Dr. Ghemawat trdi, da ljudje globalizacijo res jemljejo kot danost, vendar pa podatki govorijo drugače. Še več, zaradi posledic finančne krize je celo nazadovala, pravi.

»Ljudje so obet popolne povezanosti videli v telegrafu, nato v radiu, televiziji, reaktivnem letalu, zdaj v internetu in družabnih omrežjih. Jaz pa pravim: poglejte raje podatke,« pravi dr. Ghemawat, ki so ga uvrstili med petdeset najvplivnejših svetovnih mislecev s področja poslovanja. In navaja: 90 odstotkov svetovnega prebivalstva ne bo nikoli zapustilo domače države. Le dva odstotka minut telefonskih pogovorov je mednarodnih. 95 odstotkov ljudi dobi novice iz domačih virov. Leta 2004 je v tujini deloval en odstotek ameriških podjetij. In le pet do deset odstotkov dobrodelnih prispevkov gre v tujino. Dr. Ghemawat je profesor na poslovni šoli IESE v Navarri, novembra pa bo osrednji govorec na predsedniškem forumu IEDC-Poslovne šole Bled.

Pravite, da globalizacija ni ne samoumevna ne nepovratna. Zakaj?

Eden od razlogov za to, kar sam imenujem globaloney (skovanka iz angleških besed za globalizacijo in nesmisel, op.a.), je, da ljudje ne gledajo podatkov. Če pogledate knjigo o globalizaciji Izravnavanje sveta, ki jo je napisal Thomas Friedman, je to skoraj petsto strani brez ene same številke, tabele, razpredelnice, opombe ali vira. To je simptomatično za razmišljanje, češ, vsi vemo za globalizacijo, zato se nam ni treba ukvarjati s preverjanjem podatkov o njeni prisotnosti. Drugi razlog za vtis o vseprisotnosti globalizacije je tako imenovani učinek živahnosti, ko ljudem pade v oči tisto, kar je tuje in zato še vedno čudno. Kot je zapisal francoski novinar: ljudje se sprehajajo po pariških ulicah in takoj opazijo poslovalnico McDonald'sa, ne zmenijo pa se za dvesto kavarn in prodajaln tradicionalnih sendvičev s sirom in šunko.

Tretji razlog je subjektivna projekcija. Moji študenti so zelo mednarodna skupina, in ko jih vprašam, kolikšen odstotek minut telefonskih pogovorov na svetu je mednarodnih, običajno ocenijo, da gre za petdeset, šestdeset odstotkov. Resnična številka je približno dva odstotka. In študentom povem: morda je vaš telefonski račun res visok, kot pravite, a vsi na svetu niso takšni kot vi.

Potem je tu še pritisk družbe in okolja. Ljudje morajo verjeti, da je svet raven, globaliziran, sicer bodo obveljali za čudaške dinozavre. Mediji imajo pri tem svojo vlogo. Ko sem imel intervju za televizijo v Mumbaju, se je prvo vprašanje glasilo: profesor, zakaj trdite, da je svet še vedno okrogel? Moral sem se smejati, vendar sem podal povsem resen odgovor. V glasu novinarja sta bili namreč globoka skepsa in nejevera, kot da že dolga leta nisem stopil iz kabineta. Sam v resnici nisem skeptičen do globalizacije. Če ne bi verjel, da obstaja, verjetno ne bi zapravljal časa s predavanjem globalnih strategij. A to ne pomeni, da moraš verjeti v stoodstotno globalizacijo.

Ampak tehnološki dosežki nas vendarle vse bolj povezujejo.

Od časov raziskovalca Davida Livingstona pred več kot sto petdesetimi leti obstaja težnja, da tehnološke dosežke dojemamo kot nekaj, kar bo svet hitro popeljalo v popolno povezanost. Telegraf so dojemali kot nekaj, kar bo vzhodno Afriko popolnoma vpelo v svet. Kasneje je bilo podobno z radiem, pa z reaktivnimi letali. George Orwell je nekoč napisal esej o tem, kako sit je ljudi, ki najnovejšo tehnologijo izrabljajo za tezo, da so razdalje mrtve. Po drugi svetovni vojni se je pozornost preusmerila od transportnih h komunikacijskim tehnologijam. Začel je Martin Heidegger s tezo, da televizija vsem ljudem omogoča, da so enako blizu dogodku, Tom Friedman govori o spletu, zdaj so tu družabna omrežja, in gotovo bo kmalu spet kaj novega. Zato pravim, poglejte podatke.

