Nič ni popolno in na koncu vse izgine

V svoji karieri sem delovala v polju moderne in sodobne umetnosti, pretežno v obeh Amerikah, vendar sem se pogosto ukvarjala tudi specifično z grafično umetnostjo. Pravzaprav sem svojo kariero začela v delavnici, ki je izdelovala grafične liste in jo je vodil znani grafik Robert Blackburn, jamajško-ameriški umetnik z najstarejšo grafično delavnico v ZDA. Skrbela sem za njegovo zbirko, obenem pa pisala disertacijo o njegovem delu. Tako sem se na svoji poklicni poti pravzaprav precej udejstvovala v polju grafike; pri tem pa bi želela poudariti, da se grafika in sodobna umetnost ne izključujeta – tudi grafiki so lahko sodobni umetniki. Zame je bilo zato izjemno zanimivo predvsem vprašanje, ali je koncept grafičnega bienala danes še lahko relevanten; če pomislimo na sodobno in grafično umetnost danes, ugotovimo, da se grafika pogosto uporablja na izjemno sodobne načine kot ena od možnosti v široki paleti izraznih načinov; seveda pa je grafika običajno zgolj eden izmed vidikov medmedijskih umetniških praks, intervencij ali digitalnih projektov z grafičnimi intencami.

Obremenjena niti ne, sem pa ob svoji nalogi občutila rahlo strahospoštovanje. Ljubljanski bienale je namreč zelo znana in prestižna prireditev, poznam ga še iz časov, ko sem delala pri Blackburnu – prav on je natisnil litografska dela Roberta Rauschenberga, ki so bila leta 1963 razstavljena in tudi nagrajena na tukajšnjem bienalu. Gre torej za prireditev z izredno pomembno tradicijo in seveda sem bila zaradi tega nekoliko živčna, saj na poziciji kuratorja res ne moreš osrečiti vsakogar.

Predvsem me je skrbelo, da ne poznam dovolj dobro tukajšnje regije in njene scene. Nikdar poprej namreč nisem delala tukaj kot kuratorka, vendar sem si želela na bienale vključiti čim več umetnikov iz regije; to se mi zdi pomembno že zato, ker se bienale pač dogaja tukaj in ker ga obišče večinoma domača publika, zato je nekako nujno, da sem tesno povezana s skupnostjo, ki organizira, podpira in ne nazadnje financira bienale. Tu so seveda prisotni tudi mednarodni umetniki, a kljub temu sem opravila domačo nalogo, kot se reče. Srečala sem številne ljudi, prejela ogromno elektronske pošte, pregledala veliko knjig; prebrala sem vse, kar sem lahko, naredili smo nekaj obiskov po regiji in končno – razpisali smo natečaj. To se je izkazalo za izjemno dobro zamisel, ki se obenem navezuje na izvorni selekcijski proces bienala. Odziv je bil odličen. Prejeli smo blizu tristo prijav, ki sem jih prebrala od prve do zadnje, in moram priznati, da so bili to večinoma zelo močni predlogi, deloma za prikaz obstoječih del, deloma za produkcijo novih projektov.

Da, živim in delujem v New Yorku, vendar sem svoj zadnji večji projekt delala na Portoriku, na Trienalu grafičnih umetnosti, ki je bilo ustanovljeno leta 1970 pod vplivom ljubljanskega bienala. V teh krajih pa res delam prvič in moram priznati, da je bilo to čudovito povabilo in obenem odličen učni proces, zato sem res počaščena, da sem v tej vlogi.

Seveda, in menim, da gre za zelo posrečen spoj. V mojem izvornem predlogu za vsebino bienala so bili nekateri umetniki že vključeni; nato so sledili avtorji, ki sem jih vključila na podlagi moje raziskave in srečanj. Priznati moram, da sem bila zelo navdušena nad nekaterimi deli. V izboru je tudi približno deset umetnikov, ki smo jih sprejeli na podlagi natečaja, in teh seveda nisem nikdar imela možnosti spoznati. Njihovo delo sem spremljala zgolj na daljavo. Tako imamo na razstavi nekaj mednarodnih umetnikov, nekaj lokalnih umetnikov in nekaj avtorjev z javnega natečaja.

