Po besedah predstojnika kliničnega oddelka za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline v UKC Ljubljana prof. dr. Uroša Ahčana opravljajo družbeno koristno delo, saj mnogi zaradi njih živijo bolje. »Vračamo telesno celovitost, funkcijo in estetiko, nasmeh kot najboljši modni dodatek,« je poudaril pred mednarodnim kongresom plastične kirurgije v Ljubljani, ki je posvečen pionirju rekonstruktivne mikrokirurgije Marku Godini.

Prihajate iz operacijske, kakšne posege ste imeli na programu?

Imel sem več manj zahtevnih posegov: rekonstrukcijo bradavice kot končni akt rekonstrukcije dojke, izrez malignih tumorjev kože, izrez trakasto-vozličaste zedebelitve v dlani...

Vaš oddelek je znan ravno po rekonstrukciji dojk. Kateri evropski centri so danes v vrhu v plastični kirurgiji nasploh?

Plastična kirurgija je tako široka, da se subspecializira, zato so centri bolj ali manj usmerjeni v posamezna področja. Vsem je skupna splošna plastična kirurgija, specializirajo pa se glede na potrebe in tradicijo posameznih držav. Pri nas se poglobljeno ukvarjamo z rekonstrukcijo po vseh malignih tumorjih, s kirurgijo roke, rekonstrukcijami po poškodbah, opeklinami in estetsko kirurgijo.

Torej nadaljujete dobro zastavljeno delo vaših učiteljev?

Vsekakor, nadaljujemo tradicijo mikrokirurških tehnik. Marko Godina je opravil pionirsko delo, zato smo mu tudi posvetili kongres. Kot mi je znano, kakšnih posebnih zahvalnih prireditev in spominskih obeležij na naših tleh še ni doživel. V tujini ga vsi zelo dobro poznajo in marsikatera vrata so nam odprta ravno zaradi dobrega dela v preteklosti.

Tudi na vašem oddelku se specializirate. V katerih primerih pa bolnike napotite na zdravljenje v tujino?

Največkrat ob zelo redkih prirojenih različicah obraznih kosti. V tem primeru smo povezani s centrom v Parizu. Kakšnih drugih primerov je izjemno malo. Se pa tudi mi prilagajamo potrebam. Uvedli smo nove konzilije za bolnike po masivnem hujšanju, bolnike z okvaro obraznega živca, poškodbo brahialnega pleteža.

Ker ste referenčni center za rekonstrukcijo dojk v regiji, sprejemate tudi bolnike iz drugih držav?

Iz tujine prihajajo bolnice na rekonstrukcijo dojk, prihajajo pa tudi pacienti po poškodbah. Izberejo nas, ker je dober glas prišel do njih. Sam sem izvedel tudi nekaj najkompleksnejših operacij v tujini in imel številna predavanja po svetu, ter tako pokazal naše možnosti. Nimamo pa organizirane službe, ki bi predstavila, kaj vse smo sposobni narediti, v kakšnem času, s kako pogostimi zapleti... Če bi jo imeli, bi bilo tujih bolnikov še več.

Delež žensk, ki se odločijo za rekonstrukcijo dojke po operaciji raka, je v Sloveniji nadpovprečen. Gre le za dostopnost?

Svetovno poprečje je okoli 20 odstotkov, pri nas skoraj 60. V Rusiji in Turčiji ima od gromozanskega števila bolnic z rakom manj kot 5 odstotkov rekonstrukcijo dojke, v ZDA se odstotek povečuje, a se v različnih zveznih državah giblje od 5,3 do 35 odstotkov. To kaže, da smo pri nas sposobni opraviti vse te posege, in tudi, da država ženske obravnava na pravi način, saj jim to zdravljenje tudi plača. Res pa imajo tudi pri nas nekaj več težav z dostopnostjo bolnice, ki se za ta poseg niso odločile hkrati z onkološkim zdravljenjem. Tudi te si operacijo zaslužijo, saj jih popolnoma prenovi, ne glede na to, kdaj so bile operirane. Povprečna življenjska doba je danes 83 let, torej ne velja, da je 60-letna gospa že stara in takšne operacije ne potrebuje. Zame je relevantno vprašanje, zakaj bi morala biti ženska brez dojke 23 let.

