Zakaj je Švedska tako pomembna za zborovsko glasbo?

Skandinavske dežele in Švedska na prvem mestu je v tem smislu prepoznavna že skoraj pol stoletja, in sicer po zaslugi karizmatičnega Erica Ericsona, ki je s svojim delom, talentom in energijo izjemno vplival na zborovski svet. Tudi sama sem ga lahko spoznala, pozneje sem zmagala na tekmovanju za mlade dirigente, poimenovanem po njem. Od takrat sodelujem s profesionalnimi ansambli po vsej Evropi. Tudi na Švedsko prihajam k različnim sestavom, enkrat k komornemu zboru Eric Ericson, drugič k Švedskemu radijskemu zboru. Na Švedskem je na razvoj zborovstva zelo vplivala cerkvena glasba. Njihovo kulturno življenje je valilnica odličnih pevcev in zborovodij. Tudi v Sloveniji poznamo njihov zbor sv. Jakoba, posnetke zbora sv. Mikaeli, vedno odmevnejši so glasbeni projekti v cerkvi Sv. Klare. Danes imajo tri profesionalne oziroma polprofesionalne zbore, to so komorni zbor Eric Ericson, Švedski radijski zbor ter Operni zbor pri Kraljevi operi v Stockholmu.

Glas okrog švedskega zborovskega čudeža je zaradi gostovanj zelo hitro prodrl v Evropo, v sedemdesetih letih je bil zbor Erica Ericsona v Zagrebu, menda še nikoli prej tako južno kot takrat. Skladatelji in zborovski dirigenti so odlično sodelovali, pisala se je moderna zborovska glasba. In glasovi so na severu Evrope že po naravi odprti, polni in zelo blago zveneči, kot sta tudi pokrajina in družba – odprta in pozitivno naravnana. Vsako obdobje ima seveda svoje vrhunce in padce, trenutno stanje švedskih zborov je morda odsev neke zlate dobe, čeprav so še vedno prvenstveni. Se pa v preostalih treh baltskih deželah, Litvi, Latviji in Estoniji, ta hip formirajo vrhunski svetovni zborovski pevski sestavi.

Kako je bilo tokrat v družbi velikih dirigentov Hardinga, Salonena in Gergijeva?

Ob tem sem skoraj brez besed, to je izjemna čast zame, ki prihajam iz Ajdovščine (smeh). Niti v sanjah si nisem predstavljala, da se bom kdaj iz letališča peljala z istim avtom in voznikom, kot nekaj dni prej Salonen. Posebna čast in tiho, a močno veselje. Z Gergijevim sva pred dvema letoma že sodelovala pri izvedbi Mahlerjeve Simfonije tisočev v Ljubljani in Zagrebu, ko sem pripravljala zbore za skupni nastop. Če se le da, povabila iz tujine vedno sprejmem. Prepričana sem, da pogled v svet in sodelovanje hišnega umetnika s svetovnimi imeni v tujini prinašata tudi domači hiši, v mojem primeru Slovenski filharmoniji, težo in pomembnost.

Izjemno sugestiven projekt, v katerem sem dirigirala Švedskemu radijskemu zboru, je bil zanimiv hibrid med filmom, projekcijo in izbrano zborovsko glasbo, izvajano v živo. Režiser umetniškega filma Jesper Kurlandsky in producent Fredrik Wenzel sta ugledni imeni v tamkajšnjem filmskem svetu. Spregovorila sta o človekovem odnosu do živali in narave skozi filmsko lepljenko prizorov in posnetkov, ob kateri je k razmisleku in čustvenemu odzivu spodbujala skrbno izbrana glasba. Pogumna izbira, pa tudi pogumna izvedba neke vrste eksperimenta pred občinstvom v dvorani.

Ali je kdo od Slovencev že kdaj dirigiral Švedskemu radijskemu zboru ali komornemu zboru Eric Ericson?

Mislim, da ne, je pa v Stockholmu študirala kolegica Jerica Gregorc Bukovec, ki se je pred časom vrnila domov in zdaj vodi Komorni zbor Ave. Vem, da so študentje imeli v času študija projekte s profesionalnimi zbori, tudi s Švedskim radijskim zborom. Nedvomno pa je evropski svet poln uspešnih Slovencev, pri čemer se sprašujem, ali je mati Slovenija ponosna na to.

Kar nekaj Slovencev igra v vrhunskih orkestrih po svetu. Kako je s pevci?

Poznamo slovenske pevske soliste, ki so uspeli v mednarodnem svetu, že v preteklosti recimo Anton Dermota in Franc Rudolf, sicer pa Marjana Lipovšek, Bernarda Fink, Marcos Fink, Janez Lotrič, Sabina Cvilak, Barbara Kozelj, Ruben Drole. Slovenskih pevcev v tujih profesionalnih zborih pa žal ne poznam. Jezik ne bi smel biti prehuda ovira, v prvi vrsti gre za glasbo. Bistvena je odprtost do drugačnega, ki jo neki umetnik, ki si želi sveta, vzame za svojo. Slovenski pevci so krasen pevski material, ki bi ga bil vsak zbor vesel. Seveda je avdicija tista, ki je najbolj verodostojna. Želim pa si, da bi doma sestavili vrhunski zbor, s katerim bi se lahko postavljali ob bok preostalim profesionalnim zasedbam.

