Zgodovina slovenske popevke je ob spominih na začetke šlagerskega glamurja pri nas tudi zgodovina slovenskih tekstopiscev, ki so skrbeli, da so pevci peli vsaj znosna, če že ne kar dobra, včasih celo zelo dobra besedila. Med tistimi, ki so od začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja pisali podlago za popevke, so bili mnogi naši literati in mojstri besede, med njimi tudi Frane Milčinski, Gregor Strniša, Ciril Zlobec, Miroslav Košuta, Svetlana Makarovič, Branko Šömen, Ervin Fritz, Tone Pavček, Elza Budau in seveda – Dušan Velkaverh. Marsikdo med njimi je želel sicer popularni in največkrat lahkotni glasbi dodati tudi težje elemente, a zdi se, da je obveljalo, da so bili uspešnejši tisti, ki niso preveč komplicirali. Predvsem Milčinski in Strniša, ki sta mimogrede pisala tekste tudi za narodno-zabavne ansamble. Bila sta sicer natančna in vedno vsaj prepričljiva, če že ne dobra, a dejstvo je, da sta pisala besedila predvsem zaradi denarja. Še zlasti Strniša. Si predstavljate, da je ta veliki slovenski pesnik in dramatik odkupil družinsko hišo v Rožni dolini ravno z denarjem, ki ga je zaslužil z besedili popevk?
Besedila, ki zaživijo z glasbo
Pri Dušanu Velkaverhu gre za pisca ali kar velikega soustvarjalca slovenske popevke naslednje oziroma, če hočete, druge generacije, ki se pri pisanju popevk ni obremenjevala s pesništvom. Velkaverh se je rodil leta 1943 v Južni Ameriki, in sicer v Georgetownu v Gvajani, očetu, ki je bil ladijski kapitan, in angleški medicinski sestri, hčerki kolonialnega uradnika. Mladost je preživljal v New Yorku, Londonu, Beogradu in na Reki ter se, malce presenetljivo, naučil slovenščine šele pri trinajstih letih, saj se je prej pogovarjal s starši v angleščini in srbohrvaščini. Morda gre ravno v njegovem poznem srečanju s slovenščino iskati razloge, da se ob Gregorju Strniši in Elzi Budau naš najbolj plodoviti in največkrat nagrajeni pisec besedil niti za trenutek ne zateka v abstraktno pesništvo, ampak ga zanima predvsem besedilo, ki spremlja glasbo. Ravno zaradi tega občutka je v svojem času pisal tekste za vse pomembne slovenske skladatelje. Delal je Juretom Robežnikom (Mlade oči), z Jožetom Privškom (Ko boš prišla jemat slovo, mladost), z Mojmirjem Sepetom (Med iskrenimi ljudmi), Dečem Žgurjem (Dovolj je srce, ki zate gori) in Dejvijem Hrušovarjem (Dan ljubezni), če naštejemo zgolj po eno skladbo pri vsakem. Njegova besedila so prepevali vsi, ki so se borili na festivalih ali poskušali osvojiti vrhove lestvic: Bele vrane, Alfi Nipič, Bor Gostiša, Eva Sršen, Neca Falk, Srce, Janez Bončina, Mladi levi, Majda Sepe, Edvin Fliser, Janko Ropret, Braco Koren, Elda Viler, Ivo Mojzer, Marjana Deržaj, Pepel in kri, Hazard, Vlado Kreslin...
Morda bi lahko rekli, da ima Velkaverh, ki je svoj prvi festivalski tekst napisal leta 1968, s svojimi značilnimi besedili največji vpliv na tiste slovenske popevke, ki so konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let nadaljevale izročilo v nekakšnem hipijevskem ali posthipijevskem slogu. Marsikatera Velkaverhova besedila imajo več skupnega z Woodstockom kot z »mandolinami« in »orioni«, torej s pesniškimi frazami začetka šestdesetih. Bele vrane in Bor Gostiša pa tudi Mladi levi, za katere je pisal besedila, pojejo o hipijevski revoluciji in o dolgih laseh (Mini in maksi); Eva Sršen poje najstniški ljubezni in o cvetju (Ljubi, ljubi, ljubi, Pridi, dala ti bom cvet). Ob tem je Velkaverh napisal tudi nekaj bolj klasičnih popevk, ki so pobrale na festivalih kar nekaj nagrad, tako za besedila kot za glasbo. Takšni teksti se največkrat vežejo na Ljubljano ali na različne obletnice ali praznike (Ljubljančanke, Silvestrski poljub). Morda bi lahko zapisali, da je bil Velkaverh kot tekstopisec izjemen obrtnik, hkrati pa je imel občutek za čas, v katerem je pisal besedila.