Verjetno mislite na psihično počutje ženske?

Če ima ženska velike dojke in zaradi raka ostane brez ene, je obremenitev hrbtenice popolnoma drugačna, kot bi bila sicer. Zato imajo ženske bolečine v hrbtenici in vratu. Gre torej za večplasten problem, ki ni samo estetski ali psihološki.

Če bi imel UKC Ljubljana službo, ki bi predstavljala vaš klinični oddelek, bi bile operacijske dvorane lahko zasedene tudi popoldan, zvečer...

Nedvomno izkušnje po svetu temu pritrjujejo. Večkrat je bil v javnosti predstavljen UKC Ljubljana podoben center na Dunaju. Ob tem pa nikoli nismo nič slišali o tistem delu, kjer kirurgi operirajo privatne paciente. Skratka ena ustanova z javnim in zasebnim, tržnim delom. Kjer bolniki uveljavljajo nadstandardne pravice, zdravniki, ki dobro delajo, pa utrjujejo ugled bolnišnice in imajo možnost dodatnega zaslužka. Vse je jasno in transparentno, brez sprenevedanja in nevoščljivosti. Dobri so dobri in slabi so slabi. Za prazne operacijske dvorane tržijo denar in najemnino vračajo v opremo, razvoj, za novosti, ki so v dobrobit vseh bolnikov. Kljub kroničnemu pomanjkanju denarja v slovenskem zdravstvu kirurgi že desetletja čakamo na razumne, odprte ljudi in sveže ideje v prihodnost usmerjenih voditeljev, ki bi bile v korist bolnikov in zdravnikov. Morda je tržna priložnost UKC izpraznjen del bolnišnice Petra Držaja.

Imate na oddelku opremo, kakršno si želite?

Trenutno opremljenost in pogoji za delo niso slabi, tudi če se primerjamo z operacijskimi dvoranami v tujini. Slabša pa je organizacija dela. Klinični oddelek s 70 zaposlenimi in 30.000 obravnavami bolnikov na leto nima niti svojega lastnega računa. Predstojniki imamo zgolj teoretične možnosti vodenja in upravljanja. Klinični oddelki niso samostojni in avtonomni, kot je bilo načrtovano. Oddelki, ki poslujejo dobro, pa morajo pokrivati izgubo drugih oddelkov. Se vam zdi to stimulativno?

Govorite o tem, za kar so se pred leti borili revmatologi s prof. Tomšičem na čelu. Ste morda na strokovnem svetu UKC Ljubljana govorili o avtonomiji oddelkov, se drugi predstojniki z vami strinjajo?

Zelo različno. Tisti, ki poslujejo slabo, gotovo niso za to. Veliko predstojnikov pa je tudi že apatičnih, saj se nič ne zgodi. Tudi sam sem izgubil naboj, strast. Ekipni duh, kot temelj uspeha, usiha. Če pogledaš trideset let stare zapisnike, samo po datumu veš, da so tako stari. Po vsebini se zdi, kot bi bili od včeraj. Tako spoznaš, da je prizadevanje za spremembe nekoristno izrabljen čas. Zato se usmeriš v bolj ustvarjalna področja delovanja, stroko. Drugi poiščejo rešitve v športu, družini, prej zanemarjenih področjih. Osebno končujem novo knjigo.

Ste dober poznavalec in kritičen ocenjevalec zdravstvenega sistema. Je taktiziranje politikov krivo za to mlačno vodo, v kateri smo se znašli?

