Za »ogrevanje« pred »prvim flavtistom Berlinskih filharmonikov« pa smo poslušali Slavnostno uverturo Lucijana Marije Škerjanca. Vedno znova ponavljamo, kako je prav, da se na koncertne sporede uvršča več domačih skladb, da se s tem utrjuje domača glasbena identiteta. Bojim pa se, da izbrano delo potrjuje prav tisto plat slovenske glasbene identitete, za katero bi bilo vseeno, če bi jo pozabili. Delo namreč kar prekipeva od neinventivnosti in celo estetske izmuzljivosti. Škerjanc je v svojo Slavnostno uverturo pretopil napev ljudske pesmi Kje so tiste stezice – tega je umetelno melodično obdelal in ga odel v zamazane impresionistične harmonije, celotnega aranžerskega dela pa v resnici ni več mogoče dobro ločiti od kakšne revijalne priredbe. S skladbo smo se tako dotaknili tenke meje s kičem.

Žal tudi naslednje delo, Ibertov Koncert za flavto in orkester, ne zdrži resne estetske presoje. Na koncertnih sporedih ga je obdržalo preprosto neestetsko dejstvo, da je koncertantna literatura za solistično flavto pač precej ozka. Na srečo pa se je skozi kačaste ovinke Ibertovega neoklasicističnega utripa, posejanega tu in tam s kakšno ironično pikantnostjo, prebijal Emmanuel Pahud, ki je kompozicijsko monotonijo presegel z neverjetno barvno spremenljivostjo. Pahud je bil v svojem solističnem partu ves čas »na delu«: iskal je iskrive detajle v robnih stavkih, poživljal utrip, povsem neprekosljiv pa je v liričnih kantilenah, kjer njegova flavta preprosto poje. Boljša skladba bi verjetno utrdila občutek popolnosti.

Drugi del koncert je končno prinesel vrednejšo skladbo, Šostakovičevo Prvo simfonijo, ki pa seveda potrebuje prebujeno branje. Kot simfonični prvenec je Šostakovičevo delo nenavadno bogato posejano s številnimi ironičnimi prebliski, humornimi izstopi in nato tudi čustveno nabitostjo. Dirigent Ivan Repušić je nekaj skladateljevega muzanja skušal ujeti v agogično precej spremenljivo taktirko, toda kljub takšnemu partiturnemu razgledu se idejni prebliski kar niso hoteli povezati v pravo simfonični celoto. Izkazalo se je, da ideje same niso dovolj, da je za dokončen polet potrebna tudi njihova elegantnejša eksekucija. Končni izplen tako ni mogel preglasiti celostnega občutka, da se je nova filharmonična sezona začela nekako tako, kot se je prejšnja končala: nezainteresirano.