V primeru naših oblastnikov nas ne spravlja v čustven odziv njihova trema pred javnim nastopanjem. Nekateri jo na začetku kariere sicer imajo, vendar jim jo zlahka odpustimo: to jih dela bolj človeške. Gnev nastane kasneje, ko so se že dodobra udomačili v novi vlogi in začno dajati v javno presojo ne samo svoja razmišljanja, temveč skupaj z njimi tudi svoje vrednote in značajske posebnosti. Takrat nastopi čas za vprašanje, kako je mogoče, da v vladi in v parlamentu sedi znaten delež ljudi, ki nas s svojim videzom in še bolj z besedami, ki jih izgovarjajo, pripravijo do tega, da se svoje oblasti sramujemo, in to ne glede na to, ali vladajo tisti, za katere smo glasovali na volitvah, ali pa so »naši« v opoziciji.
Nekateri od tistih, o katerih teče beseda, ne obvladajo elementarne komunikacije: niso sposobni izreči stavka z enim ali več podredij; ne obvladujejo toka svojih misli in ne razumejo vprašanj, ki so jih dobili; jasno je, da so povsem nesposobni za argumentacijo. Tem ljudem dajejo strankarski voditelji v branje vnaprej pripravljena besedila, in že med branjem dajejo vtis, da ne vedo, o čem govorijo, pa tudi kasneje v prosti razpravi o tem niso sposobni izreči nobenega dodatnega stavka.
Drugi so gostobesedni; leporečni stavki vrejo iz njih kot po tekočem traku in ključne vrednote zvenijo iz njihovih ust kakor puhlice, v katere sami ne verjamejo. Nadvse ponosni so nase, in če bi imeli pred seboj ogledalo, niti pred televizijskimi kamerami ne bi mogli ubežati skušnjavi, da se ne bi vsake toliko časa pogledali vanj.
Najmanj toliko kot nesposobnosti, neznanja in praznine nas je sram tistega, kar nam nekateri politiki sporočajo s telesno govorico, opolzkimi šalami in bežnimi komentarji, s katerimi nam – najbrž nehote – razkrivajo svoje vrednote. Tako se nam nekateri že po dveh minutah gledanja in poslušanja razgaljajo kot osebe brez vizij razen tistih v zvezi z lastnimi interesi, razkrivajo nam primitivno lokavost, nestrpnost do drugače mislečih, nenačelnost ter pripravljenost na podtikanje in laži. Nekateri dajejo vtis, da se ne bi ustavili niti pred kriminalnimi dejanji. Na kratko: kažejo nam, kako jim je uspelo priti v politiko.
Za porazno strukturo oblasti so v pretežni meri krive stranke. Res je, da v politiko pametni in pošteni ljudje ne marajo več in da se strankarski veljaki lahko izgovarjajo, da so celo tiste kandidate, ki so uvrščeni na seznam, komaj pregovorili, ampak morali bi ob tem upoštevati, da tisti prvi v politiko ne marajo zato, ker vedo, da v poplavi primitivizma, klientelizma in korupcije ne bi mogli delovati. Politika sama vzdržuje okoliščine, da se sestava oblasti od volitev do volitev slabša.
Kaj je lepši dokaz, da tudi strankarski voditelji pri svojih sodelavcih cenijo zelo sporne dosežke, na primer obogatitev čez noč, kot njihova vabila v ne tako davni preteklosti, da bi na mesta finančnih ali gospodarskih ministrov postavili nove bogataše, od katerih danes nekateri čepijo v zaporu, nekateri pa so na poti tja. Gledali smo te bodoče tajkune, ko so še uživali v soju lažne sposobnosti in so jih mediji predstavljali kot rešitelje države, če bi se le izvolili posvetiti ministrovanju, ko so iz leta v leto v neartikuliranih stavkih ponavljali isto mantro, da je rešitev v zmanjšanju davkov, pocenitvi države, poenostavljenih postopkih odpuščanja in privatizaciji javnega sektorja. Oni bi nemudoma ukinili minimalne plače.
Gledali smo, kako tem ljudem, ki so s prevarami lastninili podjetja, z zlorabo položaja in informacij bogateli pri prekupčevanju z zemljišči in s pomočjo klientelističnih povezav zmagovali na javnih razpisih, mediji in politika nadevajo avreolo ljudi, ki vedo, kako je mogoče potegniti voz iz blata. Njihov recept, ki so ga novinarji ponavljali kot čisto zlato, je bil: dopustite nam, da povečamo dosedanje dobičke, državljani in država pa naj postanejo bolj skromni, in vse bo v redu. Nihče ni govoril o tem, koliko novih delovnih mest so ustvarili, kolikim koristnim razvojnim projektom so botrovali in v kolikšni meri se je življenje njihovih zaposlenih in okolja, v katerem delujejo, izboljšalo.
Problem Gašpar Gašpar Mišič se ni začel z njegovo kandidaturo za šefa uprave Luke Koper. Čisto nič sporno ni, da politik nadaljuje kariero v gospodarstvu. Ali obratno. Problem se je začel, ko je zaradi svojega sumljivo pridobljenega premoženja v političnem okolju začel veljati za sposobnega. Ni težko utemeljiti, če državni sekretar v kabinetu predsednice vlade, ki upravlja državo, postane direktor pristanišča, mnogo težje je pojasniti, da je taka oseba dve leti po diplomi iz določanja položaja ladje in z izkušnjami mornarja in mešetarja s stanovanji prišla do vladnega kabineta.
Prepozni protesti iz vrst politike potrjujejo veljavnost izreka: Če je nekdo nesposoben ali nemoralen, naj vodi državo. Toda bog ne daj, da bi mu dali resno delo.
