo tudi nad spominsko ploščo. A mi smo na ta simbol ponosni. Prav je, da smo tako naredili. Med mladimi pa so te medvojne delitve tako in tako že zbledele,« je še dejala Milena Dolenec. Kot mnogi v vasi je prepričana, da je v vojni težko vedeti, kaj je prav in kaj ne. Še danes, ko je mir, je težko. »Takrat med vojno je šlo bolj za nevoščljivost in stare sosedske zamere kot pa za ideologijo, se mi zdi. Mladi fantje so bili. Ljudje. Eni z ene strani nahujskani, drugi z druge. Hudič je pa plesal.« V teh hribih takrat pred sedemdesetimi leti, v Ljubljani pa na ognju ideologije še danes.