Vi, seveda, pričakujete, da dvorano v Alamedi v tistem trenutku do temeljev strese eksplozija navdušenja, navzoči stoje ploskajo zmagovalcu, se trepljajo, stiskajo pesti in obračajo hvaležne poglede proti vsevišnjemu. A nič od tega. Tiho vstanejo, se poberejo, samo zmagovalec Jose Zembrana še malo posedi, pokima županu, da je razumel, in se odpravi za drugimi v gostilno čez cesto, kjer sam spije kozarec rdečega. Zmagovalec ne plača pijače nikomur, kot je to sicer v navadi. Čemu le? Imel je pač malo sreče. Tako malo, da ne ve, ali bi se zjokal ali se zapil. V Alamedi župan Claveria, obupan, ker tudi v njegovem mestu, tako kot v celotni Španiji, armada nezaposlenih raste, poskuša vsaj malo ublažiti bedo. Zato vsak mesec pripravi žrebanje za eno delovno mesto. 500 kandidatov za eno samo službo. In zakaj Jose Zembrana pije sam in je vse prej kot vesel delovnega mesta, te sila redke dobrine? Zato, ker je to občinska služba samo za en mesec. Nekoč daleč naokrog cenjen zidar bo 30 dni prodajal vstopnice za mestni bazen. Zaslužil bo 400 evrov in potem dolgo časa njegovega imena ne bo v bobnu. Zanj bo naslednje žrebanje šele čez nekaj let. Morda bo moral čakati do konca krize, ki pa ji ni videti konca. Otroci doma bodo kmalu znova lačni in neplačani računi se bodo kopičili. Pa bodi potem vzhičen kot dobitnik jackpota na evrolotu, ko pa okrog sebe vidiš petsto razočaranih obrazov, ki jim je sreča tako obrnila hrbet, da ne pridejo niti do enomesečne službe pobiralca pasjih drekcev po ulicah.

Upanje vendarle umira zadnje in naslednji mesec se bo 500 brezposelnih učiteljev, mizarjev, medicinskih sester, gradbincev znova potegovalo za enomesečno službo snažilke na občini. Čez dva meseca za hišnika, potem smetarja, »parkirmojstra«... Zmagovalca bodo obsijali reflektorji lokalne televizije. Za vogalom in ob šanku bodo dobitnike opravljali, češ, »kakšno srečo imajo v življenju, saj bodo lahko en mesec za plačo grabili listje v občinskem parku in najbrž pri žrebanju ni bilo prevare, a danes je vse korumpirano in bog vedi, kako da je bil izžreban prav bratranec mestnega svetnika, ne pa jaz...«

Kaj moremo, današnji svet je pač takšen; krut, neusmiljen, tudi krivičen (zakaj vedno do šibkih in revnih, bogati še niso dali odgovora), nam pojasnjujejo politiki in bankirji. Zato je dobrodošel tudi alamedski model blaženja stisk. Čemu ga ne bi uporabili, malo modificiranega, tudi pri nas? Pa naj sreča odloča o službah, ne pa stranke, zveze in denar. Bratuškova bi lahko vsak mesec na Kongresnem trgu iz ogromnega bobna, v katerem bi bila imena 120.000 nezaposlenih Slovencev, izvlekla enega, ki bi za en mesec za 400 evrov opravljal javno službo. Pred nabito polnim trgom bi izžrebala listek in razglasila: »Direktor Luke Koper s 400 evrov plače bo en mesec Janez Zguba, brezposelni pihalec stekla.« Naslednji mesec pa: »Drevesa v Tivoliju bo en mesec za 400 evrov obrezoval brezposelni direktor zavožene banke Jaka Kešovina.« Ne bi bilo strankarskega klanja, zamer, pljuvanj, groženj. Morda bi model prevzeli tudi v Bruslju, ko bodo izbirali parlament in naslednika Barrosa. Čemu drage volitve? Barroso porine roko v boben s 26 milijoni listkov, toliko je nezaposlenih v EU, in zatuli množici na največjem bruseljskem trgu: »Moj naslednik za en mesec bo brezposelni španski zidar iz Alamede Jose Zembrana. Plača – 400 evrov. Naslednji žreb bo čez mesec dni!«