Trije najvplivnejši zahodni voditelji Obama, Cameron in Hollande so v minulih treh tednih dali nedvoumno vedeti, da je avgustovski pomor zakrivil sirski režim, Moskva je obtožila uporniško gibanje, manj posvečeni pa s(m)o se prepustili teorijam zarote, ki nas navajajo k sklepanju, da je naša realnost pravzaprav fikcija, prava slika pa se nam bo razkrila nekje v bližnji ali bolj oddaljeni prihodnosti, tako kot puči v Iranu in Čilu ali pa fantomsko orožje za množično uničevanje v rokah Sadama Huseina.

Kam torej umestiti sobotni rusko-ameriški dogovor o usmerjanju sirske krize ali bolje rečeno državljanke vojne, ki preti, da zajame širšo regijo? Predstavljen je kot pomemben korak h končanju tamkajšnje morije, pozdravljen z vseh strani, z izjemo tistih, ki so se v Siriji z orožjem uprli sedanjemu režimu. A če je to znova fikcija, kakšna je potem realnost? Je lahko to svojevrsten Al Asadov kemični gambit, ki je na svetovni šahovnici aktiviral močno, a donedavna skoraj povsem blokirano figuro Vladimirja Putina in posledično rusko globalno diplomacijo?

Potem ko je cunami arabske pomladi zgolj kot blago valovanje zadel Alžirijo, Savdsko Arabijo in Bahrajn, je bilo nekoliko nenavadno, s kolikšno silo je udaril v Sirijo, a nezadovoljstva tamkajšnjega etnično in versko razdeljenega prebivalstva z dolgoletno diktaturo in izrednim stanjem, upravičenim s sosednjim Izraelom, ni bilo težko razložiti. Danes je bolj ali manj jasno, da niti Al Asadov režim niti uporniško gibanje, razdeljeno na bojnem polju in v pregnanstvu, ne bi preživela brez zunanje pomoči ter da gre v Siriji za še eno nadomestno vojno, ki jo vodijo regionalne in globalne sile z žrtvovanjem tamkajšnjega prebivalstva. Od sobote je novo to, da sta v njej spet enakovredni nasprotnici stari sili iz hladnovojnih časov, ZDA in Rusija, pri čemer pa bo treba še ugotoviti, ali presiha četrt stoletja neizzvana superiornost prve ali pa le kaže na nemoč oziroma dvome trenutnega stanovalca Bele hiše. Za Rusijo je bolj ali manj jasno, da je v mednarodni diplomaciji močna toliko kot njen voditelj, zato se je z Medvedjevim znašla v vlogi postranske opazovalke predlanskega dogajanja v Libiji. Obamovo opotekanje glede vojaškega posredovanja v Siriji pa je podobno samospraševanju nekoga, ki s pištolo meri v čelo zločinca, a ga je nenadoma pretresel pomislek, da bo s tem postal sam ubijalec.

Kar zadeva sedanjega ameriškega predsednika, ni bilo videti, da bi imel kakršne koli pomisleke v zvezi s tem, saj hladnokrvno spremlja likvidacije domnevnih sovražnikov Amerike iz krizne sobe Bele hiše in jih menda celo izbira s posebnega seznama obveščevalnih služb. Sirska opozicija, kar koli si že kdo misli o njej, ima prav, ko zatrjuje, da si je Al Asadov režim kupil čas, da še naprej krvavo obračunava z njo. Ženevski dogovor je trojna zmaga nad nesrečniki, ki verjamejo v svobodnejše življenje brez zatiralskega ali izkoriščevalskega tutorstva. Al Asadov režim se rešuje kemičnega orožja, ki mu je v državljanski vojni prej grožnja kot opora, Rusija je znova na prvi igralni deski, ZDA pa imajo še vedno otvoritveno potezo v novi sirski partiji, v kateri je bil z Al Asadovim gambitom na rusko pobudo in z ameriško oceno položaja razglašen remi s 100.000 mrtvimi in dvema milijonoma pregnanih civilistov.