Komunikacija na daljavo, ki je slišečim samoumevna, je gluhim otežena. Tako je šele telefaks gluhim omogočil, da so lahko sporočilo poslali na daljavo. Naslednji korak k večji kakovosti življenja gluhih so prinesli prenosni telefoni, s katerimi so lahko poslali sporočilo. Danes mobilni telefoni ponujajo tudi videoklic, s pomočjo katerega se lahko gluhi pogovarjajo v znakovnem jeziku. Tovrstno komunikacijo so omogočili tudi računalniki.
Spremenjena vloga tolmačev
Razvoj tehnologije je povzročil tudi premik dela pri tolmačih za znakovni jezik: če je prej njihovo delo potekalo predvsem ena na ena, torej neposredno z gluho osebo, je zdaj mogoče tudi tolmačenje na daljavo. Ali bo videotehnologija prispevala k vse manjšim potrebam po tolmačenju ena na ena in vlogi tolmača nasploh? O tem so razpravljali na konferenci Evropskega foruma prevajalcev znakovnega jezika, ki je minuli teden v organizaciji zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik potekala v Ljubljani. »Menimo, da je tolmačenje na daljavo mogoče in kakovostno v primerih kratkih informacij, na primer v klicnem centru, tehnologija pa tolmača ne more zamenjati,« meni Jasna Bauman, direktorica zavoda. Tolmačenje na daljavo ima tudi slabosti: tolmač in gluha oseba na primer nimata možnosti predhodnega pogovora, v katerem bi poenotila določene kretnje, saj znakovni jezik ni poenoten in tudi v Sloveniji gluhi na različnih območjih uporabljajo drugačne kretnje za isto besedo. Prav tako gluhi veliko povedo že z obrazno mimiko, ki pa na zaslonih prenosnih telefonov zaradi ne dovolj ostre slike ni dovolj izrazita in je komunikacija lahko okrnjena, je pojasnil Matjaž Juhart, tolmač in generalni sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. Vse te novosti zahtevajo tudi razvoj določenih novih spretnosti pri tolmačih.
»Gluhi si želimo izbire. Tako kot imajo slišeči več komunikacijskih kanalov, si tudi mi želimo enako. Pri zdravniku na primer želimo osebno prisotnost tolmača, drugod zadošča tehnologija,« je ponazorila Nina Orešnik. Povedala je, da je nova tehnologija prinesla čudež v njeno življenje, saj lahko s pomočjo teh naprav samostojno živi in je v stiku s starši, staro mamo, prijatelji... Po drugi strani tolmač ostaja most med gluhimi in slišečimi, brez njega gluhi ne morejo speljati številnih dejavnosti.
Klicni center
Razvoj tehnologije je omogočil vzpostavitev klicnega centra, v katerem od leta 2009 ljudem z okvaro sluha ponujajo različne informacije in posredujejo storitve. »Pred kratkim se nam je doma pokvaril hladilnik. Poklical sem klicni center, naročil popravilo in že čez pol ure je bil serviser pri nas. Zgodilo se mi je tudi, da se mi je ponoči pokvaril avto. Poklical sem klicni center, povedal, kje sem in kaj se je zgodilo, in pomoč je hitro prišla. Vse to v preteklosti ni bilo mogoče,« je ponazoril Mladen Veršič, novi predsednik Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. V svetu že obstajajo aparati, s pomočjo katerih lahko gluhi, ki niso vešči uporabe tehnologije, s pritiskom na gumb sporočijo, kje so. Gluhi v Sloveniji spadajo med socialno šibkejše skupine, a so edina kategorija, ki jim država ne zagotavlja pripomočkov, ki bi jim olajšali življenje, je opozoril Veršič. Tak osnovni pripomoček sta zanje prenosni telefon in računalnik. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki je bil sprejet pred enajstimi leti, je sicer predvidel pravilnik, na osnovi katerega bi gluhim zagotovili pripomočke, »a konkretnih korakov v tej smeri še ni«, je povedal Juhart.
Ne razumejo potreb gluhih
Gluhi – v Sloveniji je 916 gluhih ljudi, med njimi je 41 dijakov in študentov – imajo po zakonu pravico do navzočnosti tolmača v vseh postopkih pred državnimi organi, v javni upravi, zdravstvu in izobraževanju, na primer pri študiju na univerzi. Ob tem lahko izkoristijo pravico do 30 ur prisotnosti tolmača na leto po lastni presoji, študentje in dijaki pa sto ur.
»A je izobraževanje rakava rana, saj kljub zakonu in prizadevanju različnih organizacij do danes ni v Sloveniji enega študenta, za katerega bi bila fakulteta pripravljena kriti stroške tolmača,« je povedala Jasna Bauman. Stroške tolmača mora namreč kriti inštitucija, kjer pomoč tolmača potrebujejo. Na fakultetah menijo, da ima gluhi študent pravico do tolmača le v postopkih, na primer v referatu za študente, na predavanjih pa ne, saj da gluhim študentom omogočajo, da sedijo v prvi vrsti in odčitavajo z ustnic predavatelja; prav tako, da je vsa literatura dostopna pisno v knjižnici. Ti argumenti ne vzdržijo, je opozorila Orešnikova, saj je v predavalnici, kjer pogosto sedi tudi sto študentov, nemogoče neprestano spremljati predavatelja, ki tudi hodi po predavalnici, piše na tablo ipd. »Vse fakultete so zgradile klančine za študente na invalidskih vozičkih, slepi študentje lahko snemajo predavanja, le gluhim ne omogočijo prisotnosti tolmačev in snemanja,« dodaja Juhart. Upajo, da bo tako prakso spremenil sodni postopek, ki teče na sodišču zoper eno izmed fakultet zaradi kršenja pravic gluhe študentke.
Na težave gluhi naletijo tudi v zdravstvu, saj nekateri zdravniki ne dovolijo prisotnosti tolmača. »Menijo, da če govorijo počasi in bolj na glas, bodo gluhi z branjem z ustnic in s tem, da jim kaj zapišejo na listek, dobili dovolj informacij. Prav tako se sklicujejo za zaupen odnos med zdravnikom in pacientom. A tako kot velja poklicna etika za zdravnike, velja tudi za tolmače,« pojasnjuje Jasna Bauman. Enako nerazumevanje izkazujejo nekateri psihologi in psihoterapevti, ki prav tako ne dovolijo navzočnosti tolmača pri pogovoru z gluho osebo, pa čeprav v takem primeru pogovora sploh ne more biti.
