Na sinoči končanem 16. Festivalu slovenskega filma v Portorožu je – najbrž kar po splošnem pričakovanju – vesno za najboljši film osvojil Razredni sovražnikRoka Bička, še pet vesen pa je festivalska žirija (sestavljali so jo Olmo Omerzu, Hanna A. W. Slak in Hrvoje Hribar) podelila posameznim soustvarjalcem tega filma – Igorju Samoborju, ki v tem filmu igra profesorja »starega kova«, vesno za najboljšo moško glavno vlogo, Nataši Barbari Gračner, ki igra ravnateljico, vesno za najboljšo stransko žensko vlogo, nemškemu direktorju fotografije Fabiu Stollu vesno za najboljšo fotografijo in Bistri Borak vesno za najboljšo kostumografijo. Poleg vesen pa je Razredni sovražnik prejel še nagrado občinstva (v vrednosti 7000 evrov) in nagrado žirije kritikov (v sestavi Tina Bernik, Nina Cvar in Živa Emeršič), revija Stop pa je Igorja Samoborja razglasila za igralca leta.

Še dva odlična prvenca

Na Festivalu slovenskega filma je, kot je bilo že ne vem kolikokrat omenjeno, zdaj postalo že neke vrste pravilo, da se kot najbolj navdušujoči filmi pojavljajo prvenci. Poleg Razrednega sovražnika sta bila letos taka še dva, oba v produkciji TV Slovenija: Zapelji me Marka Šantića in Panika Barbare Zemljič.

Zapelji me je odličen film – Marko Šantić je z njim osvojil vesno za najboljšo režijo – če je mogoče tako reči za tako trdo realistično dramo, v kateri se znajde mladi Luka (Janko Mandić), ko po devetih letih zapusti mladinski dom. V ta dom ni prišel kot kakšen delinkvent ali kot otrok brez staršev, marveč kot otrok, ki so se mu starši odpovedali ali pa jim je bil odvzet: torej ne kot slab otrok, temveč otrok slabih staršev. Vzgojitelj v mladinskem domu (Gregor Zorc) je sicer videti prijazen, toda Luka bi le rad izvedel, zakaj ga starši niso marali: tega sicer ne izve, toda njegova mati (Nataša Barbara Gračner) je videti takšna, kot da je pijana, vse odkar ve zase, za druge pa ji itak ni več mar; Luka obišče še očeta, o katerem je mislil, da je mrtev, in odkrije, da je on sam zanj mrtev (oče ga sprejme kot berača, ki mu ponuja miloščino). V svoji ruinirani družini Luka torej nima več kaj iskati, a nič dosti boljša ni rejniška družina, ki ga je očitno sprejela le zaradi denarja, najemnine, ki jo mora plačevati za bedno sobo. Da bi lahko plačeval bivanje pri rejniški družini, mora namreč Luka delati – v tovarni za pridelavo mesnih izdelkov. Kjer pa se najde nekaj delavcev, ki so v svojih frustracijah in patoloških interesih tako bebavi, hudobni, pokvarjeni in nasilni, da Luka izgubi službo in pretepen obleži v hladilnici. Toda film vendarle noče biti povsem brezizhoden in da svojemu mlademu protagonistu dovolj moči, da verjame v tisto dekle (izvrstna Nina Rakovec), za katero je bilo sprva videti, da le hlasta za hitrimi užitki, a so bili ti le obliž čez njene duševne in telesne rane.