To je zelo zanimivo vprašanje. Vsekakor so tu zgodovinske reference in družbeni poudarki, ki so zelo specifični v obeh območjih. Prav tako gre v obeh primerih za zelo specifične politične, socialne in ekonomske zgodovine, na kar umetniki zelo pogosto reagirajo, vendar sem v splošnem zapazila več podobnosti, ki se mi zdijo izjemno zanimive. V obeh prostorih sem opazila zelo podobne tipe umetnikov, ki pogosto delujejo v skupinah in na način kolektivnega dela. Značilne so trdne umetniške akademije in institucije z izjemno dolgo in bogato tradicijo. Posledično se pojavljajo tudi vedno nove skupine, ki si želijo intervenirati v obstoječo situacijo in ustvarjati alternativne prostore produkcije in prezentacije.

Prav tako je v obeh regijah zelo podhranjen komercialni sektor umetnosti. Številni umetniki so mi tukaj dejali, da bi si želeli boljšega komercialnega zastopanja in mednarodne vidnosti na umetnostnem trgu, umetnostnih sejmih – kar je identično situaciji na Karibih. Ta situacija se verjetno odraža tudi v izobraževanju, v potrebi po umetnostnih zgodovinarjih, ki so osredotočeni na sodobno umetnost, kuratorske prakse in kritiko. Enako sem opazila na Karibih. V obeh primerih pa se – kot rečeno – soočajo tako s pomanjkanjem komercialnih galerij kot tudi zasebnih ustanov, ki bi podpirale umetnost. Ta sektor pa ima v obeh primerih dober razvojni potencial.

Seveda, tudi to je ena od bližnjih podobnosti med Karibi in Balkanom.

Predvsem je pomemben aspekt prostora. Imamo dve osrednji prizorišči, MGLC in Moderno galerijo, iz katerih izhajata dve smernici razstave. V prostorih MGLC so umetniki, ki delujejo v polju tradicionalnega tiska, na primer aparatov xerox iz osemdesetih let ali »toplotnih tehnik«, vendar na zelo revitaliziran in svež način. Avtorji so silno specifični v rabi tehnik, ki jih želijo ohranjati, vendar so te vselej del določenih sodobnih praks. V Moderni galeriji so predstavljeni umetniki, ki delujejo v polju novomedijskih in digitalnih praks, aplikacij iz preteklih dvajsetih let, ki so danes trdno zakoreninjene v naši vsakdanji komunikaciji, ampak jih uporabljajo na – recimo temu – zelo tiskarski način.

Na tem mestu moram izpostaviti ključno delo iz bližnje preteklosti. To je skupni projekt likovnika Dennisa Ashbaugha in pisatelja Williama Gibsona, knjiga umetnika iz leta 1992. Zame je prav ta knjiga povezovalni element med obema galerijama oziroma programskima sklopoma. Ustvarjena je v tehniki intaglio tiska in je, vsaj po legendi, izginila med gledanjem: zaradi občutljivega črnila je tisk zbledel, ko je bil izpostavljen svetlobi. William Gibson je na disketi objavil poezijo, ki jo je bilo mogoče brati preko računalnika, a je bila šifrirana na način, da se je samouničila po prvem ogledu. To je bilo zelo pomembno delo iz mojega izvornega predloga, ki se nanaša tako na preteklost kot na sedanjost, saj se navezuje na pojav novih tehnologij v umetniških praksah ter na fenomen spreminjanja spominskih ter snemalnih naprav. Nič ni popolno in nato vse izgine. V tem je mogoče razbrati zelo močno izjavo.

Mislim, da si pred dvajsetimi leti nismo mogli niti predstavljati vpliva orodja, kot je na primer Twitter. V tistem času nisem uporabljala niti elektronske pošte. Mislim, da se sploh več ne spomnimo natančno, kako smo včasih delali. Ampak vse te nove možnosti in orodja globoko spreminjajo način, kako delujemo, vplivajo na način razmišljanja in dojemanja sveta. Na razstavi so nekatera dela, ki se ubadajo prav z vprašanji, kako prenasičenost z računalniško imažerijo spreminja način videnja stvari. Istočasno lahko govorimo o percepciji in napačni percepciji: včasih je splet koristen, včasih pač ne. Nemogoče je namreč prebrati petsto člankov, katerih zaključki so popolnoma nasprotujoči, in si ustvariti mnenje, saj smo soočeni s preveč informacijami. Seveda pa po drugi strani ni dobro imeti zgolj enega samega vira, ki nam govori, kaj je resnica. Verjamem, da so imeli ljudje podobne pomisleke in razprave, ko je v 15. stoletju Guttenberg začel tiskati knjige, saj niso vedeli, kakšen vpliv bo to imelo na bralne navade in pismenost.