Neprofesionalne poteze sprožajo vrsto sumov

Absolutno ne. V primerjavi z desetimi leti nazaj so se športniki in trenerji toliko poučili o zlorabi substanc, ki so postale dostopne celotnim množicam, da natančno vedo, kdaj imajo športniki čas, v katerem so varni. To v prevodu pomeni, da so športniki od desetih zvečer do okrog šestih zjutraj, ko se dopinške kontrole zaradi etičnih razlogov ne izvajajo, pozitivni, medtem ko so čez dan večinoma varni. V Sloveniji prav veliko športnikov, ki jih kontrolira mednarodni nivo, nimamo. Športniki so torej izpostavljeni kontrolam nacionalnega nivoja predvsem na tekmovanjih, ali ko je kontrola nenapovedana. Torej je verjetnost, da v Sloveniji dobimo pozitivnega športnika, izjemno majhna. Če bi želeli biti pri lovljenju športnikov uspešnejši, bi morali narediti bistveno več kontrol. Pred desetimi, petnajstimi leti je bilo drugače, saj so športniki, če so uživali prepovedane substance, precej bolj tvegali, da jih bodo ulovili. V Sloveniji je tudi premalo individualnega pristopa, kdaj in kako spremljati športnika pri potencialni zlorabi prepovedanih substanc.

Nekako tako. Če pogledate leta nazaj, ko je bilo pozitivnih veliko športnikov iz tako imenovanega vzhodnega bloka, so tedaj športniki nedovoljena sredstva jemali v velikih količinah. Posledice so bile že na zunanji videz grozljive. Le poglejte slike Jarmile Kratochvilove (svetovna rekorderka in prvakinja na 400 in 800 m – op. p.). Danes športniki uporabljajo kronične, minimalne odmerke, za katere je popolnoma jasno, kakšen je čas distribucije, učinkovanja in izločanja v organizmu. Če športnik torej ve, da se kontrola dopinga izvaja do 22. ure, bo na primer uro prej zaužil določeno substanco. Po 22. uri bo substanca prisotna v izmerljivi količini v urinu. Če si ob petih zjutraj nastavi budilko, si izprazni mehur, popije liter in pol vode, bo po šesti uri znova pod mejo detekcije prepovedane substance v urinu. Razen v primerih, ko športnik uporablja sredstva za takojšen učinek. To so neke vrste poživila. Sklepam, da so na takšen način v tej sezoni dobili najboljše svetovne sprinterje.

Takšna načela ima Svetovna protidopinška agencija (WADA). Razen na največjih tekmovanjih, kot so olimpijske igre ter največja prvenstva in dirke v določenih športih, kjer je moč športnike kontrolirati 24 ur na dan. Spomnite se zgodb, kako so športniki, predvsem v kolesarstvu, ob racijah bežali iz hotelskih sob.

Pred ustanovitvijo SLOADO sem imel praktično povsem odprte roke, potem pa se je vse skupaj začelo zapirati. Zapirati zato, ker je tendenca, da bi SLOADO rada imela roko nad vsemi športi in bi določala tako nenapovedane kontrole dopinga, ker ima informacije, kje se športniki nahajajo, kot tudi napovedane na tekmovanjih. To je zame nesmisel, ker SLOADO nima strokovnjakov iz določenih športov, ki bi lahko sugerirali in opravljali tako imenovano inteligentno testiranje.

Absolutno. Zagovarjam, da bi morala SLOADO spodbujati športne panoge, da bi imela vsaka svojo protidopinško organizacijo, ki bi sodelovala s SLOADO. Kakor je meni znano, sta imeli protidopinški komisiji le atletska in kolesarska zveza. SLOADO je prevzela kontrolo dopinga na nacionalnem nivoju, kar je pred njo opravljala Nacionalna antidopinška komisija. SLOADO žal nima kompetentnih strokovnjakov. Če pogledamo na vrh, Jani Dvoršak ni ustrezno ime za vodenje takšne organizacije. Vsi vemo, da prihaja iz Olimpijskega komiteja Slovenije, kjer je s funkcijami, ki jih je v preteklosti opravljal, sodeloval z vsemi slovenskimi športniki in trenerji. Danes pa ta isti človek preganja športnike. Se vam ne zdi vse skupaj sporno? Gre za navzkrižje interesov. Poleg tega je SLOADO odbor za boj proti dopingu pri OKS. Odbor nima strokovnega sveta, ki bi odločal, kdaj, kam in koga naj bi šli testirat. To vse skupaj odloča Jani Dvoršak. Je nekakšen 'one man band', kar je navsezadnje potrdil v intervjuju, ki ste ga imeli z njim v vašem časopisu. Potrdil vam je, da ima vse zadeve v računalniku, da je on tisti, ki odloča, katerega športnika testirati in koga ne. To ni prav, če vemo, da prijateljuje in se druži s predstavniki istih športov. Da ne govorimo, da so znotraj tega lahko elementi koruptnosti. On je lahko zelo dober menedžer, zagotovi denar, dvorane za usposabljanja... Ne more pa neposredno sodelovati pri odločanju.