Starosta slovenskega zborovstva dr. Mirko Cuderman je nekoč dejal, da ni dobro, če je zbor profesionalen, ker mu pade motivacija. Ravno on je ustanovil profesionalni Slovenski komorni zbor, ki ga danes vodite.

Najprej je treba definirati, kaj sploh je profesionalni zbor. Drži seveda, da za razliko od amaterskih lahko izvajajo bistveno več in bistveno težji program. A pri nas pod tem razumemo tudi, da si nekdo s svojim petjem služi denar za preživetje. V kolikšni meri si ga služi, pa so različni modeli; nekje stoodstotno, nekje polovično, drugje četrtinsko. Vsekakor ni dobro, če so pevci v zboru na pogodbah za nedoločen čas; status postane samoumeven. Če pa so pogodbe in pogoji profesionalnega dela takšni, da moraš za svoje pevsko znanje in ansambel skrbeti, je to pravzaprav idealni model profesionalizma. Vsak pevec, izbran na podlagi znanja in avdicije, se mora najprej zavedati svojih odgovornosti, nato tudi pravic. Odlični pevci skrbijo, da so na vajah pripravljeni, skrbijo za svoj pevski aparat in želijo biti vedno boljši, in ta ambicija je potem nagrajena tudi tako, da pevec v zboru ostaja. Če ambicij ni več ali se kar koli zgodi z njegovim pevskim aparatom, je treba odpreti druge možnosti. Tako je tudi v športu; ko mišica ne deluje več, nekdo ne more biti več vrhunski športnik. Spremembe v sistemu zaposlovanja pri nas se bodo slej ko prej morale zgoditi.

Problem nepretočnosti najbolj čutijo mladi pevci. Kakšne možnosti jim preostajajo?

Slovenski komorni zbor ima določena pravila zaposlovanja, zasedba ostaja fiksna za mnogo let, zaposluje se po potrebi. Nedavno se je sicer našlo nekaj denarja iz Evropskega socialnega sklada, ki omogoča enoletne ali dvoletne pogodbe mlajšim pevcem; našemu zboru so se priključili štirje mladi, nekaj so jih sprejeli tudi v zbor ljubljanske Opere. Ta denar omogoča, da opravijo avdicijo, da lahko nekaj časa delajo s profesionalnim sestavom in načeloma naj bi se jim odprla možnost za nadaljnjo zaposlitev, kar pa je odvisno od številnih dejavnikov v teh kriznih časih. Lahko pa z njimi v dveh letih naredimo ogromno: so odlični pevci, motivirani in željni čim boljših izvedb zborovskega  repertoarja. Takšne ljudi potrebujemo in takšni ljudje so.

V Sloveniji radi rečemo, da smo zborovska dežela. Kako nas dojemajo zunaj?

Slovenija v profesionalnem svetu ostaja zborovsko nerazpoznavna, medtem ko je na področju amaterskega zborovskega petja v samem vrhu. Na vseh velikih zborovskih tekmovanjih Evrope se vedno najde eden ali več slovenskih zborov, ki domov prinašajo zmage. Takšni so recimo APZ Tone Tomšič pod vodstvom Sebastjana Vrhovnika, moški pevski zbor VAL pod vodstvom Stojana Kureta, dekliški zbor iz Škofijske klasične gimnazije z zborovodkinjo Heleno Fojkar, posebej pa seveda Karmina Šilec z zborom Carmina Slovenica, zelo razpoznavna celo v svetovnem merilu in v profesionalni sferi. Vsaj pet zborovskih imen iz majhne Slovenije je, ki sodijo v sam evropski ali celo svetovni vrh.

Tudi slovenski skladatelji so veliko prispevali v zborovsko zakladnico, zagotovo prvo ime je Lojze Lebič. Osebno so mi blizu tudi Uroš Krek, Pavle Merku ter vrsta primorskih skladateljev od Marija Kogoja do Ambroža Čopija iz mlajše generacije. Tako Čopi kot tudi Damijan Močnik in Nana Forte so skladatelji, ki razmišljajo širše, pišejo v drugih jezikih. Čopija in Močnika izvajajo praktično po vsem svetu. Njuna prednost je ta, da izhajata iz zborov, tudi kot dirigenta, in to je potem idealna kombinacija, da ustvarjata nove skladbe z vsemi zborovskimi predizkušnjami.

Kakšen bi bil vaš idealni repertoar?

Repertoar sam ni toliko pomemben. Izjemno uživam v dirigiranju. Samo to potrebujem, da je življenje dobro in izpolnjeno. Moj idealen koncert je vedno odvisen od soizvajalcev, želim si odlično kemijo med nami. Glasba 20. stoletja z različnimi fokusi me nekako najbolj nagovarja, morda ta hip najintenzivneje Mahler.

In ko ne dirigirate?

Ne bom se hvalila s svojimi športnimi podvigi, se pa vsake toliko le odpravim teč. Telesna kondicija krepi tudi psihično. Imam psa, in ko ga peljem ven, sta čas in prostor za razmišljanja, za stik z naravo. Potrebujem tudi domačo Primorsko, potrebujem vonj tiste gmajne za našo hišo.