Dobri zdravniki so ujeti v primež politike in slabih zdravnikov. Politika volilcem obljublja prosto izbiro zdravnika, najkrajše čakalne dobe, hitre in učinkovite brezplačne storitve 24 ur na dan, ob tem pa omeji denar za zaposlitev izvajalcev in ne najde denarja za udejanjane obljub, denimo vrhunskih storitev, onemogoči vstop tujim zavarovalnicam. Nato pa prek medijev žuga zdravstvenim delavcem, naj se organizirajo, bolje delajo, varčujejo. Zdravniški sindikat vztraja pri uravnilovki, enakem plačilu za vse zdravnike ne glede na specialnost, obseg in kakovost dela. Mladi zdravniki so demotivirani in zapravljajo energijo z iskanjem prostih delovnih mest in reševanjem eksistenčnih problemov.

Posamezni zdravniki iščejo rešitve celo na ulicah, z demonstranti. Nato se z nasveti vmešajo še razni samozvani poznavalci zdravstvenega sistema, potencialni bolniki brez osebne bolnišnične izkušnje. Stanje je kaotično. Pravila se prepogosto spreminjajo, tudi pod vplivom nadzorovanih medijev. Model pa je jasen. Bolnik bi se moral odločiti, kam bo prišel na zdravljenje, komu bo zaupal svojo dušo in telo. Zasebniku ali zdravniku v javnem zavodu. Vsi zdravniki bi morali biti koncesionarji, plačani od števila in vrste opravljenih storitev ter kakovosti dela ne glede na to, ali delajo v javnem ali zasebnem delu. To za bolnika ni pomembno, pomembna je kakovost storitve in odzivnost na problem. Če nekdo opravi 50 operacij, naj dobi 50 enot, če dve, pač le dve enoti. Jasno je, da bi imeli kakovostnejši zdravniki več bolnikov in več enot denarja. Zadovoljstvo bolnikov in zdravnikov bi bilo v tesni neposredni zvezi. Toda bogatega zdravnika v Sloveniji ne sme biti, pa četudi je v samem svetovnem vrhu na svojem področju. Večina raje vidi, da zapusti državo, ker je moteč.

Tako je danes veliko kakovostnega dela prezrtega in neplačanega, najtežja mikrokirurška rekonstrukcija v javni ustanovi je ocenjena kot najenostavnejši poseg ali že celo pregled v zasebnem sektorju. Sistem pa se sesuva tudi zaradi izgorelosti zdravnikov in zdravstvenega osebja, demotivacije in splošnih družbenih razmer.

Imate rešitev za te desetletja stare probleme?

Problem je kompleksen in enostavnih rešitev ni. Verjamem pa, da bi se kakovost in količina dela izboljšali, če bi vsak zdravnik kot nosilec zdravstvene dejavnosti in nosilec koncesije tudi sam razpolagal z denarjem, ki ga zavarovalnica koncesiji namenja. To je pokazal tudi primer podeljene hospitalne koncesije.

Zdravniki bi se hitro diferencirali, postali pozorni pri nabavah, izobraževanju, zaposlovanju. Bolnik z napotnico, ki je v resnici bianko ček zavarovalnice, bi se prostovoljno odločil, kje bo storitev naročil in plačal, z napotnico ali denarjem.

Jasno pa ne smemo pozabiti na izobraževalne institucije in zlasti na enote intenzivnih terapij, kjer največ delajo ob enakem plačilu in nikakor ne morejo poslovati z dobičkom. Tu bi morali participirati vsi. Treba jih je ustrezno nagraditi. Tam zaposleni preprosto izgorevajo.

Pa verjamete, da bi zdravniki sprejeli tak sistem? Ko je bil Dorijan Marušič še državni sekretar na ministrstvu za zdravje, je pripravil predlog zakona, v katerem je bil predviden tudi svobodni zdravnik specialist. A kot je sam povedal, ni bilo med zdravniki za ta socialno bolj negotov status nobenega navdušenja.

