Gledanje naših po ekranu je emocionalni tobogan. V manj kot dveh urah se v ekran zmeče toliko kletvic, toliko vzklikov in prošenj, da je čudno, da tele države ne raznese od čustev. Če bi kakšen marsovec pogledal na trge, v lokale ali dnevne sobe ob prenosih tekem z našimi v glavni vlogi, bi bil prepričan, da gre za civilizacijo na robu prepada. No, saj ne bi bil daleč od resnice.

Vse kaže, da se bo čas v Sloveniji spet začel šteti po končanem prvenstvu. Do takrat nas novice o propadlih bankah ne zanimajo. Pa eni tuji upravitelji še manj. Politiki pa so postavljeni v garderobe. Naj tam čistijo copate in sušijo drese. Brez problema se jim lahko pridruži tudi kakšen komentator. Miha Žibrat na primer. On je zelo podoben našim politikom. Kopica fraz, leporečij in splošnih ugotovitev. Emocij pa za vzorec. Za kritje si potem ti komentatorji poiščejo kvazistrokovnjaka, ki pa le podvaja prazne ugotovitve. Tisto, ki jo poznamo že nekaj let. Ne znamo igrati proti coni. Tako kot strokovni kadri krijejo hrbet politikom. Če ne z znanjem, pa s prijateljsko lojalnostjo.

Te dni še Gašpar Gašpar Mišič nima več nobene vloge na ekranih. Če bi v teh dneh nastopil koprski župan Boris Popovič v Odmevih, bi lahko govoril le še o košarki, nikakor pa ne o GGM ali Karlu Erjavcu. Je pa njegov predkošarkarski nastop paradigma, ki jo je treba vzeti zares. Namreč, kaj nam je serviral zagovornik GGM, ko ga je gostila Rosvita Pesek?

Prvič, da je treba podpirati samorastnike, saj smo brez tradicije upravljanja. Saj tudi Alenka Bratušek prej ni bila še nikoli predsednica vlade.

Drugič, da je vsako kadrovanje politično, za katerega pa Boris ni nič kriv. Vsaka odločitev ima primes političnega, kar je standard ne glede na znanje in sposobnosti.

Tretjič, Luko Koper lahko vodi tudi nekdo, ki je bil uspešen v prodaji sladoleda. Biznis je pač biznis.

Četrtič, raje kot to, da imamo lastnino v Luki, gradimo vrtce in šole. Pa še kakšno palmo postavimo za okras.

Petič, logično, da so vsi proti GGM, če pa ga mediji konstantno pljuvate in napadate.

Če bi zdaj vseh teh pet točk prevedli v komentar o dosedanjih nastopih izbrane vrste na Eurobasketu, bi dobili naslednjo zgodbo:

1. Na terenu ne delujejo sistemi in šablone, temveč le individualnost, iznajdljivost in predrznost. Vsak je neke vrste samorastnik.

2. Reprezentanca je sestavljena tako, da lahko pri mnogih postavimo vprašaj, po kakšnem kriteriju je bil izbran.

3. Reprezentanco lahko vodi tudi nekdo, ki nima pojma o slovenski košarki in nima v javnosti nobene karizme.

4. Raje kot to, da za vsako ceno zmagamo, uživamo v lepotah igre in priznavamo zmagovalcem njihovo premoč.

5. Logično je, da vsi napadajo Jako Lakoviča in trenerja, če pa kompletna javnost in vsi forumi ponavljajo iste sodbe. V bistvu pa se Jaka trudi. Daje vse od sebe. Gara kot konj.

Ampak ker vsi vemo, da se bo slovenska vojna za preživetje začela šele oktobra, nas tudi do usodne četrtfinalne tekme sredi prihodnjega tedna ne sme pretirano skrbeti. Takrat bo šlo na nož. Ostanimo raje pri spominih. Kako smo zmleli špansko zvezdniško zasedbo. In kako smo tam pred dobrimi dvajsetimi leti postajali svetilnik Evrope, sredozemska Švica in zgodba o uspehu…