Lep primer pri najnovejši tehnologiji je facebook. Ta vam omogoča, da z enako lahkoto sklenete prijateljstvo z osebo na drugem koncu sveta kot z osebo za sosednjimi vrati. In vendar je po podatkih Facebooka 87 odstotkov prijateljstev sklenjenih med človekoma v isti državi. Facebook je torej le trinajstodstotno globaliziran. Razlog je ta, da prijateljev na spletnem družabnem omrežju ne pridobivamo naključno. Tehnologija temelji na prehodno obstoječih mrežah odnosov. Pomembni so jezik, geografska bližina in podobni dejavniki. Zato sem, ko sem o tem govoril pred Unescom, rekel: naj se loči med potencialom za povezanost, ki ga ponujajo informacijske tehnologije, in dejansko stopnjo povezanosti, ki je mnogo nižja.

Je dojemanje sveta kot globoko povezanega tudi posledica tega, da nekdo živi v razvitem svetu z dostopom do vseh mogočih tehnologij in pozablja na druge dele sveta, kjer je tega manj?

Nekaj je na tem. A nekateri najbolj zagrizeni zagovorniki ideje, da je svet raven, so iz Indije, ki na splošno ni preveč razvita niti povezana. Ljudje namreč verjamejo v to, kar hočejo verjeti ali česar se najbolj bojijo, kot je rekel francoski pesnik Jean de La Fontaine. Knjiga Izravnavanje sveta je bila v Indiji izjemno priljubljena zato, ker ljudje želijo verjeti, da lahko Indija enakovredno tekmuje s preostalim svetom. Na drugi strani lahko plemenska skupnost sredi Afrike ali Amazonije, ki ni vajena stikov s svetom, že ob pogledu na eno blagovno znamko, ki ji pride pod roke, reče: oh, prihaja globalizacija. Nisem torej prepričan, da je pretiravanje z globalizacijo bolj prisotno v razvitih državah, je pa res, da so te v povprečju precej bolj povezane s svetom.

Vendar, je mogoče reči, da je globalizacija nepovraten proces?

Naša zadnja študija o indeksu globalizacije po svetu kaže precej zaskrbljujoče trende. Zaradi finančne krize so trgovinski in kapitalski tokovi v primerjavi z letom 2008 upadli. Podatki bi morali dati misliti tistim, ki verjamejo v nepovratnost globalizacije. Da ni takšna, govorijo tudi zgodovinski primeri, denimo čas med svetovnima vojnama, ko je zaradi velike depresije globalizacija nazadovala. Trditev, da je globalizacija neustavljiva, ima torej vgrajeno napako, kar lahko zavede politične in gospodarske voditelje. V zadnjih nekaj desetletjih obstaja devetdesetodstotna soodvisnost med trgovinsko globalizacijo in rastjo globalnega BDP. Če torej svetovno gospodarstvo noče več rasti, je to treba upoštevati.

Podobno je z brezposelnostjo in neenakostjo prihodkov, ki vodita k zahtevam po zaščitnih ukrepih in s tem manjši globalizaciji. V mnogih delih razvitega sveta, denimo Nizozemski, ki je najbolj globalizirano svetovno gospodarstvo, je tudi veliko ksenofobije, kar lahko vpliva na mednarodne tokove ljudi. Potem so tu še valutne vojne, negotova prihodnost dolarja, nejasna bodoča vloga Kitajske v svetovnem gospodarstvu. Pogledal sem vse te opozorilne znake in zame je pravzaprav presenečenje, da še obstajajo ljudje, ki menijo, da je globalizacija nepovraten proces.

Trdite, da živimo v svetu 3.0. Svet 1.0 je svet pred globalizacijo, svet 2.0 je globalizirani svet. Kaj je torej vaš svet 3.0?

Ljudem hočem povedati, naj ne gredo v skrajnosti. Svet 1.0 je ideja, ki jo učijo v nekaterih poslovnih šolah, da je čezmejno sodelovanje še vedno zanemarljivo, zato se lahko osredotočimo na nacionalna gospodarstva. Druga skrajnost je svet 2.0. Ljudje kot Friedman, ali še pred njim Kenichi Ohmae, ki govori o koncu nacionalne države, in drugi menijo, da meje sploh niso pomembne. Svet 2.0 je v resnici enak svetu 1.0, le da ves svet postane ena velika, popolnoma povezana država. Svet 3.0 pa je poskus, da se osredotočimo na vmesni svet, ki je po mojem pravi in v katerem imajo meje precejšen pomen, a so zanimivi tudi čezmejni tokovi. To je bolj zapleten svet.

Kot ste omenili, je Nizozemska po vaši študiji o globalni povezanosti najbolj globalizirana država na svetu. Kaj jo dela takšno in ali je to zanjo dobro?

