Mislim, da je bilo takrat, ko sta na Jesenicah igrali Makedonija in Latvija, vzporedno pa se je dogajalo še nekaj odločilnih tekem, katerih »stream« prenose sem iskal po spletu, povsod pa naletel na reklame. Glede na njih se je dalo sklepati, da potekajo premori med polčasi. A splet je neverodostojno okolje. Konec koncev vedno obstaja možnost, da te zajebava tvoj računalnik. Človek potrebuje potrditev, za kar je najboljši vir nemara uradna stran prvenstva. Kjer pa v malih okenčkih, v katerih so prikazani rezultati tekem, ni bilo nikjer informacije, da potekajo premori (half time po mednarodno). Slabo. Že prej se je dalo opaziti, da se stran ažurira z zamudo. Sploh tekoči rezultati, ki se obnavljajo z večminutnimi zamudami, kot novice.

Tako je bila včeraj, krepko po tistem, ko je bila tekma končana, med glavnimi novicami napoved tekme med Belgijo in Latvijo. Pikolovske malenkosti? Ne bi se strinjal. Ob takšni priložnosti morajo te zadeve potekati brezhibno. No, osnovna pripomba je vendarle predvsem estetska. Spolzko izmuzljiva tema. Kajti o okusih se ne razpravlja. Zato sem jo po dolgem času vnovič obiskal. Nepozabno stran svetovnega košarkarskega prvenstva v Turčiji leta 2010. Še vedno je brezhibno delujoča. Kot kak star uglajen natakar, ki kljub praznosti jedilnice vzdržuje neko raven. Še vedno je prelepa. Glamurozna. Sijajna. Sproščena. A obisk nje ponudi tudi oprijemljivejše argumente za razpravo. Mislim na moment, da razen male turške zastavice zgoraj levo na njej ne zaznaš ničesar »turškega«. Nobenih nacionalnih konotacij. Nobene prisotnosti države. Barvne direktive. Uniformnosti. Namesto rdeče v ozadju dobiš elegantno rubin temno modro. Barvo, ki prej konotira strupeno večerno obleko izbirčnice kot pa košarko. Podlaga za besedila je bela, poudarki in naslovi pa oranžni. Rdeče ni! Ker so Turki šli onkraj sebe. Pozabili so nase. Izognili so se obremenjevanju samih s seboj. Če bi stran delali po slovenskem kopitu, bi bilo ozadje pač rdeče. Tako kot je ozadje aktualne slovenske strani kakopak zeleno. Nujno zeleno oziroma nezadovoljujoč odtenek zelene.

V vsakem primeru turška stran še vedno zgleda »glam«, slovenska pa te asociira na nekdanja tovarniška glasila. Estetika nekdanjih tovarniških glasil se komu v teh časih morda zdi celo presežna. Meni pač ne. Ker je za njo značilna neambicija. Ta je značilna tudi za uradno košarkarsko spletno stran. Prej kot ambicijo, da bi z njo koga fasciniral, v njej prepoznaš idejo, da bo tudi takšna, kot je, povsem služila namenu. »Negativna selekcija,« je zadevo komentiral rutiner iz sveta vizualnih komunikacij, torej človek, ki je izrazito vajen tega, da poslov v teh krajih ne dobivajo najbolj talentirani, temveč nečaki, sinovi, vnuki, ljubimci in priležnice. A če prav razumem, je stran v resnici izdelala avstrijska firma. Kar to teorijo podre. Ne spremeni pa osnovnega vtisa (domicilneža). Da od te spletne strani ne bo nihče »padel na rit«. Je pa za to bila priložnost.