Gotovo je to dobra rešitev in razočaran sem nad odzivom. A prav zato, ker sem ugotovil, da je za mnoge najboljše, če se nič ne spremeni, sem se umaknil in nehal aktivno sodelovati pri iskanju boljših možnosti delovanja zdravstvenega sistema. Tudi v zdravniških vrstah so še rezerve diferenciacije, in uravnilovka je najslabša možnost.

Na našem kongresu bo med drugimi tudi Per Heden iz Švedske, ki ima največjo zasebno estetsko ustanovo v Evropi. V Ljubljano bo prišel kot predavatelj le za šest ur, saj se izguba enega njegovega delovnega dne meri v desettisočih evrov. Če bi bili pri nas plačani po številu storitev, bi zdravnik dobro razmislil, ali bo šel na vrsto kongresov ali bo raje opravljal storitve za bolnike.

Najbolj pridnih danes ne morete nagraditi. Ali na oddelku kljub temu spremljate, koliko kdo naredi?

Vsako leto to spremljam in rezultate tudi interno predstavim na prednovoletnem zajtrku. Kot vodja oddelka lahko najboljše samo javno pohvalim in se jim priporočim za dobro sodelovanje v prihodnjem letu.

So odstopanja velika?

Zelo velika.

Lahko poveste v številkah?

Vsekakor so razmerja vsaj ena proti dva. Je pa to kompleksen problem, ker ne gre samo za število obravnav, ampak tudi za težo, kakovost... Ravnokar prihajam iz ZDA, kjer sem bil v Washingtonu gostujoči profesor. Tam plačilo zdravnika izračunajo po sistemu primerljivih primerov in števila obravnav. To se mi zdi zelo korektno. Pri nas najboljših ne moremo nagraditi in tako tudi ne zadržati, ko se odločajo za tujino.

Nekoč ste zapisali, da potrebujemo mlade z nalezljivo vnemo. Vaš kolega prof. dr. Pirtošek je v Delu podrobno opisal, kako mladim vneme ne manjka, manjka jim posluh države, ki jih kljub opravljenim izobraževanjem v tujini in končanim specializacijam ne zaposli. Tudi vi kot predstojnik vzgajate mlade, ki jih ne boste mogli zaposliti?

Prispevek prof. Pirtoška je pri meni je izzval mešanico žalosti, jeze, razočaranja in obupa. Prof. Pirtošek je odličen pedagog in širok človek. Tudi meni je v času študija omogočil dodatno izobraževanje v Londonu. Popolnoma se strinjam z njegovim razmišljanjem. Študentje medicine so »top gun« svoje generacije, med njimi je največ zlatih maturantov in so potencial tega naroda. Tudi sam z veliko predanostjo opravljam pedagoško delo in ga jemljem kot privilegij, da vzgajam zdravnike po svoji meri, torej zdravnike, ki bodo nekoč zdravili ali operirali tudi učitelje.

Učitelji torej dajemo v izobraževanje mladih zdravnikov ogromno energije, država in starši pa denar. A ko dobimo prvo ekipo, ki je konkurenčna za NBA ali NHL v medicini, igralce posadimo na klop. In to niso igralci, ki za drag denar zabavajo ljudi, ampak zdravniki, ki rešujejo življenja, lajšajo težave soljudi. Zdravniki, za katerimi je dvajset let šolanja in ogromno trdega dela. Da ne dobijo zaposlitve, je sramota, še zlasti ob dejstvu, da je število zdravnikov glede na povprečje EU pri nas zelo nizko.