Še vedno je država blaginje. Izredno dobro ji gre. Eden od razlogov za njeno tesno povezanost s svetom je trgovina oziroma promet, ki poteka čez rotterdamsko pristanišče. Dolgo je bila tudi med tremi največjimi neposrednimi investitorji na svetu in od tu vleče koristi. Najbolj problematična stvar glede Nizozemske pa je, da je tam imigracija politično vprašanje, in tu pride tudi do globaloneyja. Če jih vprašate, koliko je priseljencev, Nizozemci ponavadi navedejo dva- do štirikrat višjo številko od dejanske. Težko pa si je zamisliti, kdo bi opravljal slabše plačana dela na Nizozemskem, če ne bi bilo priseljencev. Na dolgi rok je za vso Evropo težko predvideti, kako bo njena socialna mreža, ki je eden velikih dosežkov, preživela brez priseljencev.

Burundi je druga skrajnosti: več kot stokrat manj od Nizozemske in najmanj globaliziran na svetu.

Eden resnih problemov Burundija je, da nima morja, kar je očitna pomanjkljivost, če se hoče država globalizirati. Vendar tu ni kaj storiti, zato mora še bolj razmisliti, kako nadoknaditi geografski primanjkljaj. Če pogledate najmanj razvite države, nimajo le malo globalnih povezav, ampak tudi precej manj povezav v regiji. Trgovanje s sosedi je zelo omejeno. To velja tudi za Burundi, in o tem sem že govoril z njihovimi predstavniki in jim predlagal, naj razmislijo o možnostih regionalnega sodelovanja, ki so v Afriki še v veliki meri neizkoriščene.

V vaši raziskavi o globalni povezanosti (DHL Global Connectedness Index) ste analizirali 140 držav. Je bila Slovenija zajeta? Kako globalizirani smo?

Glede na podatke za lansko leto se Slovenija v povezanosti s svetom daleč najbolje odreže pri trgovini, precej bolje kot pri kateremkoli drugem dejavniku globalnih tokov, ki smo jih spremljali, denimo pretoku kapitala, informacij ali ljudi. Druga zanimivost je, da je regijsko zelo povezana in v tem pogledu izstopa, ne glede na to, da je Evropa že sicer zelo povezana regija in gre denimo sedemdeset odstotkov nemškega izvoza v druge evropske države. Več kot devetdeset odstotkov različnih mednarodnih tokov Slovenije je vezanih na komaj deset držav. To je dobro, ker kaže, da je vstop Slovenije v Evropsko unijo imel želene učinke. Toda glede na vprašljivo evropsko rast v prihodnje ta podatek odpira nekatera resna vprašanja za slovenska podjetja. Kajti če verjamete napovedim, da bo evropska gospodarska rast še nekaj let slaba, nekateri govorijo celo o desetletjih, bodo slovenska podjetja morala pogledati mnogo dlje, kot so kadar koli doslej, če želi Slovenija povečati izvoz in privabiti več neposrednih tujih investicij. Gledati daleč pa je težko.

Glede privabljanja tujih investicij Slovenija ni na ravno najboljšem glasu.

Podatki za lani res kažejo, da je Slovenija po pritoku neposrednih tujih investicij na 130. mestu od 140 analiziranih držav. To je dejavnik, pri katerem se Slovenija daleč najslabše odreže. To je velika težava. Ključno vprašanje pa je, s kakšnimi notranjimi reformami je to mogoče spremeniti.

Podjetjem tudi ponujate predloge, kako se bolje odrezati na mednarodnih trgih in biti bolj globalno prisoten.

Sprva sem se posvečal predvsem vprašanju, kako se lotiti razdalj in razlik. Tri strategije so. Prva, prilagoditev, je že stara ideja – ko si v Rimu, delaj kot Rimljani. Spojitev je druga ideja, ki temelji na tem, da so države sicer res različne, ne pa enako različne. In če to upoštevate denimo v regiji, lahko spodbujate ekonomijo obsega vsaj v določeni meri. Tretja strategija pa je arbitraža, namreč, da razlike niso nujno prepreka, ampak lahko ustvarjajo vrednost. Indijski sektor programske opreme temelji na izkoriščanju razlik v višini plač v Indiji v primerjavi s plačami v ZDA ali Veliki Britaniji. V Indiji so plače petkrat nižje. Če bi bil svet res raven, bi pričakovali skoraj takojšnje približanje plač, a so razlike še vedno tu. Moje kasnejše delo pa govori o tem, da je verjetno največja ovira premoščanju razlik in razdalj notranja organizacija podjetij, poslovna miselnost, kultura in tako naprej. O tem pa bom govoril tudi na Bledu.