Večino državljanov je seveda najbolj zbodla podražitev letne vinjete s 95 na 110 evrov. Morda bo kdo od državnih odločevalcev skušal to podražitev argumentirati z dejstvom, da so tudi Avstrijci letos podražili svojo vinjeto. Vendar se je njena cena dvignila za samo 2,6 odstotka, kar je v skladu z rastjo življenjskih stroškov, slovenska podražitev pa je kar 15-odstotna!

Vznemirja tudi uvedba 220 evrov drage vinjete za kombije. Zaradi nje bodo lastniki kombijev, enoprostorcev in terenskih vozil v prihodnjih dneh zaskrbljeni čepeli ob svojem vozilu in ob kolo naslanjali meter v upanju, da njihov avto nad prvo osjo ni višji od 130 centimetrov, ker bodo, če je višji, plačevali podvojeni strošek.

Nesporno je ta podražitev povsem zgrešila tarčo, država bi namreč morala prvenstveno povabiti k blagajni predvsem tiste avtoprevoznike, ki se z lahkimi dostavniki z nosilnostjo do 3,5 tone množično prevažajo po naših avtocestah. Njih pa napovedana podražitev vinjete ne bo pretirano zabolela, saj bo cena njihovega prevoza še zmeraj bistveno nižja v primerjavi z obremenitvijo težjih tovornih vozil, ki bodo morala plačevati rekordno drage cestnine.

Najbolj smotrna rešitev, kako vzpostaviti red na slovenskih avtocestah in zagotoviti višje prihodke, bi bila uvedba sistema elektronskega cestninjenja v prostem prometnem toku. Vendar za naložbo v ta sistem noben slovenski center vpliva ni zainteresiran. Ni pri srcu Darsu in z njim povezanim firmam, ki jim sedanje razmere ustrezajo, ker lahko iz leta v leto brez razpisov dobivajo donosna naročila za vzdrževanje zastarelega sistema ABC. Obstoječi avtocestni divji zahod ustreza tudi domačim avtoprevoznikom, zato ne preseneča njihov medel odziv na podražitve cestnin za tovorni promet.

Ni namreč potrebna velika premetenost za vožnjo po naših avtocestah po tarifi 0 (nič) evrov za kilometer. Za primer: že brez izogibanja čelnim cestninskim postajam je možna brezplačna vožnja od Slovenske Bistrice do Svetega Jurija ob Ščavnici. Če voznik nato zaobide postajo v Dragotincih, lahko zastonjkarsko vožnjo nadaljuje vse do madžarske meje. Če bi Slovenija imela vzpostavljeno sodobno elektronsko cestninjenje, bi po sedanjih tarifah avtoprevoznik na opisanem odseku plačal med 14 in 43 evri. Zdaj pa Dars od iznajdljivih šoferjev na tem odseku – kot tudi na mnogih drugih – ne pokasira niti centa.

Če vse te izpade prihodkov prištejemo k izgubam, ki jih že vsa leta povzroča luknjičavo pobiranje cestnin v tovornem prometu, ne bi bil presenetljiv podatek, da Darsu spolzi iz rok tudi več kot 100 milijonov evrov na leto. Vodilni avtocestarji seveda ne bodo nikoli priznali tega podatka, raje se bodo prostodušno izgovarjali, da nimajo izračuna, kako uspešen je njihov sistem cestninjenja. Sprenevedanje je pač njihova temeljna strategija. S podražitvijo cestnin nimamo nič, to je v izključni domeni vlade, sporočajo iz centrale Darsa. Ni jim nerodno javno zatrjevati, da nimajo evropske primerjave cen cestnin za tovorni promet, ki bi razkrivala, kam se na tej lestvici uvršča Slovenija.

No, po zaslugi Dnevnika jo zdaj imajo. In ne bodo mogli več zanikati, da so slovenske cestnine za tovorni promet najdražje v primerjavi z osmimi državami EU. Še eno prvo mesto, na katero ne moremo biti ponosni.