Tem, ki še nimajo družin, s težkim srcem, a vendarle svetujem, naj ostanejo v tujini, saj bodo ostali v normalnem vrednostnem sistemu, kjer bodo cenjeni in plačani toliko, kolikor dobro bodo delali. Res je kakovost življenja in mikrolokacija v Sloveniji fenomenalna. Takih krajev ni veliko na svetu, in to je motiv, ki še zadržuje ljudi. A v težkih razmerah doma se ljudje lažje odločijo za tujino. To se je na primer zgodilo strokovnjakom iz bivših jugoslovanskih republik zaradi vojne. Porinila jih je v tujino, a mnogi so danes na položajih, na katere v normalnih okoliščinah niti pomislili ne bi. Danes so zaradi spleta okoliščin zelo uspešni, cenjeni in dobro sprejeti. Vodja genetike v Mayo kliniki v ZDA (ena najuglednejših klinik na svetu, op.p.) je iz Bosne, njen mož pa je tam vrhunski plastični kirurg. Vračajo se samo na dopust. Človek se namreč hitro navadi na urejene delovne pogoje in jasna pravila, ki se ne spreminjajo vsakih štirinajst dni. Potem si lahko urediš zasebno in profesionalno življenje. Neurejenost nas najbolj ovira pri delu in pri razmišljanju.

Kako ste v dveh mesecih, ko ste gostovali v ZDA, organizirali delo na oddelku?

Izkoristil sem poletne mesece, ko je čas dopustov in je dela na kliniki manj, izkoristil sem tudi svoj dopust, sem bil pa 24 ur na dan dosegljiv in v neprestanem stiku s svojimi kolegi v Ljubljani.

V Sloveniji se kar naprej vrtimo okoli vprašanja, kdaj lahko zdravnik popoldan dela izven matične ustanove. Tudi vi imate dovoljenje za delo pri zasebnikih. Bi, če bi lahko, raje dodatno delali v UKC?

Če bi dobil možnost, da bi popoldan delal v svoji matični ustanovi pod ustreznimi pogoji, bi vsekakor delal pretežno tukaj. Ne nazadnje se mi tako ne bi bilo treba nikamor voziti, delal bi z osebjem in opremo, ki jo poznam... Dejstvo pa je, da v estetski kirurgiji pacienti ne želijo biti na očeh v tako veliki ustanovi, kot je UKC. Tudi zato se moramo prilagoditi ljudem in jih operirati drugje.

Lani ste rekli, da je zdravnikom težko zbirati plastične zamaške za nakupe nujno potrebne opreme, ko pa se slabe naložbe v državi merijo v milijardah.

Še vedno vztrajam pri tem. V Sloveniji je poniknilo 8 milijard. Veste, to je 8000 milijonov... in če nam nekdo reče, da smo lahko mirni, ker za to jamči država, nam je povedal, da smo lahko mirni, ker bomo to sami plačali, kajti država smo mi. Te manipulacije so strašne. Si predstavljate, da bi ta denar dobilo šolstvo, zdravstvo... To je 8.000,000.000 evrov. Kje je ta denar, ga bo kdo vrnil oziroma vsaj odgovarjal?

Ciljate tudi na slabe investicije v zdravstvu?

V to se ne bi rad vmešaval. Ni namen zdravnika, da išče slabe vodovode in korupcijo v zdravstvu. Zdravniki smo se šolali za zdravljenje ljudi, imamo pa v Sloveniji tudi inšpekcijske in tehnične službe. Vsak naj opravi svoje delo.

Ste zato nenaklonjeni tudi letošnjim protestom, na katerih je del zdravnikov s civilno družbo opozarjal na korupcijo v zdravstvu?

Mislim, da ulica ni pravi način, še zlasti, če ne gre za dogovor z vsemi zdravniškimi organizacijami. Poleg tega se na ulici, kjer velja princip glasnejšega, težko argumentirano pogovarjaš, pred protesti pa bi bilo treba izčrpati vse druge možnosti.

Pa bi po vašem argumentiran dialog s politiko zalegel? Zdravstvo za nobeno vlado očitno ni prioriteta.

Kaj se dogaja v zakulisju, ne vem. V Sloveniji večino bolj zanima dolžina krila mandatarke in število konjev službenega vozila kot pa vsebina pomembnih odločitev, od katerih je odvisna kakovost našega bivanja. Slednje namreč zahteva kompleksno razmišljanje, pri nas pa so ljudje ob pomoči medijev postali prestrašeni potrošniki in volilci. V Sloveniji nam gre v marsičem še vedno dobro. In dobro velja zadržati. Kakovost hrane je v Sloveniji na primer visoka, pa tega ne cenimo in imamo vedno slabšo samooskrbo s hrano. Uvajamo ameriški način prehranjevanja, za katerega vemo, da je slab. Namesto da bi izvažali pametne rešitve, uvažamo neumne.