Panika (po literarni predlogi Dese Muck) je duhovita in zabavna komedija z imenitno Janjo Majzelj v vlogi bolniške sestre Vere, ki je pri svojih 40 letih že malo naveličana svojega moža (sicer čisto simpatičnega Gregorja Zorca) in tako trmasto sanjari o kakšni novi ljubezni, da jo še dovolj zgodaj za komedijo res najde. Komedija že po definiciji veliko dolguje zapletom (kot je ta, da se poročena Vera zaplete s poročenim moškim, Mitjo, ki je obenem družinski prijatelj) in preobratom (kot je ta, da Mitja ne vara le svoje žene, ampak tudi Vero – in Vladimir Vlaškalič se v tej vlogi kar dobro znajde, dokler mu je Pia Zemljič v vlogi njegove žene malo ne zagreni), toda glavno privlačnost ji dajejo razni detajli, ki pa v tem primeru niso toliko povezani s situacijsko komiko kot pa z Verinimi »refleksivnimi« monologi. Morda za komedijo ni najbolje, da je v nekem trenutku zadela ob preostre (preveč realistične) robove in je na koncu morala pohiteti z zasilno rešitvijo. Ampak to ni dovolj močan razlog, da bi si Panika zaslužila »samo« posebno omembo žirije in ne še česa več.

Enim nagrade, drugim gledalci?

Vesno za najboljši kratki film je prejela Špela Čadež za Boles, vizualno imenitno lutkovno animacijo z dvema likoma, pisateljem in postarano prostitutko. Pisatelj sedi v svoji s knjigami založeni sobi in se tako muči pred belim papirjem v pisalnem stroju, da ta postane prava pošast, ki mu prste prilepi na svoje tipke in razpotegne kot v risanki. Pisateljevi prsti postanejo znova uporabni samo takrat, kadar v njegovo sobo vstopi soseda, postarana prostitutka, in ga prosi, naj ji napiše pismo njenemu imaginarnemu ljubimcu. Kadar pisalni stroj bolje od pisatelja »ve«, kdaj in kaj pisati, pisatelju res ne preostane drugega, kot da odpira poštni nabiralnik in čaka na tisto pismo.

Vesno za najboljši scenarij sta prejela Nebojša Pop - Tasić in Matjaž Ivanišin, ki je obenem tudi režiser filma Karpopopotnik, prav domiselnega dokumentarca, ki v današnji Vojvodini obiskuje kraje in ljudi, kjer in s katerimi je Karpo Godina pred 40 leti posnel kratke filme, tako tiste najbolj znane kot tiste komaj ohranjene. Dve vesni je prejela Dvojina Nejca Gazvode: njena igralka Nina Rakovec za najboljšo glavno žensko vlogo in skupina Monkey Cup Dress za najboljšo glasbo. In prav tako Priletni parazit Marko Brecelj v režiji Janeza Burgerja: dobil je vesno za najboljši dokumentarni film, njegov montažer Miloš Kalusek pa je prejel vesno za najboljšo montažo.

Vesna za najboljšo fotografijo bi verjetno bila bolj pravična, če bi jo prejel direktor fotografije (Radovan Čok) pri filmu Gorana Vojnovića Čefurji raus! – edina vesna, podeljena temu filmu, je tudi najbolj »edinstvena«, če je tako mogoče označiti bizarno odločitev žirije, ki je za dobitnike vesne za najboljšo stransko vlogo izbrala tri mlade igralce, Dina Hajderovića, Ivana Pašalića in Jerneja Kogovška, ter izločila četrtega, Benjamina Krnetića, čeprav ta ni nič manj zaslužen za »preigravanje stereotipov subkulture z mladinsko norostjo, temperamentom in svežino« v Čefurjih, kot se glasi utemeljitev nagrade.

Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo je prejel film italijanskega režiserja Mattea OleottaZoran, moj nečak idiot, z mladim Rokom Prašnikarjem v vlogi čudaškega fanta, ki ga dobi v »varstvo« vampasti, zanikrni in totalni brezvestnež (Giuseppe Battiston). Scenografa tega filma, Vasja Kokelj in Anton Vončina Spazapan, sta prejela vesno za najboljšo scenografijo. Brez vsake nagrade pa sta ostala Adria blues Miroslava Mandića in Gremo mi po svoje 2 Mihe Hočevarja. Toda tega še čakajo mladi gledalci v kinu.