Včerajšnji javni nastop vseh osmih sindikalnih central dokazuje, da je vladi znova uspelo sindikate vzdigniti na noge in jih med seboj poenotiti. »Uspelo« ji je, da so predloge spremenili v zahteve in zagrozili s posledicami. Prav tako ji je »uspelo«, da je gospodarstvenike s svojo počasnostjo, medsebojnimi spori in neodzivnostjo prepričala, da je nesposobna in da je bolje živeti pod trojko kot pod njo.

Pri tem velja opozoriti, da je naraščajoči konflikt skoraj v celoti nepotreben. Sindikati in delodajalci so glede številnih stvari prav dobro uglašeni. Zahtevajo učinkovit boj proti sivi ekonomiji, transparentna javna naročila, strateške infrastrukturne reforme, pravno državo. Ali je smiselno v teh nekaj dneh, kolikor ima vlada še časa, da poroča Bruslju o sprejetih ukrepih, razpravljati o detajlih prihodnjih reform in znova začenjati ideološko-ekonomsko bitko med dvema povsem različnima konceptoma – keynesijansko izkušnjo new deala in zvišanja potrošnje ter Friedmanovo teorijo prostega trga in varčne države? In kakšen smisel ima zanetiti boj zaradi minimalne plače in davka na dobiček, kjer smo rešitve, mimogrede povedano, ravnokar sprejeli? To so seveda retorična vprašanja, veliko bolje bi bilo, če bi vlada s socialnimi partnerji poiskala skupni imenovalec; glede številnih reči bi ga navsezadnje lahko našla že zdavnaj.

Res je, nekatera stališča se tudi povsem izključujejo, vendar pa menda nihče ne pričakuje, da je biti na oblasti enostavno. Umetnost vladanja ne pomeni zgolj pririniti se na oblast, ampak oblast ohraniti z iskanjem ustvarjalnih kompromisov, tako z evropskimi kot z domačimi partnerji, s strankami, socialnimi partnerji in civilno družbo.

Prevladujoči globalni koncept ameriškega neoliberalizma Sloveniji ne pušča veliko manevrskega prostora. Vendar pa spremembe v smeri evropskih civilizacijskih vrednot in socialne države zagotovo ne bodo izbojevane v spopadu med lokalnimi sindikati in delodajalci, pač pa na ravni evropske in svetovne levice in desnice. Žal na slovenski strankarski sceni o levici že dolgo ne moremo govoriti, civilna gibanja pa so šibka in nepovezana. V takšnih razmerah niti ne čudi, da so glavni kritiki vlade postali sindikati in delodajalci. Namesto da bi prvi bdeli nad delavskimi pravicami, drugi pa nad učinkovitostjo svojih podjetij, se bolj kot s svojim primarnim poslanstvom ukvarjajo z ekonomsko usmeritvijo države.

Rezultat poznamo že dvajset let. Šibke vlade, ki tavajo med obljubami kapitalu in grožnjami s socialnimi nemiri, ki bi jih vrgli z oblasti. V poplavi kratkoročnih interesov se dolgoročni pač izgubijo. Razprave o prihodnosti ostajajo zgolj razprave, »gasilski« ukrepi, ki jih sproducirajo, pa služijo le temu, da jih mora vsaka naslednja vlada zaradi njihove površnosti in parcialnosti popravljati. Na stroške davkoplačevalcev seveda.