UKC čaka na dve novi glavi – strokovnega direktorja in generalnega direktorja. Bi morala biti kompatibilna s predstojniki?

Vsekakor je dobro, da imajo predstojniki dobre odnose z vodstvom, jasno pa je, da vodstvo ne more podrobno poznati vseh subspecialnosti v bolnišnici. Večina strokovnih odločitev je zato odvisna od zdravnikov oziroma posameznih klinik in oddelkov. Doslej smo na našem oddelku zelo dobro sodelovali z obema direktorjema, ki sta danes vršilca dolžnosti. V težkih časih sta pomagala, da smo prenovili opeklinski oddelek. Se pa tudi vodstvo srečuje z omejitvami z višjih nivojev – in tudi dobre ideje lahko ugasnejo v zdravstveni politiki. Ni jima lahko! Vprašanje je tudi, kdo se bo v sedanjih pogojih javil na ta odgovorna mesta. V tej ustanovi se obrne ogromno denarja, a je direktor plačan približno toliko kot kakšen poslovodja v trgovski verigi.

Je po vašem pomembno, ali je generalni direktor bolnišnice zdravnik ali menedžer?

V svetu poznajo obe možnosti in obe lahko delujeta, če se strokovni svet bolnišnice dogovarja o prioritetah. Te morajo odražati zdravstveno stanje prebivalstva, ena oseba pa o tem ne more kompetentno odločati. Predvsem pa bi bilo treba odgovornost porazdeliti na nižje nivoje. Danes mora direktor podpisati skoraj vse, tudi če gre za nakup toaletnega papirja, zato je zasut z manj pomembnimi opravili. Ena od težav je tudi sedanja lažna demokracija v bolnišnici, ko v imenu miru popuščajo enkrat enim, drugič drugim željam. Včasih bi moralo biti pri vodenju malo več avtoritarnosti, a predpogoj pri tem je, da mora vodstvo imeti prave informacije in dobre rešitve.

Tudi ideji, da bi bolnišnico ali oddelek vodil tujec, če je dober strokovnjak, sem naklonjen. Poleg tega je bolje, da nekaj ljudi dobro plačamo, saj je to ceneje, kot če plačujemo za napake slabih vodij. To ne velja le za bolnišnico, ampak za vso državo. Pri nas žal gledamo le parcialno in smo zadovoljni le, če gre vsem okoli nas še slabše, pa čeprav stojimo na robu prepada.

Amerika mi v marsičem ni pisana na kožo, a so mi nekateri njihovi pristopi blizu. V šoli na primer so nagrajeni tisti, ki so najboljši. Če učenec napreduje, lahko iz slabe skupine zelo hitro preskoči v boljšo. Med vrstniki je znanje cenjeno. Moralno-etični kodeks in standardi obnašanja so jasni in ukrepi za kršitelje tudi. Vzgajajo tekmovalni duh s pomočjo športnih aktivnosti. Krepijo dušo in telo. Pri nas najboljše učence izobčijo kot piflarje, šolsko politiko pa prepogosto vodijo starši, polni kompleksov.

Je tudi v zdravstvu vzdušje, ki spodbuja povprečnost?

Takšno vzdušje je do neke mere pisano na karakter slovenske družbe in se vidi v vseh njenih porah, tudi v zdravstvu. Vprašanje je, ali bodo današnje generacije priča kakšnim spremembam. Tudi sam sem videl, da opozarjanje na probleme in iskanje rešitev vzame veliko časa, razen kakšnega nasmeha in sms-sporočila s pohvalo pa se ne zgodi nič. Zato sem se umaknil iz javne sfere in se še bolj posvetil stroki, kjer sem lahko ustvarjalen, spoznavam ustvarjalne ljudi in to prinaša rezultate. Tudi nasploh so v Sloveniji ustvarjalne predvsem majhne skupine, Pipistrel, Akrapovič, Seaway... Tudi sam hrepenim po taki medicinski skupini.