Odkrito povedano, me boli, da se je moja vloga v slovenski atletiki z ustanovitvijo SLOADO skoraj izničila. Kot je izvodenela vloga profesorja Joška Osredkarja, ki je bil dejansko slovenski pionir boja proti dopingu. Nekaj sem v smeri boja proti dopingu naredil tudi jaz, ampak se to očitno nič ne ceni. Zaradi mene naj Jani Dvoršak ostane vodja. Toda on ne bi smel nič vedeti o tem, kdaj in pri komu se izvaja kontrola dopinga. Zato bi moral obstajati popolnoma neodvisen strokovni svet. Bojim se, da bo Jani Dvoršak v strokovni svet vabil ljudi, ki bodo sodelovali z njim in ne mislili s svojo glavo. Jaz sem takšen, da rinem z glavo skozi zid. Vedno moraš dvomiti o nečem. S takšnim razmišljanjem ni mogoče lobirati z nekaterimi predstavniki, ki so lahko celo iz trenerskih ali selektorskih vrst. V takšnem primeru hitro nastane senca dvoma, da nekdo nekomu reče, naj v določenem času ne vznemirja športnika, ko gre na priprave. Ravno odhodi na priprave so po pravilih WADA in IAAF (Mednarodna atletska organizacija – op. p.) vedno sumljivi. Države, ki imajo boj proti dopingu organiziran, kot je treba, hodijo na priprave in testirajo športnike. Tudi pri nas so sicer bile na pripravah športnikov kontrole dopinga, a po navadi na bolj lepih krajih in s točno določenimi ljudmi. Vprašanje, ki se pojavlja, je tudi to, ali je bila ta kontrola res nenapovedana, ali vnaprej dogovorjena.

Ne. Morda še ni prišlo do mene, ali pa v nekaterih krogih menijo, da za te zadeve nisem dovolj kompetenten.

Ne bi se tako izrazil. Kot se dogaja na številnih drugih družbenih področjih, imam občutek, da so me preprosto počasi porinili na stranski tir. Atletska zveza je v preteklosti kot unikaten primer slovenskega športa iz svojega žepa plačala precej dopinških kontrol, da bi imela svoj šport kar se le da čist. Sedaj se denarna pipica zapira. Neki osnovni proračun bi moral ostati. Sicer ostaja obvezna kontrola dopinga pri absolutnih državnih rekordih, kar podpiram. Hkrati pa ni denarja za testiranja v nižjih kategorijah. Druga pereča problematika je kontrola športnikov, ki postavijo norme za velika tekmovanja. V takšnih primerih bi morala biti dopinška kontrola obvezna. Najboljša letošnja akcija je potekala na državnem prvenstvu v Celju, kjer smo kontrolirali kandidate za nastop na svetovnem prvenstvu v atletiki v Moskvi. Je bilo pa zato sprožene veliko vroče krvi.

Vsa testiranja v Celju so bila tarčna in tudi vnaprej je bila napovedana kontrola dopinga. Pravila namreč govorijo, da je že najmanjši namig, ne glede na to, ali je res ali ne, da bi nekdo zlorabljal doping, dovolj, da se naredi kontrola. Le na takšen način lahko javnosti pokažemo naše videnje boja proti dopingu. Ne pa da poslušamo očitke, zakaj testiramo tega ali onega. Izpostavil bi Rožleta Prezlja (slovenski rekorder skoka v višino – op. p.), saj je bilo precej vroče krvi, zakaj moramo kontrolirati ravno njega. Ne vem, če se Rožle ter njegov oče in trener Dušan zavedata, koliko je za njunimi hrbtoma govoric okrog potencialne zlorabe dopinga. Ravno zato je bil Rožle večkrat tarčno testiran, povrhu je na državnem prvenstvu v Celju še postavil normo za nastop v Moskvi. Da je z njim vse v redu, je pokazal test, ki je bil negativen. Prav tako so bili testirani izbranci trenerja Srdjana Djordjeviča, ki na neki sceni veljajo za sumljive. Tudi njihovi celjski testi so bili na tekmi negativni.

