Bila je tudi že vodja Centra za arhitekturne in inženirske znanosti ter dekanka fakultete za pedagogiko, umetnost in arhitekturo na Donavski univerzi v Kremsu. Skupaj z arhitektom dr. Petrom Holzerjem je leta 2013 ustanovila Inštitut za gradbene raziskave in inovacije na Dunaju, pred tem pa sta skupaj zasnovala Kompetenčni center Future Building GmbH. Prihodnji teden bo o svojih dognanjih predavala na prvi konferenci trajnostne gradnje na Brdu pri Kranju.

Kaj sodobna arhitekturna stroka dela narobe?

V osnovi po mojem ne gre za problem arhitekture, temveč za obstoječe normative, po katerih je treba v notranjih prostorih zagotoviti zelo malo dnevne svetlobe. Naš življenjski slog se je korenito spremenil. Več kot 90 odstotkov našega življenja preživimo v zaprtih prostorih in zato ta normativno določen minimalni nivo dnevne svetlobe v njih ne zadostuje več.

Na katerih osnovah pa so bili izdelani ti normativi?

Določeni so bili na podlagi zelo starih raziskav, ki so se osredotočile na vprašanje, koliko svetlobe človek potrebuje za nemoteno izvajanje različnih opravil, recimo branje. Ta minimalna potrebna osvetlitev po normativu znaša 0,9 odstotka dnevne svetlobe v bivanjskem okolju. To pomeni, da mora biti v prostoru manj kot en odstotek tiste svetlobe, ki smo je deležni na prostem. Danes imamo veliko več znanja in vemo, da od svetlobe ni odvisen le vizualni sistem, temveč jo potrebujejo tudi fiziološki sistemi, ki potekajo prek oči in kože. Za te sisteme ta en odstotek dnevne svetlobe v prostoru ne zadostuje.

Sami zelo intenzivno raziskujete to področje. Kaj ugotavljate?

Pregledala sem celotni sončni spekter v svojih valovnih dolžinah in na osnovi medicinskih dognanj preučila, katere so znane fiziološke reakcije človeka nanje. Tvorjenje vitamina D v koži in zatiranje melatonina prek oči na primer sta odvisni od določenih valovnih dolžin sončne svetlobe, nimata pa nič opraviti z vidljivostjo kot tako. Zato sem v medicinski literaturi poiskala mejne vrednosti potrebne svetlobe za te procese in nato preučila, katere od teh vrednosti lahko tudi v zaprtih prostorih dosežemo oziroma presežemo. Ugotovila sem, da precejšnjega dela fizioloških potreb v zaprtih prostorih ne moremo več zadovoljiti. Tudi medicinske evidence, recimo množična obolenja v urbaniziranem svetu, to potrjujejo. Pomanjkanje vitamina D je tipično množično obolenje, prav tako nespečnost prebivalstva v močno industrializiranih oziroma postindustrijskih družbah.

S katerimi arhitekturnimi prijemi je to mogoče spremeniti?

Eno je polje vidne svetlobe oziroma vidljivosti, ki jo je mogoče povečati tako, da arhitekt išče rešitve, kako v notranjost prostora skozi okno pripeljati čim več direktne svetlobe. Ta je veliko bolj učinkovita kot posredna osvetlitev, gostota svetlobe v prostoru je višja. Če ciljno usmerjam direktno svetlobo v zaprtem prostoru, lahko v celoti zadovoljim sistem cirkadianega ritma (telesni cikel spanje-budnost, pri katerem sodeluje melatonin s povzročanjem zaspanosti in zniževanjem telesne temperature, op. p.). Te visoke osvetljenosti – potrebujemo od pet tisoč do deset tisoč luksov – brez ciljnega načrtovanja oziroma po naključju ne dosežemo. Osvetljenost delovne površine na primer mora biti po normativih petsto luksov. To je za vidljivost zadosti, za zagotavljanje pravilnega dnevno-nočnega ritma telesa pa zagotovo ne.