Pisal je za vse, ki so kaj pomenili
Kakor koli že, v začetku sedemdesetih let je postal Velkaverh dobesedno nadaljevanje Gregorja Strniše z drugimi sredstvi – zelo ustvarjalen in inteligenten pisec, ki mu je bilo ves čas jasno, da je tovrstna poezija zgolj pomemben del popevke, ne pa njen edini smoter. Tako kot Strniša, ki se je menda svojih besedil kar malce sramoval, je tudi Velkaverh napisal kakih 600 besedil in njegovo najbolj uspešno obdobje so ravno sedemdeseta. A Velkaverh svojih besedil ni nikoli zanikal, še posebej ne v času, ko je naša nacionalna radiotelevizijska postaja razvila dva urbana, za tiste čase sodobna komercialna ansambla Pepel in kri ter Hazard. Obe ekipi sta svoje melodije podlagali praktično samo z Velkaverhovimi besedami. Včasih se zdi, kot da bi bil Velkaverh neuradni član obeh ansamblov, zato je obdobje zbora Pepel in kri verjetno tudi najpomembnejši del Velkaverhovega pisanja. Del skladb oziroma besedil iz časa skupine Pepel in kri je dobesedno ponarodel (Dekle iz Zlate ladjice, Dan ljubezni, Po bitki so generali vsi, Enakonočje), čeprav je šlo še vedno za nekakšno nadaljevanje Belih vran, torej za prenovljene popevke. Obdobje s Hazardi pa niti ni več čisto popevkarsko. Gre za Velkaverhov zadnji večji sklop besedil, tokrat za ansambel, ki je med prvimi pri nas koketiral z idejo »boy band« popularnosti, kot jo pozna tujina. Velkaverh je napisal Marie, ne piši pesmi več, Najlepše pesmi, Nena, Vsak je sam in še mnogo drugih besedil, s katerimi so bili Hazardi na prvih mestih slovenskih lestvic.
Morda bi lahko ob koncu izvzeli še nekaj besedil, saj je Dušan Velkaverh napisal kak verz za vsakega pevca, ki je imel na naši popevkarski sceni kolikor toliko zanimivo kariero, a za vseh 600 besedil pač ni prostora. Po drugi strani pa ima mojster popevkarskih rim nekaj celo za tiste, ki si želijo vedno znova slišati kak prijeten ton naše osamosvojitve. Seveda, gre za besedilo skladbe Moja dežela iz leta 1986; pel je Oto Pestner, pomagale so Strune, glasbo je napisal Jani Golob, skladba pa je bila podlaga za marketinški turistični spot, morda najbolj znano slovensko televizijsko reklamno sporočilo osemdesetih let.
V devetdesetih letih je Velkaverh napisal le še za vzorec besedil in se je s popularno glasbo ukvarjal predvsem kot založnik in član Sazasa. A v devetdesetih se je zgodilo tudi to, da kljub velikim poskusom naši nacionalni radiotelevizijski hiši ni uspelo zares uspelo prebuditi festivala Slovenska popevka, ki je Velkaverha pravzaprav lansiral v svet popularne glasbe. Dokaz je tudi to, da bo letos slovenska popevka konec septembra v studiu na Kolodvorski in ne na kakšni boljši lokaciji, ki jih po Sloveniji ne primanjkuje. A očitno primanjkuje, poleg denarja kakopak, občinstva, ki bi ga tovrstna glasba zelo zanimala. Šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta leta, v katerih je Velkaverh napisal svoja najboljša besedila, so za vedno mimo in kar predstavljamo si lahko, da bi občinstvo raje poslušalo njegove uspešnice kot pa različne poskuse mladih popevkarskih upov.