Drži. V ekipi SLOADO je tudi Dvoršakova hčerka Veronika. Pa Prezljeva partnerica (Nika Brežnik – op. p.) kot prihodnja pravna strokovnjakinja. Dvoršak v SLOADO kot strokovnjaka vabi tudi Rožleta Prezlja. Skratka, ekipo Dvoršak sestavlja tako, da jo bo lahko obvladoval, ker računa na vodenje samostojne agencije. Če gremo od nižje na višjo stopnjo, je nezaslišano, da se Jani Dvoršak na teh tekmovanjih pojavlja skupaj z ekipo za odvzem vzorcev. Hkrati se vrti na tribunah za pomembneže, kar je totalni nonsens. Na evropskih tekmovanjih kot delegat kaj takšnega nisem videl nikoli. Kot drugo je lahko sumljivo, da ko je lani Rožle Prezelj postavil državni rekord, je bil priča pri odvzemu urinskega vzorca prav Jani Dvoršak. Administratorka pa je bila njegova sodelavka Nina Makuc. Takšne stvari se ne smejo dogajati. Izgovor, da 24 ur po postavitvi državnega rekorda ni bilo možno dobiti nobenega drugega uradnika za kontrolo dopinga, je s trte zvit. Zaradi takšnih neprofesionalnih potez se pojavlja sum, ki meče slabo luč na prihodnjo neodvisno organizacijo. Bog ve, kolikokrat se je pri drugih kontrolah zgodilo kaj podobnega, a tega ne vemo. Ker to ve le Jani Dvoršak, ki vodi evidence. Uradniki za kontrolo dopinga nimamo vpogleda, to ima vse Jani. Vemo tudi, da je OKS precej orientiran na zimske športe, predvsem na smučanje. Sprašujem se, kakšna je utemeljenost in strokovnost nenapovedanih dopinških kontrol v tej športni panogi?

Ne more biti bolje. Ker bodo korenine OKS rasle tudi v samostojni agenciji.

Razpis? O tem ne vem nič. Kako se bo vse skupaj izpeljalo, mi ni jasno. Prej bi rekel, da če že bo razpis za omenjeno mesto, bo takšen, da bo ustrezen kandidat le Jani Dvoršak. Rad bi si vzel še malce prostora, da ne bo pogovor izpadel tako, da le grajam Janija Dvorška. Dvoršak je izredno dobro organiziral šolanje znotraj SLOADO, postavil dobro organizacijo uradnikov. V SLOADO je vpoklical po mojem mnenju celo preveč strokovnjakov. Preveč zato, ker so strokovnjaki mislili, da bodo za opravljanje funkcije plačani po pavšalu, ne po posamezni akciji. Jani je dobro izšolal uradnike. Res pa je, da tudi strokovnjaki, ki prihajajo iz medicine, potrebujejo kar nekaj kilometrine, da razumejo bistvo uporabe dopinga in spoznajo vso zakulisje. Morda ni bila najbolj posrečena Dvoršakova poteza, da je neki strokovnjak iz medicine ali drugih področij znanosti zgolj kontrolor pri izvajanju testov. Ti ljudje bi morali biti bolj v nadzornih odborih ali strokovnih svetih, kjer bi delali strategije.

Slovenci smo definitivno športen narod. Ena od špekulacij je lahko takšna, kot ste jo omenili. Sploh glede na to, da imamo tako malo testiranj v primerjavi z Avstrijo, Italijo, Madžarsko, Nemčijo, skandinavskih držav... Iz tega lahko kdo sklepa, da imajo slovenski športniki precej več 'čistega' zraka. Čeprav nimamo dokazov, da slovenski športniki na pripravah zlorabljajo uporabo prepovedanih sredstev, pa imajo nedvomno prednost pred tekmeci, ki prihajajo iz bolj urejenih držav. Slišal sem tudi zgodbe, da veliko svetovno znanih športnikov prihaja na krajše priprave v Slovenijo.