Kaj pa »nevidna« svetloba?

Česar trenutno v zaprtem prostoru ni mogoče zagotoviti, je naravno UV-sevanje. Tega je treba obravnavati z veliko mero občutljivosti, ker ima tako spodbudne kot moteče učinke. Če naša koža ni deležna nobenega UV-sevanja, je manj robustna, manj trenirana, hkrati pa se v njej ne more tvoriti vitamin D3. Skozi okenska stekla, ki so trenutno na trgu, ultravijolična svetloba ne more prodreti. Da bi se lahko v koži tvorila zadostna količina vitamina D3, mora človek v našem podnebnem pasu med marcem in septembrom od pol ure do eno uro na dan, odvisno od intenzivnosti sonca, preživeti na prostem. To se skoraj ne dogaja več oziroma je tega vse manj, ker so predvsem naša pisarniška poslopja zgrajena tako, da sploh ne pridemo pred obličje stavbe. Rešitev je zagotavljanje balkonov, odprtih pasaž v stavbi, enostavnih in hitrih dostopov do odprtih površin, kjer se lahko zaposleni nastavijo soncu.

In infrardeče sevanje?

O bližnjem infrardečem sevanju imamo premalo informacij. Sodobna izolacijska okna skrbijo za to, da v prostor ne pride preveč toplote, še posebej pri velikih oknih, na tak način pa v veliki meri izločijo tudi bližnje infrardeče sevanje in ga v prostoru močno zmanjšajo. Človek to opazi, če stoji za toplotno močno izoliranim okenskim steklom – stoji na svetlobi, vendar pogreša občutek toplote. Medicina še ne ve natančno, kako to vpliva na človeka, ve pa se, da to ima neki vpliv. Obstajajo povezave med bližnjim infrardečim sevanjem in delovanjem mitohondrijev v telesu, torej energijo, ki jo človek potrebuje za svoje delovanje. Toda kako točno to deluje oziroma katere mejne količine bližnjega infrardečega sevanja človek potrebuje, o tem še ni dovolj informacij. Na tem področju je treba še naprej raziskovati.

Energijska sanacija stavb je trenutno zelo popularna zadeva. V kolikšni meri se ta in tudi druge zahtevane lastnosti stavb tepejo z vašim prepričanjem, da je treba vanje spustiti čim več dnevne svetlobe?

Če želimo udejanjiti le en vidik in recimo doseči najmanjše možne toplotne izgube stavbe, potem je rešitev podobna na jug odprti termovki. Če bi želeli dobiti maksimalno dnevno svetlobo, potem je najbolje, da sploh ne gradite stavbe, ampak se postavite na sonce. To so ekstremi, ki se seveda medsebojno izključujejo. Vprašanje je, kakšni so naši cilji. V sodobnem gradbeništvu je eden od njih gotovo nevtralizacija izpustov CO

2

. Ta cilj pa je mogoče doseči tako s krepitvijo dnevne svetlobe v prostorih kot s hkratnim povečevanjem energijske učinkovitosti stavbe. Seveda pa na nobenem od obeh področij ne bodo doseženi najboljši možni rezultati.

Lahko s konkretnimi številkami poveste, kaj je za vas sprejemljiv kompromis?

Pri dnevni svetlobi smo zelo zadovoljni s kvocientom pet, torej s petkratnikom tistega, kar predpisujejo obstoječi normativi. Je pa pri tem treba vedno premisliti vprašanje poletnega pregrevanja stavbe. V stavbe je mogoče vgraditi velike steklene površine, ampak poleti jih je treba obvladati. Prav to, dovolj dnevne svetlobe pozimi in ne prevroči prostori poleti, je po mojem eden večjih izzivov, ki pa ga je mogoče premagati, če opustimo misel, da so okna izolacijska šibka točka stavb. To seveda drži, ampak kot že rečeno, naš cilj menda ni zgraditi termovko, temveč neko hišo.