Dušan Jovanović je verjetno najbolj ploden slovenski sodobni dramatik, svoje novo delo Boris Milena Radko, ki ga je ob njegovi nocojšnji krstni postavitvi v SNG Drama Ljubljana tudi zrežiral, pa je napisal tudi z mislijo na tri legende slovenskega gledališča – to so Boris Cavazza, Milena Zupančič in Radko Polič, ki bodo odigrali tri naslovne vloge, v stranskih vlogah pa se jim bosta pridružila še Nina Valič in Alojz Svete. Gre za komedijo o ljubezenskem trikotniku, ker pa sta Milena Zupančič in Radko Polič v resničnem življenju dejansko nekdanja zakonca, lik Borisa pa je očitni namig na realnega »zakonolomca« Dušana Jovanovića, gre obenem za vsaj delno avtobiografsko oziroma dokumentarno gradivo, ki ga je avtor predelal in žanrsko opredelil kot »dokumentarno fikcijo«.

»Izmišljeni« trikotnik

Poigravanje z gledalcem, ki se bo spraševal o deležu resničnosti in izmišljije, pa ni edino, kar zaposluje Jovanovića. Ljubezenski trikotnik je priljubljena tema dramatike, tako v tragični kot komični različici, in Jovanović se je odločil za komedijo, mestoma robato, pa tudi s primesmi razmišljujoče liričnosti.

Vprašanje, kaj je v gledališču smešno, je staro toliko kot dramatika. In že od nekdaj velja, da so smešni stari zaljubljenci; običajno so to stari kozli, ki tekajo za mladenkami, ali rahlo ovele gospe, ki se ozirajo za stasitimi mladeniči. Jovanović pa dogajanje prestavi iz območja tega tradicionalnega starčevskega iskanja eliksirja mladosti v bolj aktualno tematiko starajoče se zahodne populacije, ki zaradi daljšanja življenjske dobe »zahteva« tudi podaljšanje ljubezenskega roka trajanja. Do katerega pa očitno nima pravice, saj se ljubezen na starost ne spodobi, kot v predstavi pravi Milenina hčerka. Ima ta generacija torej le pravico do podaljšanja delovne dobe do groba?

Človekove pravice – do ljubezni

Pravica do ljubezni v starosti in med starostniki, torej. Pri čemer je Jovanović »starost« postavil nesramno nizko, v 60. leta, ki so po novem menda še v območju srednjih let. Pravica, ki je, kot v igri pravi Milena, zapisana tudi v horoskopu, še enem vizionarskem orodju, ki so mu pred 40 leti verjele le najstnice, danes pa je ena najbolj propulzivnih gospodarskih vej. Pravica, ki jo starejšim, tej od hipijevstva še vedno rahlo okuženim generacijam, oporekajo tako starši kot njihovi puritanski in ozkosrčni otroci.

Ljubezenski trikotnik ima v komediji svoje zakonitosti: en zakonec mora biti dolgočasen, starikav nergač, drugi še poln energije, lačen življenja. Ljubimec je torej tisto, kar manjka možu in si želi žena, šarmanten in športen. A soočenje petelinov danes nič več ne pomeni vržene rokavice in napovedi mečevanja ob zori, zdaj je to bolj ali manj zajedljivo in vse bolj spravljivo klepetanje ob kavici; saj vemo, črna kronika beleži zločine iz strasti le še na podeželju. In zdaj tudi strast, četudi je še vedno povsem prava, čisto mlada, ni več dovolj, ker jo spodnašajo spravljivost, modrost let, pripoznavanje minulega življenja. »Je treba zatreti v sebi eno ljubezen v imenu neke druge ljubezni,« pravi Milena.

Komedija, ki išče nov konec

Komedije torej Jovanović ne more razplesti tradicionalno, tako, da žena zapusti moža in je pravica do nove ljubezni udejanjena, ne tako, da ljubimec odfrči, ker je razkrinkana njegova ničevost, žena pa ostane z možem in je red znova vzpostavljen. Tukaj so vsi trije v nekakšnem kleču, ki je dejansko ponovni odmev šestdesetih, tisti poskus osvobojenosti, ki bi razklenil okostenele predstave o ljubezni in zakonu, ki pa se še vedno zaletava v stare patriarhalne vzorce.

Ravno v tem je ta predstava tudi izrazito generacijska, ukvarja se z vprašanjem vseživljenjskih zvez, s problematiko (samotnega) staranja in se konča v tradicionalnem slovenskem utapljanju razlik v alkoholu; v najmočnejšem erotičnem objektu slovenskih moških.

In na neki hecen način ravno s tem moškim bratenjem Jovanović morda nevede izrazi tisto »tujost« ženske, tisto za tradicionalnega moškega tako nadležno neulovljivost ženske želje, tisto slavno Freudovo vprašanje: Kaj hoče ženska? In preden ženska do konca izrazi, kaj hoče, ji moška že sporočata, da tega pač ne bo dobila.