Cele dneve nas dela mnogo, ne le Ulaga

Pred vašim prihodom sem preveril, ali bo res redna letna skupščina, in se prepričal, da imate prav. Sicer sem na zadnji seji izvršilnega odbora manjkal. Do včerajšnjega dneva nisem dobil vabila na skupščino, ki bi ga po mojem mnenju kot član izvršilnega odbora in predstavnik v mednarodnih organih moral. Mislim, da se, kar zadeva tekst glede sprememb statuta, niso spoštovali statutarni roki.

Smučarsko zvezo sem pomagal graditi desetletja. Ni mi vseeno, kaj se dogaja v njej. Problem je, da ima smučarska zveza drugega predsednika zapored, ki si jemlje mnogo prevelike pristojnosti pri njenem vodenju. O Lovšetu ne bi govoril, ker je zgodba končana. Ulaga skuša izvolitev na mesto predsednika zveze razumeti na način, da je dobil pooblastila, ki niso v skladu s statutarnimi akti. Zdaj, ko smo mu to na sejah izvršilnih odborov povedali desetkrat, pa skuša spremeniti statut. Njegova ambicija je, da bi zvezo vodil profesionalno.

Nihče doslej ni smučarske zveze vodil profesionalno. Vsi Ulagovi predhodniki smo zelo pazili, da si ne bi na račun zveze obračunavali stroškov. Tudi zdaj mi ne pade na pamet, da bi si kot podpredsednik FIS za službene poti obračunal kakšne potne stroške ali kilometrine. Amatersko delo narekuje, da se vse skupaj dela na stroškovni amaterski ravni. Dopuščam možnost, da nekateri gledajo drugače. Kot predstavnik v mednarodnem merilu opazujem, kako delujejo druge zveze, ki so navsezadnje bistveno večje in močnejše od naše. Tu mislim na avstrijsko, nemško zvezo, švicarsko, francosko, skandinavske, rusko. Nikjer nimajo profesionalnih predsednikov. Povsod se razume, da je predsedniška funkcija amaterska, strukturo pa profesionalno vodi ali generalni sekretar ali direktor. Tako, kot je navsezadnje pri nas. Ulagi pa to ne odgovarja. Misli, da bo naredil velike prihranke na račun delovanja zveze. Ukinil je notranje računovodstvo, zamenjal direktorja, ki bi ga kar ukinil, poskuša zamenjati celo vrsto drugih ljudi, hkrati pa misli operativno voditi te zadeve sam. Kako si to predstavlja, ne vem. Ne verjamem, da ima kapaciteto, da bi lahko vse vodil sam.

Večina članov izvršilnega odbora, če ne vsi, smo mnenja, da bi moralo biti poslovanje zveze transparentno in da bi se moralo odločati na način, kakršen je zapisan v statutu. Zdaj pa se dogaja, da so seje izvršilnega odbora izsiljene. Ko se pogovarjamo, se tako, kot bi govorili v prazno. In to ni dobro. Tako za atmosfero na smučarski zvezi kot njeno prihodnost. In to v obdobju, ko športnice in športniki dosegajo fenomenalne uspehe, na podlagi katerih bomo šli prihodnje leto na zimske olimpijske igre v Soči zelo hrabro.

Problem, ki ga imamo vsi člani izvršilnega odbora, je, da se zavedamo, da tisti trenutek, ko bomo začeli vprašanja odpirati, jih je pa zelo veliko, bomo začeli razgrajevati ugled smučarske zveze. Želel bi si močno, ugledno smučarsko zvezo, ki bi denar, ki ga prejme od države in slovenskega gospodarstva, namenila športnikom. Provizijski posli so s stališča športne etike nesprejemljivi. Poleg tega imamo z Ulago še celo vrsto nerazčiščenih zadev, za katere smo prosili nadzorni odbor, naj jih pregleda.

Ne bi bil konkretnejši, saj nimam v rokah vseh podatkov. Obstajajo različna stališča in izjave sodelavcev, ki mečejo čudno luč. O tem smo razpravljali na zaprti seji izvršilnega odbora. Ugotovili smo, da so velike razlike v izjavah ljudi. Upam pa, da bodo stališča nadzornega odbora javna.

Ulaga je bil večinsko izvoljen. Problem je v tem, da ga ne voli izvršilni odbor, temveč skupščina. Volijo ga klubi. Izkazalo se je, da imajo manjši klubi relativno veliko glasovalno moč. Mislim, da bi bil potreben večji razmislek tudi pri predstavnikih malih klubov. Moralo bi se najti ustrezno javno osebnost iz gospodarskega življenja, ki ne bo dohodkovno ali eksistenčno vezana na vse, kar se dogaja v smučariji. Jaz mislim, da ga mnogi iščejo. Če bo veliko prepira in črepinj, utegne biti iskanje oteženo. Smučarska zveza potrebuje predsednike, kot jih je vedno imela.

Ne bi želel odpirati zgodbe Lovšeta, ki je prišel v smučarijo, ne da bi pred tem delal v njej en sam dan. Pri Ulagi je primer drugačen. Gre za nekdanjega vrhunskega športnika, ki je lastnik agencije, ki je v veliki meri direktno ali indirektno poslovala s smučarsko zvezo. Bil je marketinški direktor nordijskih disciplin. Zdaj razmišlja, kako si organizirati eksistenco v prihodnje. Njegov argument je, da cele dneve dela. Cele dneve nas dela mnogo. Šport je dejavnost civilne družbe in ga ni mogoče na takšen način sprivatizirati. Ni mogoče združiti funkcije odločanja s pridobitveno funkcijo. V tem primeru bi lahko govorili o sovražnem prevzemu zveze. Tega si pa nihče ne želi.

Direktor mora imeti zaupanje predsednika. Gre za tesno sodelovanje. Direktorjev na smučarski zvezi je bilo veliko, zame pa je bil prototip uspešnega dela Jaro Kalan. Lovše ga je odslovil. Imel sem pomisleke, da predsednik z direktorji sklepa individualne pogodbe, ki jih nihče ne pozna, ali šele kasneje pridejo do nas prejete plače, ki so neprimerljivo večje, kot so plače vodilnih ljudi v državi. A Barbara Kürner Čad se je izkazala predvsem pri pravnih zadevah, imela je dober stik s sponzorji, pripeljala je kakšnega sponzorja. Ampak očitno ni funkcionirala, kot si je želel predsednik. Ulaga je vztrajal, da gre. Bili smo skeptični, a smo rekli, da če medsebojno razmerje ne funkcionira, naj uredita razmere ali skleneta sporazum, da se razideta, kar sta na moje presenečenje tudi storila. Ker Ulaga izvršilnemu odboru ne zaupa, nam je povedal ime kandidata na sami seji. Gospod Žurej se je predstavil, njegova pomanjkljivost je, da nima izkušenj v smučanju, daje pa upanje, da bo stvari dobro delal.