Več vrhunskih strokovnjakov iz zdravstva je v zadnjih letih odšlo v tujino. Razmišljate o tem tudi sami?

Še vedno raje delam na svojih tleh. Tu uživam, blizu imam Jadran, slovenske reke, govejo juho. Spoznal pa sem, da se vse ne konča s slovensko mejo in da lahko naše zdravstvo s kakovostjo privabi tudi številne tuje paciente. Če bi posamezniki strnili moči, bi lahko po vzoru uspešnih podjetij ustvarili zanimive skupine in produkte. Pobeg iz države bi zamenjali z novo obliko dela in posredno pomagali tudi ljudem v drugih panogah, zlasti turizmu.

Znanje medicine je v zadnjih letih bliskovito raslo. Sami boste ta teden zdravnikom predavali o sodobnih pristopih pri rekonstrukciji dojke. Kaj je tisto, česar pred nekaj leti še niste mogli storiti, danes pa je bolnicam na voljo?

Predvsem so tudi najtežje rekonstrukcije postale rutinske, bistveno manj je zapletov in ponovnih operacij. Poleg tega smo se bistveno izboljšali pri detajlih, ki pa so za žensko pomembni. Včasih so bile pacientke zadovoljne, če so le dobile neki nadomestek dojke, danes pa jih moti že manjša sprememba barve, majhna brazgotina ali kakšna dlaka, ki ostane po prenosu kožnega režnja s trebuha. Dobre rezultate in simetričnost pa dosegamo tudi s tehnologijo, ki omogoča načrtovanje operacije v 3D.

Na estetski in plastični kirurgiji se pogosto lomijo kopja, ko gre za pravice iz zdravstvenega zavarovanja. Celo predstavniki nekaterih drugih vej medicine včasih pripomnijo, da je zdravstvena blagajna pri tem še preveč radodarna. Kako si to razlagate?

Imam popolnoma mirno vest. Z veseljem jim sporočam, da plastični kirurgi zaspimo utrujeni, vendar s čisto vestjo, saj opravljamo družbeno koristno delo, delamo v korist ljudi, da so ljudje bolj veseli in srečni. Kopja naj se lomijo pri tistih, ki so naročili in odobrili 8 milijard slabih kreditov ob tem, ko smo zdravniki prosjačili za opremo opeklinskega oddelka.

Nihče ne oporeka temu, da morajo imeti bolnice z rakom dojk dostop do njihove rekonstrukcije, drugače pa je na primer pri odstranjevanju odvečne kože po hujšanju. Kje postaviti meje?

Pričakovanja pacientov so včasih res prevelika. K nam prihajajo ljudje, ki so shujšali za nekaj kilogramov in so prepričani, da jim pripada operacija, saj so se za to trudili dve leti. Prihajajo pa tudi pacienti, ki so shujšali za 60, 70, 100 kilogramov in imajo zaradi kože, ki jim visi do kolen, težave pri vsakodnevnih opravilih. Prav je, da javno zdravstvo za slednje poskrbi.

Preden ljudi, ki se ekstremno zredijo in zato potrebujejo operacijo, prenagljeno obsojamo, se moramo vprašati, zakaj se je to zgodilo. Vse več ljudi je debelih ravno zaradi iskanja profita, saj potrošnikom nezdravo prehranjevanje in pitje sladkih pijač prikazujejo kot privlačen življenjski slog. Če družba dopušča oglaševanje nezdrave prehrane, sedenje pred TV-ekranom ali monitorjem, mora posledice tudi sama popraviti. Zdravo življenje je treba, če hočemo, da se kaj spremeni, promovirati, stimulirati z davki, sofinanciranjem raznih oblik rekreacije, amaterskimi ligami... Preventivna dejavnost je veliko bolj pomembna, kot se zdi. Začeti pa je treba v vrtcih.

