Javna naročila bi morala biti načeloma dolgočasna reč, s katero imajo veselje le najbolj zakrknjeni pisarniški mački. A v Sloveniji jih pogosto spremljajo nadrealistični momenti, ki pritegnejo pozornost širše javnosti, državni aparat pa bi morali spravljati v globok obup. Gradnja mariborske urgence je med izstopajočimi primeri. Prvi poskus naročanja sta uspešno spodkopali podjetji, ki se na razpis sploh nista prijavili. Državna revizijska komisija je dala prav njunim pomislekom, da so kriteriji glede dosedanjih izkušenj podjetja z gradnjami v zdravstvu prestrogi oziroma da za prijavo na razpis ponudniki niso imeli dovolj časa. Če smo dobronamerni, bi lahko komisija s tem, ko je dala prav strani ponudbe in ne ministrstvu za zdravje, teoretično skušala pomagati. V drugo bi lahko na primer prispelo še več ponudb od prvotnih treh in te bi bile lahko še ugodnejše. S skrbjo, da se kakšnemu zasebnemu podjetju slučajno ne bi godila krivica, bi tako mimogrede pomagali tudi javnim financam.

A glej ga, zlomka, stvari so se v praksi spet obrnile čisto drugače, kot so si zamislili varuhi pravične obravnave ponudnikov. Podjetji, ki sta si želeli prijaznejših pogojev na razpisu, se na ponovljeni razpis nista prijavili sami. Namesto tega sta se prek konzorcija povezali z GH Holdingom, ki že prvič ni imel težav ne z referencami ne s prijavnimi roki, a je bil daleč dražji od najcenejšega ponudnika. Tega na ponovljenem razpisu ni več. Edino ponudbo, ki je še za pol milijona evrov dražja od ponudbe GH Holdinga na prvotnem razpisu, je prispeval konzorcij. Ob tem se je lahko prvi mož GH Holdinga Blaž Miklavčič s pravičniške pozicije pridušal, da so ohlapni pogoji glede izkušenj v ponovljenem razpisu precej »hazarderski«. Zniževati jih je pomagalo ravno podjetje, s katerim zdaj sodelujejo v konzorciju.

Cinizem, ki ga kažejo do države od njenega denarja odvisna podjetja, je vse manj prikrit, pomisleki o morebitnih kartelnih dogovorih pa razumljivi. A stiskanje v kot si je država s svojimi inštitucijami zakuhala kar sama. Vse bolj očitno je, da gre sistem javnih naročil, kakršnega so vzpostavili in ga vzdržujejo, prodajalcem tako na roko, da kupec vedno znova izvisi. Bodisi na račun prenapihnjenih cen, ki si jih naročnikom v zasebnem sektorju podjetja ne bi upala niti omeniti, bodisi prek prisilnega kupovanja slabše kakovosti ali pa neskončnega čakanja na nekaj, kar potrebuje takoj.

Mariborska urgenca je urgentna investicija – v vseh pogledih. Zaradi bolnikov, ki se zdravijo v neprimernih prostorskih razmerah, zaposlenih, ki tam težko delajo, in evropskih sredstev za urgentne centre, pri katerih se je treba držati rokov. Do neke mere je res, da so bila naročila za urgentne centre že sama po sebi objavljena (pre)pozno in se tudi zato tako mudi, a ne moremo mimo tega, da igro pri tem in pri večini naročil v zdravstvu vodijo ponudniki. O njihovih predrznih potezah in nesposobnih naročnikih lahko razpredamo v nedogled. Prav tako o tem, da morajo biti spremembe dobro premišljene. A ključna težava je, da se ponudniki s še tako spornimi prijemi v sedanjem sistemu javnih naročil znajdejo kot ribe v vodi.