Tujci so včasih začudeni, ko jim povem, kaj vse dobijo bolniki na stroške zdravstvene blagajne in da poslujemo z izgubo. Osebno menim, da je bolnišnica namenjena bolnikom in ne ustvarjanju dobička za upravo.

Slovenski zdravstveni sistem je v marsičem dober, treba ga je le nadgraditi in očistiti balasta. Tudi bolniki pa bi morali biti bolj racionalni in pošteni pri koriščenju pravic, bolniškega staleža in drugih nadomestil.

Prof. dr. Balažic je pred časom povedal, da je študente tretjega letnika medicine vprašal, zakaj so se odločili za ta študij. Ugotovil je, da jih je več kot polovica želela specializirati plastično kirurgijo, estetsko seveda, zaradi denarja.

Ne vem, pred koliko leti jih je to vprašal in katera nadaljevanka se je tedaj vrtela na TV-programih. (smeh) Tudi če bi na listi najbogatejših Slovencev objavili sto tisoč imen, tam ne bi bilo zdravnika, ki se ukvarja zgolj z zdravljenjem in medicino. Res pa nikjer na svetu nimamo težav s številom kandidatov, ki se javljajo za specializacijo iz plastične kirurgije. To je dobro, ker pomeni možnost izbire. Izberemo lahko res najboljše.

Vašo vejo medicine pogosto obtožujejo tudi, da pretirano streže človeški nečimrnosti. Se hitro zgodi, da približevanje pacientovim željam pri estetski operaciji pripelje do grotesknih rezultatov?

Včasih vidim drobne ženske z ogromnim oprsjem. V teh primerih je nekaj zagotovo narobe s posameznico, ki pa jo je k takšnim željam spodbudila družba. A še bolj je nekaj narobe s kirurgom, ki je bil za denar pripravljen narediti karkoli, ne glede na dolgoročne psihofizične posledice. Problem pa je tudi, da se estetskih posegov lotevajo zdravniki, ki zanje niso dovolj usposobljeni. Ko smo v Sloveniji želeli natančneje določiti pogoje za opravljanje teh operacij, smo naleteli na odpor, češ da s tem rušimo gospodarsko panogo.

V kinu si lahko ravnokar ogledamo odličen film o ekstravagantnem virtuozu in zabavljaču, pianistu Liberaceju. Pretresljiva zgodba o želji po mladostnem videzu, še več, o tem, da je nekdo v imenu ljubezni pripravljen pretrpeti posege zato, da bi postal čim bolj podoben tistemu, ki ga ljubi. Kje je meja med mogočim in nemogočim?

Estetska operacija je agresiven, največkrat nepovraten poseg v telo. Poseg, ki pušča brazgotine, zato mora biti dobro načrtovan in natančno opravljen, z usklajenimi pričakovanji posameznikov in zmožnostmi kirurgov. Z računalniškimi programi se da narediti veliko več kot s kirurškim nožem.

Naravno je, da se privlačijo nasprotja in ne podobnosti. Ne predstavljam si, da bi še tako zaljubljene žene želele postati podobne možem in obratno. Nevarno pa je tudi, da se nekdo odloči za poseg, da bi ohranil zakon ali zadovoljil partnerja. Kajti nikoli ne veš, kako visoko bo nekdo postavil letvico želja in na koncu zapustil iznakaženega partnerja. Nedvomno so v estetski kirurgiji tudi stranpoti. Nanje opozarjam tudi v novi knjigi, ki jo pripravljam.

Za ponesrečene odločitve so najbolj krivi tisti, ki imajo največ znanja in informacij, torej kirurgi. Če sam menim, da so pacientove želje nerealne in bodo posledice slabe, mu to povem in ga ne operiram.